VSL sodba II Cp 1452/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnika sta dolžna nasprotni stranki plačati 267,79 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnika), naj se ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2/2 k. o. X obstoji služnost hoje in vožnje na nepremičninah parc. št. 1/55, 4/13, 1/53 in parc. št. 1/28, vse k. o. X, v širini 4 metre od vzhoda proti zahodu do javne ceste ...; ter podredne tožbene zahtevke, da so dolžni toženci tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižna dovolila za vpis služnosti, kakršno sta tožnika uveljavljala s primarnim tožbenim zahtevkom. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženci), da se služnostna pravica hoje in vožnje po parceli 2/2 k. o. X, ki je po geodetski odmeri pridobila novo nastale parcele 1/28, 1/53 in 1/55, dogovorjena v sodni poravnavi P 142/2002 z dne 22. 9. 2005, ukine in se prestavi na parc. št. 4/13 k. o. X, in sicer v korist vsakokratnega lastnika parcele 2/2 k. o. X. Tožnikoma je naložilo v plačilo 619,70 EUR stroškov postopka tožene stranke.

2Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi ugotovitvenemu zahtevku po tožbi, zavrne pa zahtevek na prestavitev stvarne služnosti ter tožencem naloži povrnitev stroškov postopka. V sodbi je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je zavrnjen zahtevek za ugotovitev služnosti po trasi, kot je bilo dogovorjeno v poravnavi (trasa A), v obrazložitvi pa je sodišče navedlo, da ni sporno, da toženci ne oporekajo, da je bila ustanovljena taka služnost. Sodišče je dejansko odločilo, da služnost sploh ni obstajala. Zahtevek za prestavitev služnosti je namreč sestavljen iz zahtevka za ukinitev obstoječe služnosti in ustanovitev služnosti na novi trasi. Sodba pa obrazlaga, da služnost po trasi A ne obstoji. Sprašuje se, kako se potem lahko ukine služnost in prestavi na traso B. Upoštevati bi bilo potrebno stanje na dan zaključka glavne obravnave 2. 3. 2015. Prestavitev služnosti, ki nastopi kasneje, ne more vplivati na stanje, kakršno je bilo ob koncu glavne obravnave. Če bi bila prestavitev utemeljena, bi moralo sodišče najprej ugotoviti, da služnost obstaja, nato pa njeno ukinitev in prestavitev na novo traso. Sodišče je kršilo 311. člen ZPP in zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi določila 316. člena ZPP. Toženci so zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti pripoznali, saj sodišče ugotavlja, da obstoj stvarne služnosti ni sporen. Zahtevek po nasprotni tožbi ni razumljiv, govori o neki služnosti, ki sploh nikoli ni obstajala. Parcela 2/2 je bila v lasti služnostnih upravičencev. Služnost nikoli ni potekala po tej nepremičnini, ampak v njeno korist. Stranki služnosti po parceli 2/2 niti ne zatrjujeta. Parcela 2/2 se ni delila in še vedno obstoji. Krši se načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča. Objekt prestavitve nikoli ni obstajal. Prestavitev je mogoča le v okviru ene nepremičnine, če služnostni zavezanec zagotovi enakovredno traso. Trasa B ni enakovredna trasi A, ker poteka po najboljšem kmetijskem zemljišču, medtem ko je dogovorjena služnost potekala po stavbnih zemljiščih. Služnostni zavezanci bi morali pridobiti soglasje strokovne službe občinske uprave. Zakon o kmetijskih zemljiščih prepoveduje dagradacijo kmetijskih zemljišč, če to ni nujno potrebno. Ker je zmotna odločitev o glavni stvari je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tožbenemu zahtevku po tožbi bi bilo potrebno v vsakem primeru ugoditi – tudi če bi bila prestavitev služnosti utemeljena. Zato bi moralo v tem primeru sodišče odločiti, da sta v pravdi uspeli obe stranki.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Argumentirano zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča ter razlogom zanjo. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo – 219. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodbo je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, in bo v nadaljevanju le odgovorilo na pritožbene navedbe.

6Pritožba iztrga iz konteksta sodbe posamezne ugotovitve in stališča prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stvarna služnost v korist tožnikov obstoji, dogovorjena je bila s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Domžalah dne 22. 9. 2005, kar priznava tudi tožena stranka, ki je služnost hoje in vožnje tudi vzpostavila s tem, ko sta prva dva toženca zgradila oziroma dogradila cesto, po kateri lahko neovirano do svoje nepremične dostopata tudi tožnika. Toženci s tem, ko so priznali upravičenost obstoja stvarne služnosti v korist nepremičnine, katere solastnika sta tožnika, niso pripoznali tožbenega zahtevka. Ne priznavajo namreč upravičenosti obstoja točno take služnosti, kot jo zahtevata tožnika, pač pa obstoj služnosti priznavajo po drugi trasi. Zato so neutemeljeni očitki, da bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave, torej očitki o kršitvi 316. člena ZPP. Ravno tako pa tudi očitki o nasprotju med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Navedbe tožeče stranke kažejo na nerazumevanje bistva zahtevka za prestavitev služnosti. Zahtevek za prestavitev služnosti lastniku gospodujočega zemljišča ne oporeka potrebe po služnosti, le prestaviti želi služnost, v konkretnem primeru pot oziroma cesto.(1) Tak zahtevek je utemeljen, če služnostni zavezanec (tožena stranka) dokaže, da služečo nepremičnino manj bremeni pot po drugi trasi in da se s prestavitvijo poti ne bodo bistveno spremenili pogoji za izvrševanje stvarne služnosti.(2) Te predpostavke za prestavitev služnosti je tožena stranka dokazala: obstoječa služnostna pot, ki že poteka po robu nepremičnin v lasti prvih dveh tožencev, te nepremičnine obremenjuje bistveno manj, kot bi jih obremenjevala s tožbo zahtevana služnostna pot, katera v naravi nikoli ni obstajala, pri čemer je obstoječa pot kvalitetna in omogoča tožnikom običajen dostop do njune nepremične. Taka služnostna pot je skladna z določili 219. člena SPZ, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki v čim manjši možni meri obremenjuje služečo nepremičnino.

7Pritožba ima prav, da je potrebno soditi po stanju na dan zaključka glavne obravnave. Iz predhodno obrazloženega pa je razvidno, da je sodišče tako tudi sodilo. Torej ni kršilo določb 311. člena ZPP, ki pa se tako ali tako nanašajo le na sodbe z dajatvenim tožbenim zahtevkom, ne pa ugotovitvenim.

8Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je jasen. Pravilno je postavljen glede na stanje v naravi in zemljiškoknjižno stanje, ki je posledica postopkov parcelacije in dejstva, da sta prva in drugi toženec zaradi ureditve služnostne poti kupila del sosednje nepremičnine. Glede na sedanje stanje služnostna pravica hoje in vožnje v korist nepremičnine, katere solastnika vsak do ½ sta tožnika, to je parcele št. 2/2 k. o. X, poteka po parceli 4/13 k. o. X, ki v času sklenitve sodne poravnave, s katero je bila dogovorjena služnostna pravica v korist nepremičnine, katere lastnika sta sedaj tožnika, še ni obstajala. S sklicevanjem na oštevilčenje parcel v času sklenitve sodne poravnave, pritožba zato ne more uspeti. Ne gre za služnost na lastni stvari, kot želi prikazati pritožba. Stališče, da je prestavitev služnosti mogoča le v okviru ene nepremičnine, je zmotno. Ni relevantna oznaka – številka nepremičnine. Pri služnostni pravici poti je bistveno, da je zagotovljena hoja in vožnja do gospodujoče nepremičnine. Lastnik služeče nepremičnine ob pogoju, da je služnostna pot enakovredna prejšnji, služnostno pot lahko premakne na svojo nepremičnino z drugo parcelno številko, če s tem soglaša njen lastnik, pa tudi na nepremičnino koga drugega.(3)

9Že prvostopenjsko sodišče je pravilno odgovorilo tožeči stranki, da dejstvo, da poteka služnostna pot po kmetijskem zemljišču za razsojo ni relevantno in zakaj. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene trditve v tej smeri ne bo več odgovarjalo.

10Odločitev o glavni stvari je torej pravilna. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato je materialnopravno pravilna tudi na prvi odstavek 154. člena ZPP oprta odločitev, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške. Tožena stranka je bila tožeči pripravljena izstaviti za vpis v tej pravdi ugotovljene služnostne pravice primerno listino. Ker tožeča stranka tega ni sprejela in je vztrajala, da mora služnostna pot potekati po drugi trasi, je moralo sodišče izvesti dokazni postopek in odločiti.

11Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani razlogi, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nosi pritožbene stroške tožene stranke tožeča stranka, ki je tudi v pritožbenem postopku propadla. Višje sodišče je toženi stranki priznalo vse v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, saj so priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Na podlagi 313. člena ZPP je določilo 15-dnevni paricijski rok. Če tožeča stranka v tem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 137/1993.

Op. št. (2): Prim. komentar dr. M. Juharta k 219. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, izdala GV Založba, Ljubljana 2004, stran 909 in 910.

Op. št. (3): Prim. primer 4 v Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 239.