VSRS Sodba I Ips 25986/2020

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

zoper obsojenega A. A.

iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je resno zagrozil, da bo napadel uradni osebi, ko sta opravljali naloge policije s tem,

da je 19. 1. 2020 okoli 3.45 ure na avtobusni postaji na naslovu ..., ko sta policista PP Škofja Loka B. B. in C. C. zbirala obvestila glede poškodovane D. D., onemogočal policijski postopek in se ves čas vmešaval ter vpil, zato sta ga večkrat opozorila naj ne ovira dela reševalcev in policistov, naj se umiri ter počaka, česar A. A. ni upošteval in še naprej s svojim ravnanjem ogrožal varno izvedbo celotnega postopka, zato sta ga policista na podlagi 51. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) varnostno pregledala, tekom pregleda pa se je še bolj razjezil in vpil zakaj se ga dotikata in ga šlatata, nato pa jima je začel groziti s srbsko mafijo in da bo nekomu plačal, da ju pospravi, policistu C. C. je zagrozil, da mu bo v usta zatlačil bombo, policistu B. B. pa da ve kje je doma, da ima ženo in otroke ter ga bo počakal, zato sta ga policista na podlagi 75. člena ZNPPol opozorila, da bosta uporabila prisilna sredstva, A. A. se je pričel aktivno upirati in se hotel izmuzniti, zato sta policista na podlagi 80. člena ZNPPol izvedla strokovni prijem, ključ na njegovih komolcih in ga naslonila na službeno vozilo, tam pa mu na roki po 79. členu ZNPPol nadela sredstva za vklepanje - lisice, v nadaljevanju je na policijski postaji Škofja Loka, Kidričeva cesta 100, Škofja Loka policistu B. B. rekel, da ko bo najbolj sladko spal, nato pa s kazalcem, palcem in sredincem roke pokazal kot da ima pištolo in da ga bo pospravil, da pozna ljudi iz Srbije, ga bo pospravili, on pa bo na postajo vrgel bombo, policisti C. C. pa je rekel, da bo že še videl, navedenih groženj sta se oba policista ustrašila, saj je A. A. nepredvidljiv in je že prej napadel policiste, v Škofji Loki pa je splošno znan, kot nasilnež.

S čimer naj bi storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem in prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Na podlagi 58.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 25986/2020 z dne 13. 3. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1, za katero mu je izreklo kazen dve leti zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo globo, izrečeno s plačilnim nalogom PP Škofja Loka. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je s sodbo II Kp 25986/2020 z dne 8. 9. 2023 delno ugodilo pritožbi zagovornice obsojenca in izrečeno kazen znižalo na eno leto in tri mesece zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zagovornica obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter kršitve 15., 25., 27., 28. in 31. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da kršitev kazenskega zakona in kršitev načela ne bis in idem nista podani.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnica pri uveljavljanju kršitve načela ne bis in idem izhaja iz stališča, da sodišče v postopku ni ugotovilo konkretnih znakov prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), za katerega je bil obsojencu izdan plačilni nalog. Trdi, da je navedeno bistveno za presojo spoštovanja načela ne bis in idem, zaradi česar je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po navedbah vložnice plačilni nalog ni vseboval opisa prekrška. Naknadni pripis vsebine prekrška ne more biti verodostojen in je bil pripravljen za potrebe tega kazenskega postopka. Sodiščema tako očita kršitev 31. in 27. člena Ustave in kršitev kazenskega zakona po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP.

6Načelo ne bis in idem (31. člen Ustave, prvi odstavek 10. člena ZKP in 4. člen Protokola št. 7 k EKČP) varuje pred vnovičnim sojenjem za ravnanje, glede katerega je bil kazenski postopek pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Navedeno načelo velja tudi v primeru, kadar je bil obdolženec že pravnomočno kaznovan zaradi prekrška. Odločanje v kazenskem postopku potem, ko je bil pravnomočno končan postopek o prekršku, je dopustno le, kadar očitek v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek, pri čemer pri presoji idem factum velja naravni kriterij, torej glede na okoliščine historičnega dogodka (kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja).¹ Drugače povedano, kazenski pregon je dopusten, kadar so v vsakem od postopkov obravnavani različni vidiki protipravnega ravnanja, ki v drugem postopku niso zajeti.²

7Načeloma je mogoče presojo, ali so bili v postopku obravnavani različni vidiki ravnanja znotraj istega historičnega dogodka, zanesljivo opraviti ob primerjavi opisa prekrška v plačilnem nalogu in opisa očitanega kaznivega dejanja. Zagovornica utemeljeno izpostavlja, da iz plačilnega naloga zaradi prekrškov po drugem odstavku 7. člena in 22. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) ni razviden opis prekrška. Nižji sodišči sta sicer na podlagi izpovedb prič in dopisa PP Škofje Loke ugotovili, da je bil obtoženec najprej obravnavan kot storilec prekrškov v zvezi z vpitjem, vmešavanjem v postopek, preprečevanjem dostopa do poškodovanke in neupoštevanjem ukazov oškodovancev ter da je nato dogajanje eskaliralo po opravljenem varnostnem pregledu v grožnje policistom. Vendar v okoliščinah obravnavanega primera, kjer je glede na razloge nižjih sodišč predmet presoje v obeh postopkih vedenje obsojenca do policistov v istem historičnem dogodku, ob odsotnosti opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče zaključiti, da očitek napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za izdani plačilni nalog. V obravnavanem položaju zaradi varstva načela ne bis in idem velja domneva, da so bila z izdanim plačilnim nalogom zajeta vsa obsojenčeva ravnanja v razmerju do policistov v historičnem dogodku, s čimer je podan položaj pravnomočno razsojene stvari, ki izključuje vnovičen kazenski pregon. Naknadni kazenski postopek pa pomeni kršitev načela prepovedi vnovičnega sojenja, zato je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

C.

8Glede na ugotovljeno kršitev načela ne bis in idem je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 3. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženca. V posledici takšne odločitve je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegove zagovornice naložilo v breme proračuna.

9Ker so že navedeni razlogi utemeljevali spremembo izpodbijane sodbe, se Vrhovno sodišče do preostalih navedb v zahtevi vsebinsko ne opredeljuje.

10Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018 in tam citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in ESČP.
² Tako tudi ESČP v sodbi Bajčić proti Republiki Hrvaški (67334/13) z dne 8. 10. 2020.