VSC Sodba II Kp 19882/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obsojenemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 19882/2020 z dne 22.2.2022, ki je postala pravnomočna istega dne in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je še, da je obsojeni dolžan plačati stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti te sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik, iz vseh pritožbenih razlogov in navedel, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti ter da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami spisa, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Prav tako dejansko stanje z izpodbijano sodbo ni bilo ugotovljeno popolno in pravilno, v posledici česar je prišlo do napačne uporabe materialnega predpisa. Zato je predlagal, da naj pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izrečene pogojne obsodbe ne prekliče oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe. V pritožbi obsojenec izpostavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenčevo premoženjsko stanje tako, da mu je, ne da bi ogrozil svoje preživetje in preživetje svojih otrok, omogočalo plačilo zneska, ki je bil določen kot plačilo posebnega pogoja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, katere poizvedbe glede obsojenčevega premoženjskega stanja je sodišče opravilo, na podlagi katerih je ugotovilo, da pritožnik v času od pravnomočnosti sodbe dalje ni imel nobenih prihodkov, nato pa zaključilo, da kljub temu ni nobenega razloga, da nadaljnjega pogoja ne bi izpolnil v celoti, najmanj pa deloma. Takšen zaključek sodišča, pa je po stališču pritožnika v nasprotju z vsebino listin, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti. Obsojenec namreč nima nobenega premoženja ter nima nobenih prihodkov, zaradi česar ni zmožen poplačila posebnega pogoja, ne da bi bilo pri tem ogroženo preživljanje njega in njegovih družinskih članov.

5Pritožbeno sodišče glede teh navedb pritrjuje prvostopenjskim ugotovitvam v 8. točki izpodbijane sodbe, da družina obsojenca, ki je oče štirih otrok, že več let prejema denarno socialno pomoč in otroški dodatek. Trenutno prejemajo denarno socialno pomoč v znesku 992,63 EUR ter otroški dodatek v višini 609,47 EUR mesečno. Obsojenec ima torej uradno izkazane nizke prihodke, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da ta okoliščina sama zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. Obsojenec bi moral izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti (tako tudi VSL Sodba II Kp 43019/2012 z dne 24.05.2018), kar pa mu, kot bo pojasnjeno, ni uspelo.

6Obsojenec šele v pritožbi navaja razloge, zakaj ni plačal naložene mu obveznosti, ki pa so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe, glede katerega je bilo vabilo obsojencu vročeno, vendar na narok ni pristopil, svojega izostanka ni opravičil, prav tako ni sodišča obvestil o razlogih neplačila dolgovanega zneska, kar bi bilo pričakovati od obsojenca, ki ima resen namen izpolniti posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi. Glede na to, da obsojenec obveznosti ni poravnal v določenem roku, te pa ni poravnal niti po prejetem vabilu na zaslišanje v postopku za preklic pogojne obsodbe, ko je torej vedel, da mu preti preklic le-te, pa kljub temu sodišča ni obvestil o kakršnihkoli ovirah, ki bi mu onemogočale plačilo, je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe obsojencu, povsem na mestu. Sodišče druge stopnje namreč soglaša z ugotovitvami, da je obsojenec s tem izkazal popolno ignoranco do svoje obveznosti, določene v pogojni obsodbi, z neplačilom pa je tudi izkoristil zaupanje sodišča, ki se je odločilo za izrek pogojne obsodbe.

7Kot pomembno pa je potrebno izpostaviti tudi to, da je na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.

8Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem. Te pa ne izhajajo niti iz pritožbi priloženega izvida Splošne bolnice ... z dne 20.1.2022, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da je bilo zdravljenje obsojenčeve roke zaključeno in posebne kontrole ter terapije (razen razgibavanja doma za krepitev mišic) niso bile predvidene.

9Obsojenčev brezbrižen in neodgovoren odnos, ki ga je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, se kaže tudi v tem, da v vsem obdobju od izreka pogojne obsodbe dalje, ni stopil v stik z oškodovancem, da bi se z njim pogovoril o morebitnem obročnem plačilu oz. da bi pojasnil svojo finančno situacijo. Četudi ta okoliščina sama zase ni odločila za presojo realne možnosti poplačila, pa v konkretnem primeru, ko se obtoženec ni odzval vabilu na narok za preklic pogojne obsodbe in ni izpolnil obljub, ki jih je podal na naroku za izrek kazenske sankcije, kaže na to, da je bilo neplačilo posledica zgolj neresnega odnosa obsojenca in ne objektivnih okoliščin, ki bi bile podane. Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti. Tega pa ni storil niti v teku preklicnega postopka, čeprav je razpolagal z znanjem in sposobnostmi, ki mu je omogočalo opravljati pridobitno delo in ob discipliniranem pristopu vsaj delno povrnitev dolgovanega zneska. Takšnega odnosa do svoje obveznosti, obsojenec ni pokazal. Celo nasprotno, do oškodovanca in do sodišča je pokazal povsem neresen odnos. Teh prvostopenjskih ugotovitev, pa ne more ovreči zgolj pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je bil obsojenec od 23.3.2022 do 4.8.2023 prijavljen kot iskalec zaposlitve, saj je bil nezaposlen že v času določitve posebnega pogoja, pa je kljub temu služil denar s priložnostnimi deli in obljubljal plačilo dolgovanega zneska. Zato pritožnik neuspešno prepričuje, da pogojev za povrnitev (vsaj delnega) dolga oškodovancu, ni imel.

10Pravilne pa so pritožbene navedbe, da je prvo sodišče prezrlo, da je obsojenec od 5.2.2024 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb in da ni prejemnik denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da je bil prijavljen v evidenco brezposelnih od 23.3.2022 do 4.8.2023, ne pa, da je ponovno prijavljen od 5.2.2024. Vendar samo ta okoliščina, ali je obsojenec prijavljen v evidenci brezposelnih ali ne, sama zase ne vpliva na njegovo objektivno (ne)zmožnost izpolniti naloženega posebnega pogoja in zato ne vpliva na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih navedb, da obsojenec kot prokurist družbe B. B. d.o.o. ne prejema finančne koristi in da družba ne deluje, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje tega dejstva, da je obsojenec prokurist, ni štelo kot odločilnega oz. ni odločilo, da bi lahko samo zaradi premoženjske koristi, ki jo dobi kot prokurist, povrnil znesek oškodovancu. V 9. točki izpodbijane sodbe je namreč zapisalo zgolj to, da ne gre prezreti dejstva, da je obsojenec prokurist, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11Po preučitvi podatkov spisa, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, zato sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ki je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo zaporno kazen. Pravilno je ugotovilo, da pri obsojencu ni objektivnega opravičljivega razloga za popolno neizpolnitev posebnega pogoja, pač pa je slednje posledica obsojenčeve odločitve zaradi nespoštovanja sodišča in v pogojni obsodbi naložene mu obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojenemu izrečeno pogojno obsodbo preklicalo in izreklo z njo določeno kazen sedem mesecev zapora. Obsojencu je bila namreč izrečena pogojna obsodba pod grožnjo, da bo ta preklicana, v kolikor v roku enega leta in šestih mesecev oškodovancu ne bo povrnil zneska 9.800,00EUR, obsojenec pa od tedaj dalje ni storil ničesar drugega kot to, da je pooblastil zagovornika za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo.

12Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem delu pritožbe ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu sodbe, skladno s členom 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev, o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 507. člena ZKP, prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe obsojenca, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu s tarifno številko 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).