UPRS Sklep IV U 72/2023-5

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ), zavrnil vlogo tožnice za podaljšanje sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-1957/2021/23 z dne 22. 7. 2022 (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve sklepa (2. točka izreka) ter, da pri odločanju o vlogi niso nastali stroški (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je v postopku, katerega predmet je bila nelegalna gradnja dvojnega lesenega kozolca (toplarja), tožnici izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-1957/2021/23z dne 22. 7. 2022, s katerim je bil določen naknadni rok za izvršitev obveznosti. Pojasni še, da je 22. 12. 2022 prejel elektronsko vlogo tožnice za podaljšanje sklepa o dovolitvi izvršbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da je prejeta vloga v postopku upoštevana kot predlog za odlog izvršbe.

2Prvostopenjski organ ugotavlja, da zoper izvršilni naslov ni bilo vloženega pravnega sredstva, ter da za odlog izvršbe niso podani pogoji iz 104. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1). Zoper navedeni sklep se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je njeno pritožbo zavrnil (1. točka izreka) in zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da v predmetni zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj za odlog izvršbe, tj. vložena pritožba zoper odločbo št. 06122-1957/2021/10 z dne 14. 12. 2021, kakor tudi ne zoper sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-1957/2021/23 z dne 22. 7. 2022, pri tem sta oba postala pravnomočna. Ker formalni procesni pogoj ni bil izpolnjen, pogoja pa morata biti izpolnjena komulativno - oba, se ni presojalo drugega (vsebinskega) pogoja, tj. verjetnosti nastanka nepopravljive škode. Drugostopenjski organ je ugotovil še, da odlog izvršbe po 104. členu GZ-1 ni možen in zavrnil tudi zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka, saj se je postopek začel po uradni dolžnosti, kar pomeni, da gredo stroški v breme stranke, če se je za njo postopek končal neugodno.

3Tožnica se z opisano odločitvijo ni strinjala. V tožbi z dne 10. 6. 2023 je navajala, da so podani pogoji za odlog izvršbe. Naslovnemu sodišču je zato predlagala, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži plačilo stroškov.

K I. točki izreka:

4Tožba ni dovoljena.

5Pri predhodnem preizkusu tožbe mora sodišče preveriti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nanje mora paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

6V tem upravnem sporu tožnica s tožbo izpodbija odločitev o njenem predlogu za odlog izvršbe, ki je bil z izpodbijanim aktom zavrnjen.

7V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

8Iz teh določb izhaja, da so predmet presoje v upravnem sporu dokončni upravni akti, ki posegajo v pravni položaj tožnikov, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Ena od značilnosti upravnega akta je torej vsebinska odločitev o v predpisu določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba njenega pravnega položaja. Navedeni učinki sprejete odločitve morajo torej nastati z upravnim aktom.

9Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča¹ se sklep o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi izpodbijan sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi izpodbijani sklep spreminjal tožničino obveznost iz izvršilnega naslova in s tem posegel vanjo. Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi tudi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP).

10Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

11Glede na povedano odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

12Za presojo dovoljenosti tožbe je nepomemben tudi pravni pouk na koncu izpodbijanega akta, v katerem je toženka tožnico poučila, da zoper njega lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.²

13Po povedanem izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijani akt zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

14Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in posledično ni presojalo utemeljenosti tožbe, se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

15Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

K II. točki izreka:

16Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.

¹ Gl. npr. sklepe I Up 158/2021, I Up 451/2013, I Up 83/2013, I Up 100/2011 in I Up 303/2009.
² Gl. npr. sklepe G 12/2005, I Up 404/2013, I Up 163/2020 in dr.