UPRS Sodba in sklep I U 2743/2017-14

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2014 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena in četrtim odstavkom 84. člena ter sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Afganistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (prva točka izreka) in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve z dne 4. 12. 2017, od 11.10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (druga točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite zaradi izrazite begosumnosti ustno na zapisnik omejeno gibanje na Center za tujce, ter da se omogoči predajo pristojni državi članici EU, saj je bilo po podatkih baze EURODAC ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne 9. 9. 2016 v Bolgariji in dne 30. 10. 2017 v Republiki Hrvaški.

3Pred tem je tožnika dne 28. 11. 2017 obravnavala policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana, ko je tožnik tega dne ob 22.45 uri zvečer ilegalno prečkal državni meji med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri sebi je imel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, veljavno od 31. 10. 2017 do 31. 10. 2018. Na policijski postaji je povedal, da je Afganistan zapustil pred dvema letoma in odšel preko Irana, Turčije, Bolgarije in Srbije ilegalno na različne načine, z različnimi prevoznimi sredstvi in s pomočjo tihotapcev pripotoval v Republiko Hrvaško. Tam je v Zagrebu 31. 10. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito. Nastanjen je bil v nastanitvenem domu Porin, kjer je spoznal dve družini iz Afganistana, ki sta mu preko organizatorjev ilegalnih poti uredili pot naprej v države EU. Iz Zagreba so se odpravili 28. 11. 2017 s taksijem. Po eni uri vožnje so ga prevzeli drugi vodiči z vozilom neznane znamke. Vozili so se dve uri nato pa so se ustavili ob cesti in vstopili v kombi, v katerem so bili prejeti s strani slovenske policije.

4Prosilec je dne 4. 12. 2017 pri Ministrstvu za notranje zadeve v prostorih azilnega doma v Ljubljani vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na vprašanje, ali je že kje zaprosil za mednarodno zaščito je odgovoril, da nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, da pa so mu v Bolgariji in Republiki Hrvaški vzeli prstne odtise. Izjavil je, da v Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je to izjavo kasneje spremenil in potrdil, da je tudi v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito. Po odvzemu prstnih odtisov v Bolgariji so z njim opravili razgovor, nato pa so ga, ko jim je povedal, da bo državo zapustil, premestili v azilni dom odprtega tipa. Povedal je tudi, da je v Bolgariji imel razgovor, medtem ko v Republiki Hrvaški razgovor z njim ni bi opravljen.

5Afganistan je zapustil ilegalno preko Pakistana, Iraka in potoval preko Irana do Turčije, kjer je ostal približno mesec in pol. V Bolgariji so ga prijeli policisti in ga za 20 dni nastanili v zaprt kamp, ter za dva meseca v odprt kamp. Pot je nadaljeval v Srbijo, kjer je ostal 1 leto in pol, nato pa nadaljeval pot na Hrvaško. Preden so ga ujeli hrvaški policisti je imel prometno nesrečo, v kateri si je zlomil desno nadlahtnico. Bil je operiran, zato je približno 15 dni ostal v bolnišnici v Republiki Hrvaški. Po oskrbi so mu na policijski postaji vzeli prstne odtise in ga namestili v hotel Porin, kjer je ostal mesec in pol. Nato je zapustil Republiko Hrvaško in se napotil proti ciljni državi Franciji, vendar so ga v Republiki Sloveniji ujeli policisti, kjer je podal namero za mednarodno zaščito. Povedal je tudi, da tega ne bi storil, če ga ne bi ustavila slovenska policija. Na odločitev o prošnji bo počakal. Pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov, potnega lista nikoli ni imel, taskiro pa ima v Afganistanu, vendar pa le te ne bo mogel dostaviti, saj sta brata mlajša in je ne moreta poslati, mama pa je nepismena. Kot razlog zakaj je zapustil Afganistan je navedel, da je njegovo življenje tam ogroženo, saj so mu v Afganistanu ubili strica, zato so se z družino preselili v Pakistan. V Pakistanu so mu ubili še drugega strica, zato so se preselili nazaj v Afganistan. Živeli so v Kabulu. Pogrešajo pa očeta in sicer že 3 leta, nihče ne ve kje je, niti ali je živ ali mrtev. Zaradi vseh teh okoliščin se ne počuti varnega. Sam sicer ni bil nikoli fizično ogrožen.

6Skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, toženka navaja, da bo pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in jih zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) zaradi izrazite begosumnosti izreče ukrep pridržanja. Tožnik je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in Republiki Hrvaški, kar je razvidno tako iz EURODAC izpiska kot iz prosilčevih navajanj (izdana mu je bila kartica prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, bil je nastanjen v azilnem domu), vendar je obe državi še pred odločitvijo o njegovi prošnji samovoljno zapustil. V nobeni od držav ni imel težav, zapustil ju je zgolj zato, ker mu nista bili všeč in je pot želel nadaljevati v ciljno državo. S tem je bil izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja tudi spreminjanje izjav in navajanje lažnih podatkov, saj se navedbe tožnika spreminjajo. Na policijski postaji je priznal, da je bil tako v Bolgariji kot v Republiki Hrvaški prosilec za mednarodno zaščito, pri podaji prošnje pa je izjavo spremenil in trdil, da ni nikjer zaprosil za zaščito, ampak so mu bili zgolj odvzeti prstni odtisi. S tem je želel preprečiti, da bi se mu omejilo gibanje na center za tujce, pot pa bi nato lahko nadaljeval proti ciljni državi Franciji. V Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, zato sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse navedeno po prepričanju toženke kaže na to, da bi prosilec tako kot vse predhodne države zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Toženka je v to prepričana še toliko bolj, ker prosilec ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v Republiko Hrvaško, kamor pa prosilec ne želi, temveč želi pot nadaljevati v Francijo. Prosilec je tudi sam priznal, da kolikor ga policija v Republiki Sloveniji ne bi prejela, bi pot nadaljeval in za zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil. Namen mednarodne zaščite je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah, kar pa prosilec vsekakor počne. S takimi dejanji pa onemogoči katerikoli državi merodajno odločanje o prosilčevih domnevnih težavah v izvorni državi.

7Okoliščine v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja po presoji toženke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje iz države v državo. Za nadaljevanje postopka je zato nujno treba tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji.

8Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Odločitev je v nasprotju s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Evropskega sodišča (SEU), posledično tudi mimo slovenske zakonodaje, ki ne določa subjektivnih kriterijev za določitev standarda begosumnosti. V postopku ni bilo upoštevano, da iz tožnikovih navedb izhaja, da v Bolgariji in na Hrvaškem ni imel prevajalca niti pravne pomoči in zato ni vedel kakšne posledice sledijo, če zapusti azilni dom. Iz zapisnika z dne 4. 12. 2017 tudi ni razvidno, da bi toženka tožniku dala možnost, da se izjasni v zvezi z izjavo, da na Hrvaškem ni imel prevajalca niti pravnega svetovalca in da ni vedel, da je podal prošnjo za mednarodno pomoč. Izrečen ukrep omejitve gibanja ni v skladu s sodbo ESČP Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji in Keshmiri proti Turčiji, s katero je sodišče ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene določbe o odvzemu prostosti, vendar se te niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem primeru odstranitve, ampak na ureditev gibanja za tujce, zato odvzem prostosti nima pravne podlage. Podobno tudi v sodbi Evropskega sodišča Al Chodor (C 528/15). V nadaljevanju se tožnik opira še na precedenčno sodbo Vrhovnega sodišča, ki jo v bistvenem povzema. Glede na povedano tožnik meni, da ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, zato toženka tega ukrepa ne sme izreči. Toženka tožniku očita tudi nesodelovanje v postopku, ker ni počakal na odločitev organov v Švici (pravilno Bolgariji) in na Hrvaškem. Iz sodbe I U 618/2017, ki se je sklicevala na sodbo Al Chodor izhaja, da kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje 68. člena ZTuj-2 ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za pridržanje v dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve. Kriteriji nesodelovanja morajo biti določeni v zakonu države članice in morajo predstavljati stroga jamstva, za natančnost in predvidljivost zakonske ureditve. Tožnik tudi opozarja, da ga ne bi smeli pridržati v centru za tujce zgolj iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu.

9Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, kar predstavlja po že sprejeti sodni praksi poseg v tožnikovo osebno svobodo, po drugi strani pa bo izrek ukrepa tožniku prizadejal nepopravljivo škodo. Tožnik se v centru zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 5. člen EKČP, 6. člen Listine). Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel. Tako tudi sodna praksa (I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015). Tožnik predlaga, da sodišče sklep odpravi, če pa sodišče tožbenemu zahtevku ne bo ugodilo pa predlaga, da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem sporu.

10Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je posredovala upravne spise.

11Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Afganistana, postavilo tolmača B.B. in ga zapriseglo. Na glavni obravnavi dne 15. 12. 2017 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

12Sodišče je na glavni obravnavi dne 15. 12. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika - prosilca za mednarodno zaščito - pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 4. 12. 2017 od 11:10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

15Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

17Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v obravnavanem primeru glede na opis njegovega pridržanja v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.¹ Vendar pa je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve)².

18Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

19Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016³ navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

20Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.⁴ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

21Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na neskladnost te pravne podlage z novejšo sodno prakso sodišča EU in ESČP. Iz zadeve sodišča EU C-528/15, Al Chodor, namreč izhaja obveznost države članice, da mora "v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito". Sodišče se sicer strinja, da iz te dikcije, skupaj z obrazložitvijo odločbe izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za "objektivna merila", vendar pa ne dvomi, da navedena pravna podlaga za odločanje izpolnjuje te kriterije. Zgolj to, da so kriteriji zapisani v zakonu, ki se ne nanaša neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti (se pa na očitno sorodno pravno področje tujcev), v ničemer ne zmanjšuje ne njene splošne obveznosti, ne zahtevane kvalitete objektivnosti. Zaradi sorodnosti pravnega področja po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bili razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, analogno preneseni na drugega, kar smiselno prav tako izhaja iz zgoraj navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS. Nenazadnje sodišče pripominja še, da po tudi izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sklep X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (prim. npr. sodba in sklep I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017 in I U 2382/2017 z dne 30. 10. 2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz prej povzete sodbe Vrhovnega sodišča RS.

22Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Organ je sklep oprl na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka ter 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člen ZTuj-2 in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterija po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (ilegalno prehajanje državnih meja, nima možnosti bivanja v Sloveniji). Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

23Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

24Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2.

25Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal iz države v državo ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in Republiki Hrvaški. Glede navedb pa je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. V prvih izjavah, ki jih je dal slovenskim policistom, je navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in Republiki Hrvaški, kasneje je to deloma zanikal, na zaslišanju pa povedal, da ne v Bolgariji, ne v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Navedeno je v nasprotju s podatki iz Eurodac baze, pa tudi v nasprotju s tem, da je imel tožnik pri sebi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ki mu je bila izdana dne 31. 10. 2017 na Hrvaškem. Nenazadnje je tudi iz njegovih izjav razvidno, da je bil v obeh državah obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, ker je imel možnost bivati v azilnih domovih. Tožnik je obe državi samovoljno zapustil, njegova cilja država pa je Francija, ker kot je izjavil na glavni obravnavi, bo v Franciji lahko dobil status begunca.

26Na zaslišanju je izjavil, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zato, ker so ga dobili policisti. Sodišče kot neprepričljivo ocenjuje tožnikovo izjavo, da ima namen počakati do zaključka postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj kot je navedel, je njegova ciljna država Francija. Vse navedeno tudi sodišče, enako kot toženko, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi. Po mnenju sodišča pa izrečeni ukrep omejitve gibanja ni mogoče utemeljiti na razlogu iz tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito.

27Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

28Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce tako glede hrane in higiene dobre, da je za zdravniško oskrbo poskrbljeno. Vse kar ga moti je to, da je v zaprtem prostoru, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

29Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

30K točki II izreka:

31Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

32V konkretnem primeru je o odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.

¹ Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
² Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je "tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo".
³ Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
⁴ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).