VSL Sodba in sklep I Cp 1303/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke so dolžne povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.855,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je delno zavrglo tožbo, in sicer v obsegu, ki je razviden iz II. točke izreka izpodbijane odločbe. V preostalem delu je zavrnilo primarne tožbene zahtevke tožnikov, ki so razvidni iz III. točke izreka. Zavrnilo je tudi podredne tožbene zahtevke tožnikov, ki so razvidni iz IV. točke izreka. Tožnikom je naložilo, da so dolžni po enakih delih povrniti toženki pravdne stroške v znesku 11.976,09 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper sodbo in sklep prvega sodišča se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navajajo, da je odločitev o delnem zavrženju tožbe napačna. Primarni tožbeni zahtevek je po posameznih odstavkih vsebinsko povezan in bi ga moralo prvo sodišče vsebinsko obravnavati v celoti. Valutna klavzula v kreditnih pogodbah tožnikov pomeni nepošten pogodbeni pogoj. Uporaba valutne klavzule je v nasprotju z njeno kavzo in je zato nična. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, katere so tiste informacije, ki povprečnemu potrošniku omogočajo, da lahko oceni potencialno znatne ekonomske posledice valutne klavzule v CHF na njegovo pogodbeno obveznost oziroma na njegovo premoženje. Za ocenjevanje ekonomskih posledic je potrebno imeti določena finančna znanja, ki jih povprečen potrošnik nima. Toženka ni preverjala, ali imajo tožniki potrebno finančno znanje za razumevanje valutnega tveganja. Toženka v izjavi o prevzemu valutnega tveganja ni zapisala, da pomeni rast CHF proti EUR tudi zvišanje neodplačane glavnice. Toženka ni opozorila tožnikov, da lahko zvišanje vrednosti CHF občutno vpliva tudi na glavnico. Toženka ni pojasnila bistvenih značilnosti CHF kredita tožnikom pred sklenitvijo kreditnih pogodb. Tožnikov ni seznanila z informacijami, ki jih je imela o gibanju menjalnega tečaja CHF. Prav tako jih ni seznanila niti z napovedmi nevtralnih finančnih institucij, da se pričakuje rast CHF napram EUR. Prvo sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovitev o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti utemeljilo na izpovedbah prič, ne pa tudi na oceni pisnih dokazov. Toženka bi morala imeti celotno poslovanje formalizirano, torej zapisano v internih aktih. Napačni so zaključki sodišča, sprejeti na podlagi dokazne ocene pisne izjave o prevzemu valutnega tveganja. V izjavi ni zapisano, da kreditojemalec prevzema tveganje zvišanja ali znižanja neodplačane glavnice. Tožniki z vsebino izjave niso bili seznanjeni, saj se podpisovanja izjav ne spomnijo. Namen izjave ni bilo informiranje tožnikov, ampak je služila toženki kot dokaz izpolnitve zahteve Banke Slovenije, da kreditojemalce seznani z valutnim tveganjem. Napačna je ugotovitev sodišča o verodostojnosti in nepristranskosti toženkinih prič. Tožniki v nadaljevanju pritožbe povzemajo posamezne dele izpovedb posameznih prič. Za njihove izpovedbe tožniki trdijo, da dokazujejo njihovo trditev, da niso bili opozorjeni, kakšen je vpliv spremembe tečaja CHF na glavnico kreditov. Sodišče ni uporabljalo istih meril pri oceni izpovedb. V nadaljevanju grajajo zaključke prvega sodišča, ki se nanašajo na zatrjevano nepoštenost pogodbenega pogoja, v zvezi s trditvami o neobstoju dobre vere toženke in o obstoju znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Trdijo, da valutna klavzula po prevzemu EUR kot domače valute nima več dopustne kavze po 372. členu Obligacijskega zakonika (OZ). V nadaljevanju tožniki tudi podrobneje grajajo dokazno oceno prvega sodišča o izpovedbah posameznih prič toženke. Toženka ni dokazala, da je tožnike seznanila z informacijami o vseh pomembnih okoliščinah in tveganjih sklenitve kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF. Tožniki zato niso razumeli pomena valutnega tveganja. Toženka zato ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je zavrglo tožbo (ne pa tožbeni zahtevek, kot je očitno pomotoma navedeno v izreku) v delu, ki je razviden iz II. točke izreka izpodbijane odločbe. Prva tožnica in drugi tožnik sta v tem delu z ugotovitveno tožbo zahtevala ugotovitev dejstva, da znašata njuni obveznosti do toženke na dan 10. 5. 2018 6.519,63 EUR (za prvo tožnico) oziroma 775,58 EUR (za drugega tožnika). Edino dejstvo, ki ga lahko tožeča stranka uveljavlja z ugotovitveno tožbo, je pristnost ali nepristnost listine (prvi odstavek 181. člena ZPP). Druga dejstva ne morejo biti predmet ugotovitvene tožbe. Ker je vsebina tega dela ugotovitvene tožbe prvih dveh tožnikov nedopustna, je nedopustna tudi sama ugotovitvena tožba v tem delu. Pritožbeno zatrjevanje o povezanosti zavrženih delov tožbe s preostalim ugotovitvenim zahtevkom o ničnosti kreditnih pogodb prve tožnice in drugega tožnika je brez vsakega pomena. Odločitev prvega sodišča o zavrženju tega dela ugotovitvene tožbe je zato pravilna.

6Tožniki so sklenili s toženko kreditne pogodbe, s katerimi so bili dogovorjeni krediti z valutno klavzulo v CHF. Posojilo z valutno klavzulo v CHF je bilo dopustno (9. točka prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih). Pogodba je določala vrsto tečaja, po katerem se obračunavajo vrednosti v EUR, in sicer je bil dogovorjen referenčni tečaj Evropske centralne banke (ECB), veljaven na dan plačila obveznosti (2. člen kreditnih pogodb). Podlaga kreditnih pogodb je bila dopustna, in sicer pridobitev posojila. Namen valutne klavzule je res ohranjanje enake vrednosti dajatev v času nastanka obveznosti in ob vračilu, vendar pa lahko pogodbeni stranki v skladu z načelom pogodbene svobode prosto določita, na katero merilo bosta vezali to presojo (sklep II Ips 201/2017). V kreditnih pogodbah tožnikov je vrednost CHF zgolj vrednostna osnova, ki naj bi zagotavljala ohranitev enake vrednosti dajatev v času nastanka obveznosti in v času izpolnitve. Namen valutne klavzule in namen sklenitve kreditne pogodbe v tuji valuti sta v bistvenem enaka, ker pa s tem postane obveznost kreditojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute, gre v tem delu za tvegano oziroma aleatorno pogodbo (sodba II Ips 197/2018). Zato so brez pomena pritožbene trditve o nedovoljenosti valutne klavzule, ker naj bi toženka pridobivala dobiček zaradi tečajnih razlik (prvo sodišče je sicer ugotovilo, da toženka iz naslova tečajnih razlik ni imela nobenih dobičkov, tožniki pa te ugotovitve obrazloženo ne izpodbijajo), saj so tožniki s sklenitvijo kreditnih pogodb prevzeli tudi valutno tveganje, na kar so bili posebej opozorjeni. Kreditne pogodbe z valutno klavzulo so bile v obravnavanem obdobju dopustne tudi z vidika 372. člena OZ. Uporaba valutne klavzule je bila torej dovoljena, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da so bile kreditne pogodbe zaradi nedovoljene valutne klavzule nične (bodisi v celoti, bodisi delno).

7Poglavitno vprašanje je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjenimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo. Prvo sodišče je ustrezno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Te je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16, na katero se pravilno sklicuje prvo sodišče). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

8Prvo sodišče je pri presoji tega vprašanja izhajalo predvsem iz določb kreditnih pogodb, izpovedb tožnikov in prič ter izjav tožnikov o prevzemu tveganj. Iz kreditnih pogodb izhaja, da so tožniki prejeli stanovanjske kredite v EUR v protivrednosti zneska, izraženega v CHF, po referenčnem tečaju ECB za CHF, krediti pa so se evidenčno vodili v CHF (1. člen kreditnih pogodb), da se kot osnova za porabo in vračilo kredita ter obračun in plačevanje obresti upošteva EUR protivrednost CHF po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila obveznosti (2. člen pogodb), da tožniki vračajo kredite v enakih mesečnih anuitetah, določenih v CHF, ves čas odplačevanja kreditov, v zadnji anuiteti pa se izvrši končni poračun vseh neplačanih obveznosti, pri čemer je anuiteta obračunana z uporabo skupne obrestne mere, s katero se kreditojemalci strinjajo (3. člen pogodb), določena pa je bila tudi skupna obrestna mera, da je ta spremenljiva in da je vezana na 6-mesečni CHF LIBOR (4. člen pogodb). Tožniki so podpisali tudi izjave, da so seznanjeni z valutnim in obrestnim tveganjem, ki se tičeta sprememb valutnega tečaja v razmerju CHF/EUR in sprememb referenčne obrestne mere pri kreditu, vezanem na obrestno mero CHF LIBOR, ki jo banka lahko spremeni za obračune anuitet dvakrat letno. V izjavi sta pojasnjena pojma valutnega in obrestnega tveganja, kaj pomenita spremembi valutnega razmerja EUR/CHF in referenčne obrestne mere za posledični spremembi zneskov anuitet in obrestne mere kredita ter kje lahko tožniki spremljajo gibanje obrestne mere CHF LIBOR in gibanje menjalnega (valutnega) razmerja EUR/CHF. V izjavi je zajeto tudi opozorilo, da tožniki s podpisom potrjujejo, da so pridobili vse potrebne informacije o kreditu z valutno klavzulo v CHF in obrestno mero, vezano na 6-mesečni CHF LIBOR, ter da prevzemajo tveganja, da se lahko v prihodnosti mesečne anuitete zvišajo ali znižajo. Sprememba anuitete po naravi stvari same pomeni tudi spremembo neodplačane glavnice kredita, zato je pritožbeni očitek o "nepopolnosti" opozorila v izjavi (ker v njej ni navedeno, da se ob spremembi anuitete spremeni tudi stanje neodplačanega kredita) in pojasnil toženkinih delavcev nasploh neutemeljen.

9Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so navedena določila kreditnih pogodb ter besedilo omenjenih izjav tožnikov jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenih dvomov o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR v razmerju do CHF in/ali zvišanja obrestne mere CHF LIBOR ter da so ta določila pogodb in izjave tožnike opozorili tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. S tem v zvezi je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Izjave tožnikov o prevzemu navedenih tveganj so zato morale temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženkinih delavcev tožnikom o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožniki kot povprečno skrbni potrošniki morali imeti specialna finančna znanja za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj, kot zmotno trdijo pritožniki. Razlika med kreditom v EUR in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.

10Prvo sodišče je napravilo podrobno dokazno oceno izpovedb tožnikov in zaslišanih prič v zvezi z danimi pojasnili tožnikom s strani toženkinih delavcev. Pritožbeno sodišče sprejema njegove ugotovitve kot pravilne. Priče A. A., B. B. in C. C., ki so na toženkini strani sodelovale v predpogodbeni fazi pri sklepanju kreditnih pogodb s tožniki, so prepričljivo izpovedale, da so toženkinim strankam (med katerimi so bili tudi tožniki) predstavile valutno tveganje z opozorili na njegove slabosti (da se v primeru rasti tečaja CHF povečata mesečna anuiteta in celoten dolg). Iz njihovih izpovedb izhaja, da so bile stranke opozorjene na valutno tveganje (in možnost sprememb obrestne mere CHF LIBOR). Kaj pomeni sprememba tečaja CHF (zvišanje) za višino anuitete so strankam predstavljali tudi s hipotetičnimi izračuni (simulacijami) ali pa z ustno danimi pojasnili o pomenu teh sprememb, med drugim tudi, da CHF kredit na dolgi rok lahko ne bo več ugoden, kot je bil v času sklenitve kreditne pogodbe. Priče so izpovedale, da so bili kreditojemalcem (tudi tožnikom) pokazani tudi grafi o gibanju valutnega razmerja CHF/EUR v preteklih letih. Za izpolnitev njene pojasnilne dolžnosti sicer ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru zvišanja tečaja CHF oziroma da bi morali biti izdelani grafični prikazi in izračuni (sklep II Ips 137/2018, sodba II Ips 195/2018), saj ni mogoče šteti, da bi bila pojasnilna dolžnost banke lahko pravilno izpolnjena samo na ta način. Verodostojnosti izpovedbe A. A. ne omajajo izpovedbe prič D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H., saj ni bilo pomembno, na kakšen način je bilo kreditojemalcem dano opozorilo o tveganjih v primeru kredita z valutno klavzulo. Za korektnost tega opozorila je ustrezalo referentovo pojasnilo, da sprememba valutnega razmerja vodi do spremembe anuitete (posledično pa samo po sebi tudi do spremembe glavnice). Drugi tožnik ni trdil, da naj bi B. B. ne bila referentka, ki je urejala njegovo kreditno dokumentacijo, v 32. točki pritožbe pa je izrecno navedeno, da je bila B. B. med referentkami, ki so tožnikom ponudile CHF kredit (poleg A. A. in C. C.). Pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni zaslišalo "tožnikovega" bančnega referenta, je že zato neupošteven. Pritožbena kritika izpovedbe C. C. je pavšalna, saj okoliščina, da je tudi ta priča imela CHF kredit, še ne potrjuje, da naj bi toženka ponujala tretji tožnici CHF kredit kot najugodnejši zanjo. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj med ugotovitvijo, da je bil tožnikom CHF kredit predstavljen kot ugoden (v času sklepanja kreditnih pogodb), in ugotovitvijo, da toženka tožnikom CHF kreditov ni predstavljala prednostno (da bi jim dajala prednost pred EUR krediti), ni nobenega nasprotja. Razumljivo je, da je izjava kreditojemalca o prevzemu tveganja namenjena za potrebe banke, da je izpolnila pojasnilno dolžnost.

11Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo zaslišanim pričam toženke ne pa tožnikom, da jim bančni delavci niso omenjali, da bi se lahko tečaj CHF v razmerju do EUR le minimalno spremenil oziroma da gre za stabilno valutno razmerje, saj je samo po sebi razumljivo, da nihče ne more napovedovati (zlasti ne na dolgi rok), kakšno bo gibanje valutnih razmerij v prihodnosti. Življenjsko in logično izkustveno je, da bančni svetovalec, kot strokovnjak na svojem področju, ne bo zagotavljal bančnim klientom pred sklenitvijo dolgoročnih kreditnih pogodb z valutno klavzulo, da se lahko tečaj tuje valute (CHF) v celotnem obdobju vračanja kredita spremeni zgolj minimalno, saj je gibanje tečajev povsem nepredvidljivo oziroma negotovo, nanj pa vplivajo številne, med njimi tudi strokovnjakom neznane okoliščine, ki se lahko manifestirajo šele v prihodnosti. Okoliščina, da so nekatere priče še vedno zaposlene pri toženki, nekatere pa ne več, a naj bi bile, glede na svojo sedanjo zaposlitev pri drugih bankah, po trditvah tožnikov še vedno zainteresirane za izid tega postopka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča v ničemer ne vpliva na verodostojnost in prepričljivost njihovih izpovedb. Enako velja za okoliščino, da so bile plače toženkinih referentov odvisne od uspešnosti, saj njihovo nagrajevanje ni bilo vezano zgolj na "prodajo" CHF kreditov, ampak na celotno poslovanje. Izjavo priče I. I., da je bilo banki "lažje plasirati (kredite) preko švicarja", tožniki prikazujejo izven njenega celotnega konteksta, saj je priča pojasnila, da so bili kreditojemalci zainteresirani za to vrsto kredita zato, ker so pridobili več denarnih sredstev (ob nižji anuiteti v času sklenitve pogodbe), ne pa zato, ker banka ne bi izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Priče J. J., K. K. in I. I. niso izpovedovale pristransko, ker so bile v tistem obdobju na vodstvenih položajih pri toženki, in tudi niso izpovedovale o konkretnem seznanjanju tožnikov z valutnim tveganjem (tega prvo sodišče ne trdi), so pa pojasnile, da je toženka sledila opozorilom Banke Slovenije, da je treba kreditojemalce opozarjati in jih seznanjati s pomenom oziroma vsebino tveganj, ki jih prevzemajo s krediti v tuji valuti (z valutno klavzulo). Iz izpovedb zaslišanih delavcev toženke izhaja, da so kreditojemalcem enakovredno predstavljali oba kredita (v EUR in v tuji valuti). Neutemeljen je tudi očitek o napačni dokazni oceni in neenakopravni obravnavi pravdnih strank. Prvo sodišče je ocenilo izpovedbi dveh tožnikov v drugih pravdnih zadevah kot neprepričljivi (tožeča stranka ni predlagala njunega neposrednega zaslišanja), ker sta osebno zainteresirana za svoj uspeh v podobnih sporih s toženko. Te ocene pritožba obrazloženo ne izpodbija. Prvo sodišče je dalo prednost neposrednim dokazom v tej pravdi. Enak pristop je imelo tudi do istovrstnih dokazov toženke. Pisna izjava M. M. tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla imeti tehtnega pomena, saj se nanaša na poslovanje banke v Sarajevu, kar z ravnanjem delavcev toženke v zadevah tožnikov oziroma v Sloveniji nima nobene povezave.

12Pritožbena trditev, da naj bi (nekatere) priče opozorile kreditojemalce le na to, kaj pomeni sprememba tečaja CHF pri mesečnem obroku, ne pa tudi, kakšen je vpliv te spremembe na glavnico kredita, je brez vsakršnega pomena, saj je mesečna anuiteta po splošnem pojmovanju del glavnice kredita z obrestmi, zato je že samo po sebi razumljivo, da zvišanje EUR protivrednosti CHF anuitete pomeni tudi zvišanje same (neodplačane) glavnice kredita v EUR protivrednosti. V kreditnih pogodbah (4. člen) je jasno določeno, da je obrestna mera spremenljiva in vezana na 6-mesečni CHF LIBOR ter da banka opravi prilagoditev pogodbeno dogovorjene obrestne mere spremembam 6-mesečnega CHF LIBOR dvakrat letno, kar že po naravi stvari same pomeni, da se ob spremembi obrestne mere spremeni tudi znesek mesečne anuitete v CHF.

13Pritožbena trditev, da toženka tožnikom ni pojasnila bistvenih značilnosti kredita z valutno klavzulo v CHF, je glede na doslej povedano neutemeljena. Enako velja za očitek, da naj bi toženka prikrivala tožnikom informacije in napovedi o gibanjih menjalnega razmerja CHF/EUR. Toženka ni mogla predvideti tako velikih sprememb menjalnega razmerja CHF/EUR po sklenitvi kreditnih pogodb in razlogov zanje (svetovna gospodarska kriza, ki je nastopila po sklenitvi kreditnih pogodb, enostranski ukrep švicarske centralne banke v letu 2015), zato to ni moglo biti predmet njene pojasnilne dolžnosti. V tem pogledu tudi poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz julija 2005 nima relevantnega pomena za vprašanje izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti. V tem poročilu gre zgolj za splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov valutnemu tveganju, upoštevajoč, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni in da je bilo pričakovati apreciacijo. Ta je dolgoročno vedno lahko pričakovana, ne pa tudi natančno napovedljiva. Konkretnejša kratkoročna napoved Banke Slovenije o apreciaciji za obdobje 2005 - 2007 se tudi ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju pred sklenitvijo kreditnih pogodb gibala v nasprotni smeri od napovedane. Informacija o neuresničeni napovedi bi bila za kreditojemalce sicer brezpredmetna (sodba II Ips 195/2018). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je toženka upoštevala napotke Banke Slovenije v dopisih z dne 4. 7. 2006 in 19. 12. 2007, ne glede na to pa je šlo pri tem le za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegala tistih, ki so jih določali takrat veljavni predpisi in/ali so izhajali tudi iz načela vestnosti in poštenja. Banka Slovenije je le opozarjala na celovito informiranje o valutnem tveganju, ni pa obširneje konkretizirala, kakšno naj bi bilo tako informiranje (sodba II Ips 195/2018). Ti dokumenti zato niso relevantni za presojo izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti. To velja tudi za članek mag. N. N. (priloga A108). Glede na povedano za to presojo tudi ni pomembno, ali so tožniki prejeli svoj izvod podpisane izjave o prevzemu valutnega in obrestnega tveganja ter ali so izjavo prebrali.

14Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilen zaključek prvega sodišča, da je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost. SEU je opozorilo, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti. Ta se v zvezi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po presoji pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena OZ), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti. Pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje (več o tem sklep II Ips 137/2018 in sodba II Ips 195/2018). Ob danem opozorilu tožnikom, da bosta anuiteta in glavnica kredita višji v primeru krepitve CHF v razmerju do EUR, so tožniki kot povprečno skrbni potrošniki bili s tem opozorilom tudi seznanjeni, da valutno razmerje ni fiksno in da lahko pride do spremembe (zvišanja njihovih kreditnih obveznosti). Povprečno skrben potrošnik (tako tudi tožniki) si ob danem opozorilu, upoštevajoč temeljnega pravila logičnega sklepanja, ki jih mora obvladati, ter osnovne računske operacije, ki jih mora znati uporabljati, lahko brez težav sam izračuna (z zadostno natančnostjo za sprejem preudarne odločitve o sprejemu tveganja), kaj pomenita manjša ali večja sprememba tečaja CHF za višino njegovih obveznosti. Tožniki so sprejeli tveganja ob danem opozorilu, ki je bilo zadostno, zato ne morejo uspeti s trditvijo, da toženka ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti.

15Tožniki so bili ustrezno opozorjeni na tveganje, povezano s spremembami tečaja v valutnem razmerju EUR/CHF. Ker je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Že zato ni mogoče pritrditi tožnikom, da je glavni predmet pogodbe (dogovor o valutni klavzuli) nepošten in da so zato kreditne pogodbe nične (bodisi v celoti, bodisi delno), saj je presoja poštenosti glavnega predmeta pogodb glede na povedano izključena (2. točka 4. člena Direktive 93/13). Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene trditve o vprašanju dobre vere in znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi strank, prav tako pa tudi ne na ostale pritožbene navedbe, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep prvega sodišča (353. člen ZPP).

17Tožniki so dolžni povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in 22 % DDV, kar je odmerjeno v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru zamude so tožniki dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti.