UPRS Sodba I U 833/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije tožeči stranki prepovedal opravljanje zdravstvene dejavnosti oziroma izvajanje kelacije do pridobitve ustreznega dovoljenja, z rokom izvršitve takoj od vročitve te odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

2Odločba je utemeljena z ugotovitvijo, da tožeča stranka na svoji spletni strani oglašuje in dejansko izvaja postopek kelacije, ki po v postopku pridobljenem mnenju A. (v nadaljevanju: A.) sodi v okvir specialistične zdravstvene obravnave in jo lahko izvaja le zdravnik specialist - internist. Iz mnenja A. tudi sledi, da gre za medicinski postopek, da so navedbe na spletni strani tožeče stranke nesprejemljive in zavajajoče in da ima lahko uporaba EDTA tudi nezaželene stranske učinke. Na tej podlagi se v odločbi ugotavlja, da gre za zdravstveno dejavnost, za katero tožeča stranka v nasprotju s 3. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) ni pridobila ustreznega dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, zato je ob ugotovljeni kršitvi 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) na podlagi prvega odstavka 19. člena tega zakona odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

3Ministrstvo za zdravje je z odločbo št. 021-32/2016-2 z dne 3. 5. 2016 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje.

4Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, toži na odpravo izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi ter uveljavlja povrnitev stroškov upravnega spora. Obrazložitev odločbe prve stopnje je neobrazložena. Organ sicer povzame navedbe tožeče stranke in določbe zakona, se pa do njih ne opredeli in zato odločba ne omogoča preizkusa sprejete odločitve. Obveznost upravnih organov, da svojo odločitev obrazložijo, izhaja iz 22. člena Ustave. Tožena stranka bi se zato morala z navedbami in listinami, ki jih je predložila tožeča stranka, seznaniti ter se o njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi tudi opredeliti. Ker se tožena stranka ni seznanila z rezultati številnih priznanih tujih raziskav in zaslišala tujih strokovnjakov, ki v tujini izvajajo metodo kelacije kot alternativno metodo (njihova imena in naslove za vabljenje bo tožeča stranka sporočila naknadno), je tudi popolnoma napačno ugotovila dejansko stanje. Pri izvajanju kelacije namreč ne gre za izvajanje zdravstvene storitve, za katero bi tožeča stranka potrebovala dovoljenje na podlagi ZZDej in posledično tožeči stranki ni mogoče izreči izpodbijanega ukrepa. Iz obrazložitve še vedno ni razvidno, kakšno dovoljenje natančno naj bi tožeča stranka imela, ali gre za medicinski postopek ali zdravilsko metodo, oziroma katere so tiste listine, ki jih tožena stranka nima, pa bi jih za svoje delovanje morala imeti. Ker gre za blanketno normo, pa bi morala biti v izreku odločbe navedena in konkretizirana pravna podlaga, ki predvideva točno določene listine za točno določeno dejavnost. Izpodbijano odločbo je tako po mnenju tožeče stranke potrebno razveljaviti že zaradi bistvenih kršitev postopka.

5Tožeča stranka že ves čas postopka poudarja, da kelacijski postopek, ki ga izvaja v svojih prostorih, ni namenjen medicinskemu zdravljenju hude akutne zastrupitve s težkimi kovinami, temveč se uporabljajo neprimerno manjši odmerki kelatorja, ki zgolj, kot je dokazano v predloženih tujih študijah, ugodno vplivajo na zmanjšanje kronične obremenjenosti s težkimi kovinami in/ali žilnih oblog ter se nikakor ne kvalificira kot zdravljenje. Gre za povsem drugačno uporabo kot v primeru hudih akutnih zastrupitev, česar pa tožena stranka iz neznanega razloga ne želi akceptirati. Kelacija se po navedbah tožbe po svetu uporablja za dva namena, in sicer 1. za zdravljenje akutne zastrupitve s težkimi kovinami, ki jo lahko izvajajo samo ustrezne zdravstvene ustanove v okviru specialistične zdravstvene obravnave, in 2. za ugoden vpliv na zmanjšanje kronične obremenjenosti s težkimi kovinami in/ali žilnih oblog. Uporaba za 2. namen se po svetu uspešno uporablja že od 50. let 20. stoletja. Odmerki za ta namen so bistveno manjši, oblikovani so natančni protokoli. Splošno znano in preverljivo je, da se metoda kelacije v preventivne namene po svetu uvršča med alternativne oblike zdravljenja, opravljajo pa jo zdravniki različnih specializacij. O učinkovitosti kelacije kot alternativne metode je bila leta 2013 narejena mednarodna raziskava TACT (Trial to assess chelation therapy). Njeni rezultati so bili zelo pozitivni, saj so z njo ugotovili, da se je verjetnost za srčni infarkt, možgansko kap, umrljivost in hospitalizacijo pri ljudeh, ki so prejeli kelacijsko terapijo, zmanjšala za 20 do 40 odstotkov. Tudi na živalih je bilo dokazano, da kelacija z EDTA povzroča regresijo aortne kalcinacije, večina študij, komentarjev in meta analiz poroča o pozitivnih rezultatih pri srčnih bolnikih, diabetikih in ledvičnih bolnikih. Tožeča stranka v Sloveniji postavlja kelacijo na zemljevid varnih alternativnih metod, kot se po svetu uporablja že desetletja. Pri tem temelji na izkušnjah iz sveta in ima pri svojem delu enako dobre izkušnje - metoda je popolnoma varna, če se uporablja po preverjenih protokolih in če se naredi pred morebitnim začetkom kelacije stroga triaža (izbor) primernih kandidatov zanjo. Tožeča stranka je pri tem navedla in ponovno navaja vire, kjer se je mogoče prepričati o varnosti uporabe kelacije kot alternativne oblike obravnave posameznikov, vendar se tožena stranka do njih ni opredelila. Priložila je tudi knjigo dr. Elmerja M. Crantona, ki opisuje dolgoletne izkušnje s kelacijo in njene pozitivne učinke kot tudi razloge farmacevtskih lobijev za boj proti njeni uporabi, dokler pozitivni učinki niso bili splošno sprejeti in priznani. Tožeča stranka se po navedbah tožbe zaveda, da v Sloveniji na tem področju orje ledino, vendar pa ocenjuje, da je zanikanje očitnih dejstev ob možnosti hitrega pretoka informacij, znanja in izkušenj, vendarle nedopustno. Nedopustno je predvsem vztrajanje tožene stranke, ne da bi se prepričala o tem, za kakšen postopek gre in kakšni so njegovi učinki.

6Tožena stranka v obrazloženem odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih in predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba ni utemeljena.

8Izpodbijana inšpekcijska odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Po dopolnitvi razlogov izpodbijane odločbe v pritožbenem postopku sodišče zatrjevane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve ne ugotavlja in v celoti sledi (dopolnjeni) utemeljitvi izpodbijane odločitve (drugi odstavek 71. člena Zakona v upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9Do predloženih študij, komentarjev, analiz in literature kot dokazov k trditvi, da gre za alternativno obliko zdravljenja s pozitivnimi rezultati, ki je v tujini kot taka priznana, se tožena stranka po presoji sodišča v zadostni meri izreče z ugotovitvijo, da kelacija po Pravilniku o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost, ki je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 5. člena Zakona o zdravilstvu (v nadaljevanju ZZdrav), ni uvrščena v seznam zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se lahko, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZZdrav in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika, izvajajo v Republiki Sloveniji.

10V zadevi ni spora o tem, da tožeča stranka izvaja postopek kelacije. Spora tudi ni, da ga izvaja, ne da bi za to imela (ustrezno) dovoljenje. Kakšno dovoljenje bi morala imeti, pa po presoji sodišča jasno sledi tako iz izreka kot tudi obrazložitve izpodbijane odločbe. V izreku se namreč toženi stranki do pridobitve dovoljenja prepoveduje opravljanje zdravstvene dejavnosti oziroma izvajanje kelacije. V obrazložitvi pa se ugotavlja, da tožeča stranka izvaja medicinski postopek, za katerega je v skladu s 3. členom ZZDej potrebno dovoljenje ministrstva za zdravje. Ugotovitev je utemeljena z mnenjem Razširjenega strokovnega kolegija internističnih strok, ki mu tožena stranka s sklicevanjem na določbe 74. člena ZZDej in 2. člena Pravilnika o sestavi in delovanju Razširjenih strokovnih kolegijev, utemeljeno sledi kot mnenju najvišjega in avtonomnega strokovnega telesa, ki je pri svojih odločitvah zavezano dosežkom znanosti, strokovno preverjenim metodam in razvoju stroke, upoštevaje javni interes.

11Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).