UPRS Sklep III U 176/2024-5

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

1Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju: toženka) je s sklepom, št. I K 23070/2023 z dne 26. 1. 2024, zavrglo predlog tožnice z dne 20. 12. 2023, kot zagovornice po uradni dolžnosti, za odmero in plačilo nagrade in stroškov za zagovarjanje obdolženega A. A. Zoper sklep z dne 26. 1. 2024 je tožnica vložila pritožbo, ki jo je toženka s sklepom, št. II Ks 23070/2023 z dne 19. 6. 2024, kot neutemeljeno zavrnila ter ji naložila plačilo sodne takse v višini 50.00 EUR.

2Tožnica se z navedenima sklepoma ne strinja, saj meni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo (Odvetniško tarifo, OT), zmotno ugotovila dejansko stanje in zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču predlaga, da toženki naloži plačilo 4.684,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.634,77 EUR od 26. 1. 2024 dalje ter od zneska 50,00 EUR od 19. 6. 2024 dalje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

3Tožba ni dovoljena.

4Tožnica navaja, da s tožbo v celoti izpodbija sklepa toženke, št. I K 23070/2023 z dne 26. 1. 2024 in št. II Ks 23070/2023 z dne 19. 6. 2024, kar pomeni, da vlaga tožbo po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). S sklepom z dne 26. 1. 2024 je toženka zavrgla tožničin predlog za odmero in plačilo nagrade in stroškov v zvezi s storitvami, ki jih je opravila kot zagovornica, ki je bila v kazenskem postopku postavljena po uradni dolžnosti na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). S sklepom z dne 19. 6. 2024 pa je toženka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep z dne 26. 1. 2024.

5ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Upravni akti pa med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1).

6O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči kazensko (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom v skladu z drugim odstavkom 93. člena ZKP, kot je to storilo v obravnavani zadevi s sklepom z dne 26. 1. 2024. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v tretjem odstavku 93. člena ZKP. Sklepa z dne 26. 1. 2024 in 19. 6. 2024, izpodbijana v tem upravnem sporu, sta posamična akta sodnika oziroma izvenrazpravnega senata, izdana pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato glede na zgoraj citirane določbe 2. in 3. člena ZUS-1 nista upravna akta oziroma akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi sklep z dne 26. 1. 2024 predsednika senata in po tožničini pritožbi sklep z dne 19. 6. 2024 izvenrazpravnega senata toženke, se namreč ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Takšno stališče je v primerljivi zadevi že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.¹ Sodno varstvo tožničinega pravnega položaja je bilo zagotovljeno v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo dopustno niti po 4. členu ZUS-1, pri čemer tožnica tovrstnega (subsidiarnega) sodnega varstva z obravnavano tožbo niti ne zahteva.

7Ker tožnica v obravnavanem primeru s tožbo izpodbija akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

8Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 108/2019 z dne 9. 10. 2019 in tudi sklep tega sodišča, št. III U 110/2021 z dne 17. 9. 2021.