VSC Sodba Cp 301/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 559,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna z nepremičnine k. o. ..., parcela 2511/9 odstraniti tračnice dveh opuščenih železniških tirov, betonske tirne zaključke na koncih teh tirov, na njih stoječo premikalno lokomotivo ″Šeka″ z napisom ″Volkov kot″ ter avtomatsko električno zapornico s pripadajočo opremo, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.081,74 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožena stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče je storilo bistveno kršitev postopka, ker ni opravilo ogleda, ki je bil predlagan s strani obeh pravdnih strank. V 5. točki sodbe je navedlo, da je dokazni predlog ogleda zavrnilo, ker naj bi bil nepotreben, poleg tega je zavrnilo tudi dokazne predloge, podane na naroku 19. 1. 2022, ker naj bi bili dani prepozno. Tožena stranka ni mogla grajati procesnih napak sodišča in vztrajati na vseh še neizvedenih dokazih, saj iz dokaznega sklepa z dne 25. 3. 2025 ne izhaja, da bi sodišče zavrnilo vse ostale predlagane dokaze. V primeru, da bi to sodišče storilo, bi tožena stranka brez dvoma ugovarjala procesno kršitev neizvedbe dokazov. Ogled je brez dvoma bistvenega pomena, saj bi se sodišče prepričalo, da nikakor ne gre za opuščene tire, pač pa se na tirih izvaja ranžirni promet. Na parceli se namreč nahajata tudi dve kretnici številka 11 in 14, ki sploh nista del tožbenega zahtevka in jih torej ni potrebno odstraniti. V kolikor bi prišlo do odstranitve teh dveh kretnic, kar pa ne more, ker nista del tožbenega zahtevka, bi prišlo tudi do ogrožanja varnosti železniškega prometa, glede na odločbo višjega sodišča pa bi sodišče moralo upoštevati tudi dejstva in dokaze, podane na naroku 19. 1. 2022. To bi lahko privedlo do drugačne odločitve. Sodišče bi moralo upoštevati dopis tožeče stranke Direkciji RS za infrastrukturo z dne 22. 12. 2021, iz katerega jasno izhaja, da se je tožeča stranka dobro zavedala, da gre za javno dobro in zato javno železniško infrastrukturo. Dopis toženi stranki ni bil poslan. Prav tako je tožeča stranka v izvensodni poravnavi, ki jo je sklenila s SŽ Invalidskim podjetjem d.o.o. dne 30. 6. 2020, priznala, da so tiri na parceli 2511/9 k.o. ... sestavni del železniške infrastrukture. Sodišče je odločilo drugače in se postavilo na stališče, da ne gre za javno dobro niti železniško infrastrukturo. Svojo odločitev je oprlo na 92. člen v povezavi z 99. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), prišlo je do ugotovitve, da parcela ne predstavlja javnega dobra, niti ne železniške infrastrukture. V čem te stvari, ki stojijo na parceli že vrsto let, predstavljajo oviro za tožničino nemoteno uporabo, sploh ni obrazloženo, tožeča stranka ni podala nobenih navedb in konkretnih trditev, v čem jo stvari motijo pri izvrševanju njene lastninske pravice. Parcela je za izvajanje železniškega prometa za toženo stranko zelo pomembna, saj se na tej nahajata dve kretnici, ki sta nujno potrebni za izvajanje varnega železniškega prometa, poleg tega pa oba tira služita kot stranska tira za ranžiranje vagonov. Vse to je potrebno za normalno in varno odvijanje železniškega prometa. Vse te navedbe pa jasno kažejo na to, da gre za javno železniško infrastrukturo. Tožena stranka sodbe ne more izvršiti, saj je le upravljalec, ne pa lastnik stvari, katerih odstranitev je sodišče naložilo. Ravnati mora po navodilih, ki jih določa Direkcija RS za infrastrukturo. Res je, da tožena stranka izvršuje dejansko oblast nad stvarmi, vendar pa po navodilih Direkcije RS za infrastrukturo. Tožena stranka zato nima statusa posestnika, pač pa le imetnika. Ni lastnik tirov niti lastnik vagona, pač pa le upravljalec na podlagi Zakona o železniškem prometu (ZZelP) in kot taka ne more biti pasivno legitimirana v tem sporu. Tudi lastninska pravica lastnikov stvari, ki se nahajajo na parceli, je absolutna in tožena stranka s tujimi stvarmi ne more razpolagati. Tiri so del infrastruture in kot taki v lasti države na podlagi 9. in 10. člena ZZelP. Pri tehtanju absolutnosti dveh lastninskih pravic pa je potrebno ugotoviti, katera absolutna lastninska pravica povzroči manj škodljivih posledic. Ob upoštevanju dejstva, da so tiri pomembni za nemoteno in varno izvajanje železniškega prometa, je absolutna lastninska pravica na tirih pomembnejša kot absolutna lastninska pravica na zemljišču. Upoštevati je namreč, da bi ob realizaciji sodbe bil onemogočen oziroma moten železniški promet na progah Celje - Velenje in Imeno - Stranje. Tožena stranka še navaja, da je v razlastitvenem postopku za parcelno številko 2511/9, ki se vodi na Upravni enoti Celje pod opravilno številko 351-10/2022-6203-2, razlastitveni upravičenec RS, kar jasno kaže, da tudi v tej pravdi ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, ki je zgolj upravljalec, ta postopek še ni končan. Pritožba navaja, da je posledično nepravilen tudi stroškovni izrek. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3Tožeča stranka po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena) ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

6Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je z izpodbijano sodbo o predmetnem tožbenem zahtevku odločilo drugič. S sodbo z dne 19. 1. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 214/2022 z dne 15. 6. 2022 je bilo pravnomočno razsojeno, da je dolžna toženka tožnici v izključno neposredno posest in uporabo izročiti nepremičnino k. o. ..., parcela 2511/9 (ID ...), sodba pa je bila s sklepom razveljavljena v preostalem delu, in sicer, da je dolžna toženka s te nepremičnine odstraniti tračnice dveh opuščenih železniških tirov, na njih stoječ starinski potniški vagon, betonske tirne zaključke na koncu teh tirov ter avtomatsko električno zapornico s pripadajočo opremo. O tem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje znova odločilo z izpodbijano sodbo.

7Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo v obrazložitvi sodbe¹, je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v 4. točki obrazložitve navedene dokaze, tožbenemu zahtevku kot utemeljenemu znova ugodilo. Pri tem se je pravilno oprlo na 92. člen in predvsem na prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

8Pritožbeno ni sporno, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica parcelne številke 2511/9 k.o. ... . Prepričljivi in pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da niti parcela, o vrnitvi katere je sicer že pravnomočno odločeno, kot tudi stvari, ki so predmet zahtevka in ki se nesporno nahajajo na parceli, ne predstavljajo javne železniške infrastrukture in nimajo statusa javnega dobra v lasti države. Pravilno je pojasnilo, da so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi (prvi odstavek 9. člena Zakona o železniškem prometu - ZZelP), da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi (drugi odstavek 9. člena ZZelP), da so po 10. členu ZZelP sestavni deli javne železniške infrastrukture zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi, tiri in progovno telo, zgornji ustroj, zlasti tirnice in ostale naprave in objekti, navedeni v tem členu. Utemeljeno je zaključilo, da javno železniško infrastrukturo sestavljajo zemljišče vključno z napravami in objekti, torej stvarmi, ki so na njem. Nadalje je dokazno podprto pojasnilo, da je Republika Slovenija parceli 2511/9 poskušala dodeliti status javnega dobra, vendar v postopku ni uspela² ter na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska in sodbe Upravnega sodišča RS IV U 136/2018 z dne 6. 1. 2021 utemeljeno zaključilo, da statusa javnega dobra parcela ni pridobila. Pri tem se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno opredelilo do izvensodne poravnave z dne 30. 6. 2010 (in ne 2020, kot očitno napačno navaja pritožba), ki jo tudi izpostavlja pritožba. Pravilne so ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje, da parcela statusa grajenega javnega dobra ni pridobila, pri čemer tega zaključka ne spremeni niti sprožen razlastitveni postopek, ki ga izpostavlja pritožba, ki tudi po pritožbenih navedbah samih še ni končan. Zaključka sodišča prve stopnje, da stvari na parceli, ki so predmet tožbenega zahtevka, ne predstavljajo javne železniške infrastrukture, tožena stranka tudi ne more izpodbiti z lastnimi navedbami in le lastno dokazno oceno v dokaznem postopku izvedenega dokaza - dopisa z dne 22. 12. 2021.

9Očitki pritožbe o storjeni bistveni kršitvi postopka, ker sodišče ni opravilo ogleda in je dokazni predlog zavrnilo ter da bi glede na odločbo višjega sodišča moralo upoštevati tudi dejstva in dokaze, podane na naroku 19. 1. 2022, so premalo konkretizirani, da bi jih sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je razloge za neizvedbo oziroma neupoštevanje navedb in dokaznih predlogov pojasnilo³, pritožba pa ne konkretizira, katero postopkovno kršitev ob tem sodišču prve stopnje očita in katero postopkovno kršitev v pritožbi tako uveljavlja. Kršitve pravil postopka, ki se nanašajo na izvedbo oziroma neizvedbo dokazov, na kršitev pravil o prekluziji, na neupoštevanje navodil pritožbenega sodišča, v kolikor nanje meri pritožba, so relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) in nanje pritožbeno sodišče ne pazi uradoma. Striktna razlaga pravil o mejah pritožbenega postopka in preizkusa odločbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji iz prvega in drugega odstavka člena 350 ZPP, pa sodišču druge stopnje nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

10Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je dokazni predlog ogleda zavrnilo kot nepotreben, ker ne bi služil ugotovitvi pravno odločilnih dejstev. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da ne gre za javno železniško infrastrukturo, je pritrditi sodišču prve stopnje, da oprava ogleda ni bila potrebna. Povsem nekonkretizirane so tudi pritožbene navedbe glede pritožbenega očitka o neutemeljenem neupoštevanju navedb in dokazov, podanih na naroku 19. 1. 2022 kot prepoznih. Posplošeno sklicevanje na odločbo višjega sodišča ne zadošča, saj pritožba ne pove niti, katera dejstva so bila zatrjevana, pa neupoštevana, niti kateri so tisti dokazi, ki bi jih sodišče moralo izvesti, pa jih ni izvedlo⁴.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nepodane pasivne legitimacije tožene stranke. Pritožbeno ni sporno, da dejansko oblast nad stvarmi, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvršuje tožena stranka. Sodišče druge stopnje kot materialno pravno pravilnim v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ima tožnica kot lastnica parcele, na kateri so stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka, pravico, da na celotni parceli izvršuje tudi upravičenje njene uporabe, zato utemeljeno uveljavlja odstranitveni zahtevek po prvem odstavku 99. člena SPZ od tožene stranke, ki izvaja dejansko oblast nad stvarmi, pri čemer za pasivno legitimacijo v tem sporu to zadošča. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, v čem stvari, ki stojijo na parceli že vrsto let, predstavljajo oviro za tožničino nemoteno uporabo nepremičnine, saj to ob po sodišču prve stopnje pravilno navedenem in uporabljenem materialnem pravu ni odločilno. Tudi sicer pa je tožeča stranka to pojasnila že v tožbenih navedbah. Tožena stranka tako tudi s ponavljanjem navedb v pritožbi, da nima statusa posestnika, pač pa le imetnika in da je upravljalec, ne pa lastnik stvari, katerih odstranitev je sodišče naložilo, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

12Obrazložene stroškovne odločitve pritožba v ničemer ne izpodbija, ta pa pravilno temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

13Pritožba se tako pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora na podlagi istih zakonskih določb povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 750 točk (1. točka tar. št. 22 OT), 2 % materialni stroški (15 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR ter s priznanim 22 % DDV predstavlja znesek 559,98 EUR. To je tudi znesek potrebnih stroškov odgovora na pritožbo, ki jih mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila⁵.

¹ Točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Glej 9. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Iz točke 4 obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dokaz pod prilogo A 25 - dopis z dne 22. 12. 2021.
⁵ Načelno pravno mnenje, Občna seja VS RS, 13. 12. 2006.