VSRS Sklep II Ips 16/2024

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točkah I in III izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje o pritožbi tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi lastninskopravnima zahtevkoma po tožbi.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Srž zadeve v revizijskem postopku

1Bistveno vprašanje je, ali lahko lastnik nepremičnin zoper upravljavca energetske infrastrukture uspešno uveljavlja stvarnopravni zahtevek, v skladu s katerim naj ta z njegovega zemljišča odstrani delujoč daljnovod ter preneha z rednimi vzdrževalnimi in spremljajočimi deli (sečnja, košnja varovalnega pasu).

2Gre za problem lastnikovega varstva v položaju dejanske razlastitve.

Dejanski okvir spora

3Prek zemljišča, ki je v lasti tožnice, poteka kV daljnovod ... s 1908 metrov dolgim in 16 metrov širokim koridorjem. Daljnovod je tam že od leta 1929, ko ga je tja postavila tedanja italijanska energetska družba. Kasneje je bil večkrat obnovljen, rekonstruiran, povečana je bila njegova napetost. Z daljnovodom so ves čas upravljale različne energetske družbe, danes je to toženka.

4Trenutno daljnovod napaja signalizacijo krožišča avtoceste v ..., bazno postajo ..., farmo ..., ..., celotno naselje ..., proizvodni obrat ... v ... in tovarno ... v ....

5Tožnica kot lastnica dejansko služeče nepremičnine s takšnim stanjem ne soglaša.

Pravni okvir spora

6Nepremičnine, ki jih zajemata stvarnopravna zahtevka v tej pravdi, so bile sprva v lasti pravnih prednikov tožnice, vmes so bile nacionalizirane in nazadnje vrnjene tožnici z upravno odločbo. Ta je postala pravnomočna 20. 1. 2000.

7Postavitev daljnovoda ni imela nikoli zaslombe v nobenem stvarnopravnem upravičenju. Niti zasebnopravni niti razlastitveni postopki niso bili izpeljani; ne ob postavitvi ne kasneje. Daljnovod na Krasu je, vsaj na spornem zemljišču, golo dejstvo v živi stvarnosti. Zahtevek toženke po nasprotni tožbi, češ da je priposestvovala služnost v javno korist, je bil pravnomočno zavrnjen in ni revizijsko izpodbijan.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

8Sodišče prve stopnje je zahtevek po nasprotni tožbi, naj se ugotovi obstoj služnosti v javno korist, zavrnilo. Zahtevku tožnice pa je v bistvenem in pretežnem delu ugodilo. Toženki je naložilo, naj daljnovod odstrani, in sicer v roku enega leta, ne pa že v petnajstih dneh, kot je zahtevala tožnica. Toženki je odtlej tudi prepovedalo vsakršno poseganje v nepremičnine, zlasti sečnjo.

9Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi toženke. V delu, ki se tiče odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi (ugotovitev služnosti v javno korist), je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo. V delu, ki zadeva odločitev po tožbi, pa ji je ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da sta oba lastninskopravna zahtevka tožnice sedaj zavrnjena.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

10Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 343/2023 z 22. novembra 2023 dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja:

Ali ima lastnik nepremičnine v primeru, ko objekt javne gospodarske infrastrukture nezakonito posega v njegovo lastnino, pravico, da skladno z določili Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zahteva odstranitev nezakonitega objekta, ali kakršnokoli drugo pravico, ki jo lahko uveljavlja pred sodišči Republike Slovenije? Oziroma nasprotno, ali ima lastnik nepremičnine v primeru, ko objekt javne gospodarske infrastrukture nezakonito posega v njegovo lastnino, zgolj pravico, da v upravnem postopku pred upravnim organom zahteva svojo lastno razlastitev ali omejitev lastninske pravice v skladu z določili Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3)?

Bistvo navedb strank v revizijskem postopku

Navedbe tožnice (revidentke)

11Tožnica z revizijo napada odločitev pritožbenega sodišča, zaradi katere sta njena stvarnopravna zahtevka za varstvo lastninske pravice zavrnjena. Napada presojo pritožbenega sodišča, da je poseg v lastninsko pravico tožeče stranke glede na javno korist, ki jo zagotavlja postavljeni daljnovod, sorazmeren ukrep, zlasti ker lahko tožnica sama sproži razlastitveni postopek. Njeni bistveni pravni argumenti so naslednji:

‒ Vrhovno sodišče naj bi že v sodbah II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014 in II Ips 333/2013 z dne 27. 8. 2015 sprejelo stališče, da v primeru dejanske razlastitve načeloma ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva.

‒ V zadevi II Ips 212/2013 je zahtevku za odstranitev ceste tudi ugodilo. V obrazložitvi je ovrglo test sorazmernosti v izpodbijani sodbi, češ da je poseg v lastninsko pravico neizogibno potreben zaradi varstva javne koristi. Tehtanje je ocenilo kot neprimerno, saj pravna ureditev natančno predvideva in ureja postopek razlastitve.

‒ Dalje se sklicuje na sklep II Ips 90/2020 z dne 27. 1. 2021, kjer je Vrhovno sodišče sicer odločalo o zastaranju zakonskih zamudnih obresti, a v razlogih navedlo, da ima prizadeti posameznik (dejanski razlaščenec) vse do pravne razlastitve še vedno na voljo vse stvarnopravne zahtevke.

‒ Primarno nasprotuje stališču, da je kot lastnik upravičen zahtevati razlastitev po ZUreP-3. Sklicuje se na Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1), ki je lex specialis. Sklicujoč se na 473. člen EZ-1 utemeljuje stališče, da je predpogoj za razlastitev, da investitor ponudi sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti.

‒ Četudi bi obveljalo pravno stališče, da je lastnik po ZureP-3 upravičen zahtevati lastno razlastitev, pa nasprotuje razlagi, po kateri je to dolžan storiti. Utemeljuje, da je bila ta možnost uzakonjena zato, ker ob blokadi razlastitvenega postopka dejanski razlaščenec ni mogel zahtevati nadomestila za razlastitev.

‒ Osrednjo ost materialnopravnega napada revidentka uperja v stališče, ki lastniku de facto jemlje lastninskopravno varstvo. Trdi, da SPZ ne predvideva tehtanja med zasebnim in javnim interesom. Javna korist, trdi dalje, se ugotavlja v upravnem postopku. Navsezadnje, nadaljuje, so oblastnim organom odprte poti razlastitvenega postopka.

‒ Trdi, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v njeno (tožničino) lastninsko pravico, z odrečenim stvarnopravnim varstvom pa tudi v pravico do sodnega varstva. Nevzdržno je, če je na lastnikov rovaš nagrajena pasivnost oblastnega organa.

‒ Zaključuje, da dokler v lastninsko pravico ni pravno poseženo, se ta uporablja z vsemi njenimi upravičenji. S tem, ko toženka ni sklenila sporazuma s tožnico in tudi ne izvedla razlastitvenega postopka, je protipravno posegla v lastninsko pravico tožnice.

Navedbe toženke (v odgovoru na revizijo)

12Toženka v odgovoru na revizijo trdi, da se sodna praksa, na katero se sklicuje, nanaša na obdobje, ko dejanski razlaščenec ni mogel sam sprožiti postopka razlastitve. Sedaj je ureditev drugačna in bi zato morala tožnica izbrati pravno pot, ki omogoča tudi zaščito javnega interesa - to je zahtevati razlastitev.

Ni sporno, da v danem primeru ne gre za razmerje klasične civilnopravne narave, marveč vsebuje prvine javnega interesa. Običajni civilni postopki zato niso ustrezni.

Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, kjer v 31. točki piše: "Ugotovitev neustavnosti in razveljavitev navedenih določb pa ne pomeni, da zakonodajalec ne more urediti materialnopravnih razmerij glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, s posebno ureditvijo, ki bi upoštevala navedeno okoliščino in obenem zadostila ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, če so za to podani upravičeni razlogi in če obstajajo realne možnosti za tako ureditev."

Primer takšne, ustavno dopustne, ureditve je po stališču toženke tudi ureditev, ki izključuje stvarnopravne zahtevke in dopušča zgolj razlastitvene zahtevke.

Dodatno (novo) normativno dejstvo

13V času odprtega revizijskega postopka je začel veljati novi Energetski zakon (EZ-2). Začetek prvega odstavka 116. člena se glasi:

"Ne glede na določbe 209. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21, 18/23 - ZDU-1O, 78/23 - ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP in 23/24) se lahko postopek za razlastitev ali omejitev lastninske pravice začne zgolj na predlog države, lokalne skupnosti ali investitorja v energetsko infrastrukturo iz prvega odstavka prejšnjega člena."

14Na to normativno dejstvo je sicer tožnica opozorila s posebno vlogo, ki je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v revizijskem postopku ne predvideva.

Presoja Vrhovnega sodišča

15Revizija je utemeljena.

Opredelitev nosilnega stališča, ki je predmet presoje

16Problem v tej zadevi je v izhodišču kompleksen, saj korenini v zatečenem skoraj sto let dolgem dejanskem stanju in vsej družbeni stvarnosti, ki to obdobje napolnjuje. Primer je, dalje, pravno trdovraten, saj zadeva razmerje med zasebnim in javnim interesom. Zlasti varstvo slednjega v konkretnem primeru življenjsko zdaleč ni zanemarljivo. Ker je tako, mora biti pravno pomembno.

17A v tem revizijskem postopku se je mogoče uvodoma ogniti razglabljanju o številnih vprašanjih, ki so bila v dosedanji sodni in ustavnosodni praksi že razrešena, ter neposredno zagristi v vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena.

18Tožnica je lastnica spornih nepremičnin. O tem, da svoje pravice ni izvenknjižno izgubila, niti ta ni bila na enak način stvarnopravno obremenjena, je bilo v tej zadevi tudi pravnomočno odločeno in ta del pravnomočne odločitve ni revizijsko izpodbijan. Ker prek njenih nepremičnin že skoraj sto let poteka daljnovod ..., služnost v javno korist pa ni bila ustanovljena, je na dlani, in med strankama sedaj tudi ni sporno, da je žrtev dejanske razlastitve oziroma dejanskega razlaščujočega posega. Problem dejanskih razlastitev je bil v praksi Ustavnega sodišča in rednih sodišč že presojan z različnih vidikov. Nobeno od predhodnih stališč Vrhovnega in Ustavnega sodišča, na katera se sklicujeta stranki, se rešitvi danega problema ne prilega povsem.

19Tokrat je treba namreč odgovoriti na revizijsko vprašanje, ki se izluščeno glasi:

Ali tožnica lahko zahteva odstranitev spornega daljnovoda in prenehanje nadaljnjih vznemirjanj? Ključni okoliščini, na kateri je pritožbeno sodišče oprlo negativen odgovor, sta, prvič, da bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v javno korist in, drugič, da ZUreP-3 (ter že prej ZUreP-2) sedaj tudi dejanske lastnike legitimira, da sprožijo razlastitveni postopek. Je res čisto tako?

Kakšen je pomen ureditve iz 209. člena ZUreP-3 za obravnavano zadevo?

20V četrtem odstavku 209. člena ZUreP-3 je zakonska podlaga, ki tudi razlastitvenega upravičenca pod določenimi pogoji¹ aktivno legitimira v razlastitvenem postopku. V obravnavani zadevi je ta pogoj izpolnjen. Ta hip Vrhovno sodišče pušča ob strani vprašanje, ali ni bila z naknadno uveljavitvijo EZ-2 iz množice potencialnih razlastitvenih upravičencev izvzeta podmnožica tistih, katerih nepremičnine bremeni energetska infrastruktura ali jim vsaj preti, da bo tako.

21Pravni argument tožeče stranke, da gre pri uzakonitvi aktivne legitimacije zavezanca v razlastitvenem postopku za njegovo pravico in ne za obveznost, je močan. Če bi šlo namreč za obveznost, bi zakonodajalec s tem lastniku pripisoval neovrgljivo domnevo, da na obstoj javne koristi, kot ustavno predpostavko razlaščujočega posega (69. člen Ustave), preprosto pristaja. To bi nasprotovalo drugi ustavnopravni zahtevi, da se o obstoju javne koristi in o sorazmernosti posega presoja v konkretnem upravnem postopku, v katerem so zagotovljena vsa procesna jamstva - torej tudi pravica razlastitvenega zavezanca, da se glede obstoja javne koristi izjavi in ji tudi oporeka.²

22Poleg tega, da bi bila takšna ureditev ustavnopravno sporna, pa nanjo tudi ni mogoče razlagalno sklepati zgolj iz procesnega upravičenja, ki ga zakonodajalec v četrtem odstavku 209. člena ZUreP-3 daje potencialnemu razlastitvenemu zavezancu. Če bi zakonodajalec želel izključiti stvarnopravno varstvo, bi moral to izrecno določiti. Tega ni storil.

23Aktivna legitimacija, ki jo v razlastitvenem postopku daje četrti odstavek 209. člena ZUreP-3 dejanskemu razlaščencu, ni brez pomena za njegov položaj. Na to je mogoče sklepati tudi iz razlogovanja Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 39/2020 z dne 25. 9. 2020 in II Ips 90/2020 z dne 27. 1. 2021. A tam je bil predmet presoje tek zastaranja glede zamudnih obresti, ki kot posebna odmena tečejo v času med dejansko in pravno razlastitvijo. Osrednja poanta je, da zastaralni rok ne more začeti teči, dokler upravičenec obresti ne more niti uveljavljati. Uveljavljati pa jih ne more, dokler ne more uveljavljati niti glavnice (odmene za razlastitev). Te pa ne more uveljavljati, dokler ni sprožen razlastitveni postopek, kar pa je bilo (do uveljavitve ZUreP-2) izključno v rokah nasprotne stranke - razlastitvenega upravičenca. V navedenih predhodnih zadevah je šlo torej za vprašanje možnosti uveljavljanja denarne terjatve. V obravnavani zadevi je spor drugačen - skupno jima je le to, da gre za položaj dejanske razlastitve. Za nadaljnji sklep, da ob sedaj drugačni zakonski ureditvi (takšni, kakršna je sedaj v četrtem odstavku 209. člena ZUreP-3) dejanski razlaščenec nima več klasičnega negatornega varstva (odstranitvenega in prepovednega zahtevka), češ, saj bi lahko sam poskrbel, da bo ustavnoskladno razlaščen, ni niti normativne niti resne argumentacijske zaslombe. Gre za neutemeljen preskok v sklepanju.

24Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče zaključuje dvoje. Prvič, procesno upravičenje za začetek razlastitvenega postopka, ki ga je EZ-2 naknadno sicer pomembno omejil, je klasično upravičenje in ne dolžnostno upravičenje. Drugič, na dejstvo, da nosilec pravice svojega abstraktnega upravičenja iz četrtega odstavka 209. člena ZUreP-3 in concreto ne udejanji, pravni red ne navezuje izgube stvarnopravnih upravičenj, ki jih ima po SPZ.

25Za kakovostno varstvo javnega interesa, ki bo tudi skladno z zahtevami iz 69. člena Ustave, je dolžan poskrbeti razlastitveni upravičenec in ne zavezanec. Tega mu nič ne preprečuje, zato svoje pasivnosti ne more pripisovati na zavezančev rovaš.

Iskanje ravnovesja med zasebnim in javnim interesom

26Za končni odgovor na osrednje vprašanje, ali tožnica lahko zahteva odstranitev spornega daljnovoda in prenehanje nadaljnjih vznemirjanj, se je treba soočiti še z drugim nosilnim razlogom v izpodbijani sodbi. Ta zadeva vprašanje tehtanja zasebnega interesa na eni in javnega interesa (koristi) na drugi strani.

27Na prvi pogled odgovor ponuja že predhodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014, kjer je bilo toženi občini naloženo, naj odstrani cesto s tožnikovega zasebnega zemljišča. A tak sklep bi bil preuranjen, kajti odstranitev občinske ceste na eni in daljnovoda, ki z elektriko oskrbuje pomembno območje uporabnikov, na drugi strani, z vidika posega v javno korist nista istovetni.

28Za tovrstno tehtanje je osrednjega pomena, da opredelimo, s kakšno pravno vrednoto in s kakšnim pravnim pomenom smo soočeni na eni in s kakšnima na drugi strani.

29Tožničin položaj pravno opredeljuje lastninska pravica na nepremičninah. Ta se izraža v volji "lastnika stvari, da stvar uporablja in z njo razpolaga na najabsolutnejši način in hkrati vse druge izključi iz te uporabe."³ Lastninska pravica, kot nobena druga pravica, sicer ni absolutna. To izhaja najprej iz narave stvari, normativno pa tako iz splošne omejitvene klavzule (tretji odstavek 15. člena Ustave) kakor iz uravnoteževalne norme 67. člena Ustave.⁴ Splošna zahteva, ki izhaja iz načela pravne države, da mora biti (splošna in abstraktna) omejitev pravice predpisana z zakonom (prescribed by law), je izrecno ponovljena tudi v 37. členu SPZ. Omejitev uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Takšne so omejitve sosedskega prava, a enako tudi vse javnopravne omejitve lastninske pravice.⁵ Sem sodi tudi področje razlastitvenega prava z ustavnimi zagotovili iz 69. člena Ustave.

30Na drugi strani je javna korist. Ta je v primeru oskrbe z električno energijo nedvomno podana. Zagotoviti jo je treba na čim manj boleč način. Pravne poti so jasne in znane. Če so prekršene na škodo imetnika lastninske pravice ali preprosto ignorirane, je v pravni državi treba nosilcu pravice nuditi pravno varstvo. A za javno koristjo se skriva tudi kolaž zasebnih interesov. Tu je treba ločevati dva položaja. V prvem gre za abstraktno javno korist, torej takšno, ki naj se jo s posegom v prostor šele uresniči. V drugem pa gre za konkretno, v naravi že uresničeno javno korist. Za takšno javno koristjo pa se ne skriva le kolaž abstraktnih zasebnih interesov, marveč je za njimi mogoče prepoznavati tudi konkretne lastninskopravne položaje, v katere bi bilo (npr. z odklopom elektrike) resno poseženo. V sodobnem svetu brez elektrike ni mogoče normalno živeti in torej tudi ne normalno, običajno uporabljati nepremičnine. Nekatere dejavnosti pa so na električno energijo sploh eksistencialno vezane. Odklop elektrike zato predstavlja grob poseg v lastninsko pravico. Tak je tudi položaj v obravnavani zadevi, kjer smo soočeni z zatečenim stanjem, v katerem se množica uporabnikov (z vidika posameznikovega življenja) že od nekdaj oskrbuje z električno energijo prek daljnovoda, napeljanega tudi prek zemljišča tožnice. Oskrbujejo se na način, ki je z njihove strani neoporečen.

31Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi kolizijo razrešilo tako, da je dalo prednost javni koristi. A pri tem je raven zaščite lastninskopravnega položaja tožnice spustilo pod letvico, ki jo zagotavlja Ustava. Spregledalo je, da bistvo protipravnosti tu ni v uporabi stoletnega daljnovoda prek tožničinih zemljišč, marveč v opustitvi razlastitvenih postopkov, ki naj poseg v lastninsko pravico tožnice napravijo ustavno vzdržen v luči 69. člena Ustave.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

32Z izpodbijano odločitvijo položaj tožnice v resnici ni zavarovan. V položaju dejanske razlastitve ji je bilo odrečeno varstvo, ki ji ga nudi SPZ v 99. členu. S tem, ko ji je bilo naloženo, naj sama zahteva lastno razlastitev, je bilo nesorazmerno poseženo v njen ustavnopravni položaj. V bistvu je bila prepuščena sama sebi v negotovem položaju dejanske razlastitve. Zakonodajna sprememba s sprejetjem EZ-2 je le ilustracija te negotovosti. Izvedba postopka razlastitve je najprej obveznost razlastitvenega upravičenca. On je tisti, ki mora utemeljevati javno korist, in tudi v njegovem interesu - ne pa v zavezančevem - je, da energetska infrastruktura nemoteno deluje. To je hkrati tudi njegova odgovornost do uporabnikov.

33Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča v skladu s drugim odstavkom 380. člena ZPP razveljavilo. Odločitev o stroških je pridržana na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 165. člena ZPP. Nujnost uporabe razveljavitvenega pooblastila bo razvidna iz napotkov za nadaljnje delo.

Dileme in napotki za nadaljnje delo

34Upoštevni interesi, ki morajo biti pravno zavarovani v obravnavanem življenjsko-pravnem sklopu, so bili razgrnjeni. Odprto ostaja le še vprašanje, kako torej lastninskopravni položaj tožeče stranke na eni in javno korist (z vsem, kar je in concreto za njo) na drugi strani ustrezno uravnovesiti.

35Rešitev, kakršno je ponudila izpodbijana sodba, je po zgoraj obrazloženi presoji Vrhovnega sodišča ustavnopravno nesprejemljiva, saj v ustavnopravni položaj tožeče stranke posega ne le pod ravnijo zagotovil iz 69. člena Ustave, marveč v celoti mimo njih.⁶

36Izhodišče za ustrezno rešitev mora biti takšno, da bodo usklajeni vsi trije položaji. Tožnici je treba priznati stvarnopravna upravičenja, ki ji jih zagotavlja ustavnopravni red. Toženki je treba, po drugi strani, omogočiti, da položaj v razumnem času uskladi po redni razlastitveni poti ali pa v tem času najde in uresniči alternativno rešitev, s čimer bo, v obeh različicah, naposled zavarovan tudi javni interes. Uporabniki elektrike tako ne bodo prizadeti, če bo le toženka ravnala odgovorno. Če ne bo, tedaj bo ona tisti, ki bo odgovarjala uporabnikom.

37V konkretnem postopku bo mogoče takšno uskladitev zagotoviti upoštevaje procesne možnosti na eni in njihove meje na drugi strani. Osrednja procesna zahteva tu je, da se bosta stranki o opisani ustavnopravni uskladitvi nasprotujočih pravno zavarovanih interesov lahko izjavili. Strankama bo zato v nadaljnjem postopku treba dati možnost, da se o tem vidiku izjavita na pritožbeni obravnavi. Z vidika izjave je zlasti pomembno vprašanje, kakšen naj bo ustrezen izpolnitveni rok.

38K temu Vrhovno sodišče dodaja še naslednje. Sodišče prve stopnje je rešitev iskalo v podaljšanju izpolnitvenega roka. Ker je daljši izpolnitveni rok, od zgolj 15-dnevnega, kakršen je vsebovan v tožbenem predlogu, nedvomno namenjen ravno življenjsko učinkoviti uskladitvi zasebnega in javnega interesa, je mogoče to časovno prvino sodbenega izreka - ne glede na tožbeni zahtevek - še dodatno ovsebiniti. Ni namreč v nasprotju z načelom dispozitivnosti, če sodišče v svoji odločitvi (torej tudi v konkretnem oblastvenem pravnem pravilu, ki je vsebovano v izreku) določi pogoj, ob katerem je zahtevek mogoče izvršiti.⁷ Tak pogoj je lahko pozitiven ali negativen. Lahko pa je oblikovan tudi po formuli alternativne kumulacije, ki smiselno gradi na materialnopravnem nadomestnem upravičenju (facultas alternativa).⁸ Tako oblikovan izrek bi imel predvsem razjasnitveni pomen. Preprečil bi morebiten spor v izvršilnem postopku, ki zadeva načelo formalne legalitete.

Sestava senata in glasovanje

39Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnice in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Če ima lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremični omejeno, ker je na tej nepremičnini uveljavljen državni prostorski načrt ali Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) za prostorske ureditve, ki so lahko predmet razlastitve v skladu z 203. členom tega zakona, ali že zgrajen objekt, ki je lahko predmet razlastitve v skladu z 203. členom tega zakona.
² O tem, da brez konkretnega razlastitvenega akta ni dopustno pravno priznati učinkov dejanskih razlastitev, glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 in U-I-316/04 z dne 3. 3. 2005.
³ A. Berden v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 213.
⁴ O omejitvenih klavzulah podrobno: I. Štefanec, Kolizija človekovih pravic, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2021, str. 93-138.
⁵ Več: M. Juhart, Omejitev lastninske pravice na nepremičninah, Podjetje in delo, št. 6-7 (2003), str. 1531-1540.
⁶ Protipravni položaj dejanske razlastitve de facto pripoznava ne le kot pravno sprejemljiv, marveč protiustaven položaj sodno varuje, ustavnopravni lastniški položaj tožnika pa sodnovarstveno zanika.
⁷ Takšno stališče je Vrhovno sodišče izrecno zavzelo v sklepu II Ips 265/94 z dne 9. 6. 1994. Nanj se sklicuje tudi komentator 2. člena ZPP. Glej: A. Galič v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, komentar 2. člena ZPP.
⁸ Takšna varianta je lahko naslednja: ugoditev odstranitvenemu zahtevku, vendar v ustrezno dolgem izpolnitvenem roku, v katerem se toženka svoje obveznosti lahko reši tako, da uspešno sproži postopek za omejitev lastninske pravice (ustanovitev služnosti v javno korist) ali njeno razlastitev. Glej tudi: A. Galič v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 171, 172.