VSC Sklep II Ip 335/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo za umaknjen ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da je izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, v katerem je bil dolžnik opozorjen, da kolikor v roku ne plača, se bo štelo, da je ugovor umaknil. Plačilni nalog je bil dolžniku puščen v hišni predalčnik 3. (prav 31.) 7. 2024 ter puščeno obvestilo kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Ker naslovnik ni dvignil pisanja v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku 15 dni od puščenega obvestila, to je 19. 8. 2024. Rok za plačilo sodne takse je začel teči naslednji dan in se je iztekel 27. 8. 2024. Dolžnik v danem roku ni poravnal sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da vsa pisanja v zadevnem primeru prejema preko VEP.si varnega predala, kot je tudi zadevni sklep. Dolžnik ni prejel poziva k plačilu sodne takse sodišča prve stopnje z dne 3. (dosledno: 11.) 7. 2024 v varni predal VEP.si.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dolžnik opozarja na neskladnost datuma v obrazložitvi, da naj bi mu bil sklep (prav: plačilni nalog) puščen v hišnem predalčniku 3. 7. 2024. Sodišču prve stopnje se je pri pisanju datuma, ko je bil dolžniku puščen plačilni nalog v hišnem predalčniku 3. 7. 2024, pripetila očitna pisna pomota, saj je iz obvestila o opravljeni vročitvi razviden pravilni datum 31. 7. 2024. Vendar ta pisni lapsus ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

5Ni sporno, da je sodišče prve stopnje vročalo dolžniku plačilni nalog za ugovor z dne 11. 7. 2024 po pošti. Vročalo mu ga je na poslovni naslov, ki ga ima vpisanega v sodnem registru. Ni mu ga vročalo v varni elektronski predal - VEP, čeprav ima odprtega. Dolžnik sicer ni izrecno obvestil sodišča prve stopnje o odprtem VEP, je pa to očitno ugotovilo sodišče iz svojih evidenc, saj mu je skupaj s sklepom o izvršbi po 134. členu ZIZ z dne 17. 6. 2024 poslalo še obvestilo o vročanju nadaljnjih pisanj po varni elektronski poti z dne 1. 7. 2024. Tudi tega je dolžniku vročilo po pošti na poslovni naslov, ki ga ima vpisanega v sodnem registru.

6Tretji in četrti odstavek 132. člena ZPP določata, da stranka lahko sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po varni elektronski poti v varen elektronski predal ali na naslov za vročanje po varni elektronski poti, registriran v informacijskem sistemu sodstva, katerega naslov navede v vlogi. Navedeni naslov je enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke. Če stranka pisanje vloži v elektronski obliki, se šteje, dokler ne sporoči drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče stranki vroča pisanja po varni elektronski poti tudi v drugem postopku, če lahko na podlagi podatkov o stranki, s katerimi razpolaga, zanesljivo ugotovi, da ima ta stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti ter je stranki predhodno osebno vročilo pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja v tem postopku vročana po varni elektronski poti, dokler ne bo sporočila drugače.

7Iz četrtega odstavka 132. člena ZPP tako izhaja možnost sodišča, da lahko v primeru izpolnitve dveh zakonskih pogojev¹ vroča stranki pisanja po varni elektronski poti. Na ta način samo olajša delo sebi in stranki. Vendar v zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita. Sodišče ima v petem odstavku 132. člena ZPP možnost, če ugotovi, da vročitev po varni elektronski poti ni mogoča, da vroči pisanje v fizični obliki in navede razlog za tako vročitev. V tem primeru sodišče prve stopnje v spisu sicer ni navedlo eksplicitno razloga za vročitev po pošti, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Bistveno je, da je dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna. Prvi odstavek 132. člena ZPP določa, da se pisanja vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Elektronsko vročanje je pravno enakovredno klasičnemu vročanju.² Povzet je že bil tretji odstavek 132. člena ZPP, da je naslov VEP enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke. Veljati mora tudi obratno, da je klasično vročanje enakovredno elektronskemu vročanju in sedež enakovreden naslovu VEP.

8Dolžnik je pravna oseba in vročitev plačilnega se je opravljala na poslovni naslov, ki ga ima vpisanega v sodnem registru. Brez registracije poslovnega naslova dolžnik ne bi mogel biti ustanovljen. Od vsakega subjekta, pravne ali fizične osebe, se pričakuje, da na svojem dejanskem naslovu prevzema pošto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva glede vročanja plačilnega naloga, kjer je odločilno puščeno obvestilo o prispelem pisanju v hišnem predalčniku dolžnika. Tega je poštni delavec pustil 15. 7. 2024 in je razvidno iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi. Slednje je javna listina v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP. Odločilno je, da dolžnik ne izpodbija verodostojnosti javne listine na podlagi četrtega odstavka 224. člena ZPP. Ne navaja, da so v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Ni navedel nobenih razlogov zakaj ne bi mogel na poslovnem naslovu prevzeti plačilnega naloga. Ta mu je bil po izteku roka 31. 7. 2024 puščen v hišnem predalčniku, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer se je zagotovila še večja možnost seznanitve s plačilnim nalogom. Ni sporno, da dolžnik ni poravnal sodne takse za ugovor, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep po petem odstavku 29.b člena ZIZ.

9V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Sklepa VSM I Ip 1131/2019, VSL II Ip 1092/2022.
² V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, stran 108.