VSM Sklep IV Kp 26122/2014

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 26122/2014 z dne 11. 3. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega obremenilo za plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodne takse, kar bo predmet posebnega sklepa po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je obdolženega obremenilo tudi za plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščene odvetnice oškodovanega B. B., višina katerih bo prav tako predmet posebnega sklepa po pravnomočnosti sodbe. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je obdolženemu v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke dvajsetih oškodovancev, in sicer C. C. 174,96 EUR za plače, Č. Č. 2.221,94 EUR za plače in 323,42 EUR za regres, D. D. 1.663,25 EUR za plače in 161,71 EUR za regres, E. E. 489,88 EUR za plače in 53,90 EUR za regres, F. F. 174,96 EUR za plače, G. G. 1.753,64 EUR za plače, H. H. 1.329,67 EUR za plače in 215,61 EUR za regres, I. I. 1.826,54 EUR za plače in 161,71 EUR za regres, J. J. 759,31 EUR za plače in 161,71 EUR za regres, K. K. 1.778,04 EUR za plače in 269,51 EUR za regres, L. L. 104,97 EUR za plače, M. M. 1.627,09 EUR za plače in 269,51 EUR za regres, N. N. 795,47 EUR za plače in 53,90 EUR za regres, O. O. 795,47 EUR za plače in 107,81 EUR za regres, P. P. 1.700,00 EUR za plače in 215,61 EUR za regres, R. R. 813,55 EUR za plače in 377,32 EUR za regres, S. S. 1.216,66 EUR za plače, Š. Š. 950,00 EUR za plače in 377,32 EUR za regres, T. T. 1.452,14 EUR za plače in B. B. 1.717,49 EUR za plače. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovane U. U., V. V., Z. Z., Ž. Ž. z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo, medtem ko je oškodovane Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T. in B. B. s presežkom nad priznanimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde.

2Takšno sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev Kazenskega zakonika (pravilno: kršitve kazenskega zakona), nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih izpodbija obdolženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Višje sodišče v Mariboru je kot sodišče druge stopnje s sodbo IV Kp 26122/2014 z dne 30. 12. 2022 pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu v plačilo naložilo sodno takso. Zoper pravnomočno sodbo so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega ter drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Ips 26122/2014 z dne 18. 4. 2024 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu (tj. pritožbenemu) sodišču v novo sojenje.

4Sodišče druge stopnje je v novi sestavi pritožbenega senata dne 18. 12. 2024 izvedlo javno sejo, katere pa se ni udeležil nihče izmed pravilno obveščenih.

5Ponovni celostni pregled zadeve pokaže, da je pritožba zagovornice obdolženega utemeljena, in sicer iz razlogov, kot sledijo:

6Zagovornica obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko opozarja na zavrnitev določenih obrambnih dokaznih predlogov, katerih rezultat je po njeni oceni tudi kršenje pravice do obrambe in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Prepričana je namreč, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predloge obrambe po zaslišanju priče A. B., ki je bil del inkriminiranega obdobja tudi direktor gospodarske družbe A. d.o.o., kot tudi zaslišanje prič A. C. in A. Č., ki sta bila poslovna partnerja družbe A. d.o.o..

7V povzeti pritožbeni graji je zagovornici obdolženega pritrditi. Drži, da sme sodišče prve stopnje zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, dokazni predlog pa podan z namenom zavlačevanja postopka.¹ Pravica do obrambe tako ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, medtem ko se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno torej pomeni, da vsaka obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ne zadošča, temveč mora biti ta notranje skladna in logično vzdržna².

8Glede na pojasnjeno se je strinjati z zagovornico obdolženega, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev pritožbeno izpostavljenih dokaznih predlogov obrambe ni ponudilo prepričljivih in zadostnih razlogov. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. B. je namreč utemeljilo (zgolj) z navedbo, da je bil slednji očitno le formalni direktor, ki ga ni omenil nobeden od oškodovancev (torej niti delavci niti A. D., U. U. ali A. E.), in je bil kot direktor vpisan šele 13. 12. 2012, torej zgolj malo več kot mesec dni pred iztekom obdobja iz izreka sodbe. Ob tem je še omenilo, da iz otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice družbe A. d.o.o. izhaja, da se navedeni na njene pozive po predložitvi dokumentacije ni odzival, ter obenem ocenilo, da bi bila prvostopenjska odločitev, ne glede na vsebino izpovedi A. B. enaka (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je vsaj preuranjen, glede na to, da v nadaljevanju (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), sklicujoč se na zgodovinski izpis iz sodnega registra AJPES (priloga A1/200-202) sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotavlja, da je bil A. B. po A. E. od dne 13. 12. 2012 direktor družbe A. d.o.o., torej še znotraj inkriminiranega obdobja, ki zajema čas od 18. 6. 2012 do 18. 1. 2013. Glede na obširno prvostopenjsko ugotavljanje ključne okoliščine, ali gre upoštevaje vsebino zagovora, da v družbi A. d.o.o. ni imel nobene funkcije in povezave z družbo v smislu, da bi sam o čem odločal (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe), obdolženemu pripisati status dejanskega poslovodje ali ne, ima zagovornica prav, da lahko prav priča A. B. izpove, s kom se je pogovarjal v zvezi prevzema poslovnih deležev družbe A. d.o.o. in od koga je ob nastopu direktorovanja v družbi A. d.o.o. dejansko prevzel posle, ali od A. E. ali od A. A., kako je prišel v stik z odsvojiteljem, kdo je bil v času njegovega direktorovanja zadolžen za odrejanje plačil delavcem in podobno, torej o odločilnih okoliščinah.

9Enako je smatrati za neprepričljivo obrazloženo zavrnitev dokaznega predloga obrambe po zaslišanju prič A. C. in A. Č. (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), glede na pritožbeni poudarek, da sta poslovna partnerja družbe A. d.o.o., ki sta se za posle dogovarjala izključno z A. E., v čemer zagovornica tehtno prepoznava dokaz ključnega pomena, ki popolnoma nasprotuje tezi prvostopenjskega sodišča o obdolžencu kot dejansko poslovodeči osebi inkriminirane družbe.

10V neprepričljivo obrazloženi zavrnitvi dokaznih predlogov po zaslišanju prič A. B., A. C. in A. Č. pritožbeno sodišče tako prepoznava kršitev pravice obrambe, ki je v vzročni zvezi med kršitvijo kazenskega postopka in pravilnostjo ter zakonitostjo izpodbijane prvostopenjske sodbe.³ S tem pa je bila storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

11Sprejeto odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih sodišče prve stopnje utemeljuje na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, slednjo povrniti (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posplošeno ocenjuje, da so premoženjskopravni zahtevki izkazani z izpovedbami oškodovancev in listinsko dokumentacijo (obračuni plač, evidence plačil, zahtevki - v prilogah A in C spisa) ter predvsem z izvedenskim mnenjem izvedenke finančne stroke (neplačani zneski plač in regresov po tabeli 1). Tako je obdolženemu A. A. v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov dvajsetim poimensko določenim oškodovanim, od teh jih je devetnajst s presežkom nad priznanim (v delu, ko o utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka zaradi nedoločnosti oziroma neizkazanosti ni bilo mogoče odločiti) napotilo, da jih uveljavljajo v ločenem pravdnem postopku, medtem ko je štiri oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti pravilno napotilo na pravdo, saj so uveljavljali tudi plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost, ki so sicer davčna terjatev in zatorej lahko predmet upravno-davčnega postopka.

12Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Utemeljeno izpostavlja, da je odločanje o premoženjskopravnem zahtevku adhezijski postopek, podvržen pravilom civilnega prava, na katerega je vezano tudi kazensko sodišče. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.

13Kot smiselno in tehtno pa se pritožbeno izvajanje pokaže še v delu zagovorničinih trditev, da je sklep o priznanju priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov napačen iz razloga, ker je dokazni postopek pokazal, da so delavci plačila za delo prejemali tudi v gotovini na roke in posledično obračun neplačanih plač, kot ga je izvedla sodna izvedenka, ni pravilen, saj plačila na roke v inkriminiranem obdobju izvedensko mnenje ne zajema oziroma upošteva. K priznanim premoženjskopravnim zahtevkom zagovornica obdolženega dodatno navaja, da ti po svoji višini temeljijo na izvedenskem mnenju, ki izhaja iz sklepa slednjega, da če izkazane bančne transakcije ni, ni bilo plačila. Če so delavci kot plačilo za delo prejemali tudi gotovino na roke, sodna izvedenka pa tega ni upoštevala pri svojih izračunih obveznosti družbe do delavcev, pri čemer obdolženi s potrdili o izročanju gotovine po trditvah zagovornice ne more razpolagati, saj jih ni izvajal, je za vse delavce priznan premoženjskopravni zahtevek napačen in ne ustreza dejansko obstoječim terjatvam delavcev do družbe.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pred sodiščem prve stopnje ni bila v zadostni meri raziskana okoliščina, kdo je v danem primeru dejansko nosilec obveznosti plačila plač in prispevkov oškodovanih delavcev, v inkriminiranem obdobju zaposlenih v družbi A. d.o.o., prav tako pa sodišče prve stopnje glede na inkriminirani opis dejanja ni ponudilo tehtnega in razumnega razlogovanja, ali je obdolženi na račun oškodovanih delavcev sebi pridobil kakršnokoli premoženjsko korist. Razumno namreč zagovornica obdolženega opozarja, da gospodarsko pravo sicer pozna institut spregleda pravne osebe, ki pa se uporablja le in samo za formalne družbenike gospodarske družbe, ne pa tudi za tiste, ki v družbi nimajo lastniških deležev. Posledično je civilni temelj, ki bi utemeljeval prenos odškodninske odgovornosti iz družbe A. d.o.o. kot delodajalca, do katerega je bila ustvarjena terjatev zaposlenih, na obdolženega A. A., glede na to, da obravnavani procesni udeleženec ni bil družbenik oziroma lastnik te družbe, lahko postavljen pod vprašaj. Posledično je zagovornici obdolženega pritrditi tudi v graji prvostopenjske odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih, saj sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ne gre preizkusiti.

15Po obrazloženem pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe), saj je sodišče prve stopnje zavrnilo pravno relevantne dokazne predloge obrambe, medtem ko razlogov za njihovo zavrnitev ni ustrezno obrazložilo. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker pa tudi v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih umanjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, je podana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Oboje narekuje razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

16V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo, pri čemer bo posebno pozornost namenilo še preostalim pritožbenim izvajanjem zagovornice obdolženega, s katerim se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. Tako bo v ponovljenem sojenju, ki pomeni ponovno skrbno izvedbo in oceno vseh, v razmerju do obdolženega tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov, vnovič ustrezno ovrednotilo materialne dokaze, ki so potrebni za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Po celoviti oceni vseh izvedenih dokazov in vsestranski razjasnitvi bo v zadevi ponovno odločilo ter ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP.

17Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

¹ Za prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020, I Ips 52541/2017 z dne 19. 9. 2022 in druge.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017.
³ Za prim. Dežman Z. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 908 in 909.