VSL Sodba II Cp 2034/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I. in II. tako, da se znesek dosojene odškodnine: "22.718,40 EUR" zviša za 4.550 EUR, to je na: "27.268,40 EUR", v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne in

- v točki III. tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (glede temelja zahtevka, višine odškodnine za telesne bolečine in premoženjske škode) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 683 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo tedaj 50-letnega tožnika, samostojnega podjetnika - zidarja, poškodovanega v škodnem dogodku dne 20. 2. 2016, ko je med premikom vozila (kombija), obveznostno zavarovanega pri toženi stranki, padel iz tovornega dela kombija in se hudo telesno poškodoval (poškodba desne rame in zapestja). Po presoji, da je tožnik deloma (do 30 %) sam prispeval k nastanku škode, je toženki naložilo v plačilo odškodnino v znesku 22.718,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 naprej (70 % od 31.500 EUR, to je 22.050 EUR za nepremoženjsko škodo in 70 % od 954,82 EUR, to je 668,37 EUR za materialno škodo - prevozni stroški). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za višjo glavnico za nepremoženjsko škodo in v celoti za materialno škodo zaradi izgubljenega dohodka s pripadki - II. točka izreka). O plačilu pravdnih stroškov je odločilo po temelju tako, da jih mora toženka povrniti tožeči stranki v deležu 43 %, tožeča stranka pa toženki v deležu 57 % (točka III. izreka).

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu glede zneska 21.836,42 EUR, tožena v obsodilnem delu. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ in predlagata ustrezno spremembo tožbe. Tožeča stranka se podrejeno zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločitev sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka se v pritožbi ne strinja s presojo o 30 % soprispevku tožnika k nastanku škode. Vztraja, da tožnik pri raztovarjanju ni vstopil v delujoče vozilo. Vrata vozila so bila odprta. Ni vedel in ni mogel vedeti, da je bil voznik že v kombiju. Voznik ga na nameravani premik vozila ni opozoril. Storil je veliko vozniških napak. Pri premikanju vozila, ki ga ni bil vešč, bi moral biti bolj previden. Za tožnikovo nesrečo je v celoti odgovoren voznik, ni tožnikovega soprispevka.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je glede na ugotovljeno dejansko stanje in mnenje izvedenca medicinske stroke bistveno prenizka. Pri telesnih bolečinah sodišče ni upoštevalo vseh nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpel doma (vezanost na tujo pomoč in začasna omejenost v prostočasnih in drugih aktivnostih, trajanje bodočih bolečin). Tožnik je upravičen do dodatne odškodnine za telesne bolečine. Tudi ugotovljene dejanske okoliščine o trajnih posledicah in zmanjšanju življenjskih aktivnosti ter o intenzivnosti in trajanju strahu utemeljujejo dodatno odškodnino za ti dve obliki škode. Napačno je odločeno o materialni škodi, pritožuje se le za znesek 570 EUR. Sodišče bi mu ga moralo priznati glede na navedbe izvedenca v dopolnilnem izvedeniškem mnenju, da je imel tožnik za leto 2016 izgubo na zaslužku 570 EUR. Ni pojasnjeno, zakaj ga sodišče ni priznalo.

Kot zmotno tožnik graja še odločitev o pravdnih stroških, ker je uspeh strank v postopku upoštevan le glede višine odškodnine in ne po izračunu aritmetične sredine med ločenim uspehom po temelju in po višini.

4Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

5Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija le odločitev o temelju. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ²). Upoštevati bi moralo drugi odstavek 153. člena OZ. Dejanje tožnika je bilo izključni vzrok za nastanek njegove škode. Gre za ekskulpacijski razlog, ki povzročitelja v celoti razbremeni odgovornosti. Sodišče je nepravilno povzelo stališče tožene stranke o priznanju temelja do 50 %. Med pravdo ga je spremenila. Razlogi sodbe si nasprotujejo. Dokazni postopek je pokazal, da voznik nastanka nesreče ni mogel predvideti niti preprečiti. Tožnikovo ravnanje je bilo skrajno neprevidno, nepremišljeno, nepredvidljivo. Zavarovanec tožene stranke ga tudi ob skrajni skrbnosti ne bi mogel pričakovati. Nevarno situacijo je v celoti ustvaril tožnik sam. Vedel je, da se bo vozilo takoj premaknilo in da ga voznik ni mogel videti ne slišati. Podani so pogoji za uporabo drugega odstavka 153. člena OZ. Tožbeni zahtevek je treba v celoti zavrniti.

6Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Tožena stranka ni izkazala razbremenitve svoje odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ. Ni podlage za določitev večje odgovornosti tožnika.

7Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo). Pritožba tožene stranke je v celoti neutemeljena.

O pritožbah obeh strank glede temelja odškodninske odgovornosti oziroma prispevka tožnika k nastanku škode

8Tožnik z direktno tožbo (prvi odstavek 965. člena OZ) vtožuje odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 20. 2. 2016. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta bila v njem udeležena tožnik, ki je raztovarjal tovorni del motornega vozila (kombija), in voznik tega vozila, ki je s tožnikovo privolitvijo premaknil vozilo. Med prestavljanjem vozila, ki ga je izvedel voznik, in raztovarjanjem tovora, ki ga je izvajal tožnik, je bil tožnik v tovornem delu vozila, izgubil je ravnotežje, padel iz vozila in se telesno poškodoval.

9Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz drugega odstavka 131. člena OZ, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo, in 153. člena OZ, ki ureja oprostitev odgovornosti imetnika stvari. Tožnik je trdil in dokazoval, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, pri tem vztraja tudi v pritožbi. Tožena stranka je spreminjala svoje navedbe o delnem priznavanju temelja in prispevku tožnika k nastanku škode. V odgovoru na tožbo je priznala odgovornost tožene stranke do 70 %, v prvi pripravljalni vlogi do 50 %. Po prvi obravnavi in izvajanju dokazov je po svoji oceni izpovedb obeh udeležencev navajala, da je odgovornost za škodo v celoti na strani tožnika. Dejstvo, da je sodišče v sodbi povzelo le njene navedbe o 50 % soprispevku tožnika k škodi, na pravilnost odločitve ni vplivalo.

10Po enotni in ustaljeni sodni praksi je treba za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila po drugem odstavku 153. člena OZ, za kar se zavzema v pritožbi tožena stranka, dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno. Merilo za presojo je posebno skrben človek. Če toženec nepričakovanosti in nepreprečljivosti ne dokaže, pa se svoje odgovornosti lahko delno oprosti po tretjem odstavku 153. člena OZ, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo, torej, da je deloma prispeval k nastanku škode.

11Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene bistvene dejanske okoliščine škodnega dogodka izključujejo uporabo drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnik s kombijem, s katerim je pripeljal material za gradbena dela, zaparkiral dovoz v hišo naročnika gradbenih del; - da je iz kombija nosil material v hišo; - da je na poti v hišo na dvorišču srečal lastnika hiše in mu na njegovo prošnjo, naj kombi umakne, dovolil, da ga umakne sam, češ, da so ključi v avtu; - da se je tožnik nato napotil v hišo, lastnik hiše pa proti vozilu; - da je lastnik hiše vstopil v vozilo in po malo daljšem času (da se je v vozilu znašel) avto vžgal; - da se je v tistem času tožnik že vrnil iz hiše, vstopil v tovorni del kombija in v notranjosti nadaljeval z raztovarjanjem tovora; - da je med premikom vozila tožnik izgubil ravnotežje in padel iz tovornega dela kombija; - da so bila vrata kombija odprta; - da voznik vzvratno ni mogel videti niti slišati tožnika.

12Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenih izpovedbah obeh udeležencev, je presoja o delnem prispevku tožnika k nastanku škode pravilna. Odločitev je obrazložena primerno in zadostno, da omogoča pritožbeni preizkus in je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi materialnopravno pravilna.

13V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. Raztovarjanje materiala iz mirujočega vozila z odprtimi vrati ni nekaj neobičajnega in nepričakovanega. Takšno dejanje ni objektivno nepredvidljivo niti v ugotovljenih okoliščinah v konkretnem primeru. Odločilna je ugotovljena časovna komponenta nastanka škodnega dogodka. Tožena stranka izpostavlja voznikovo izpovedbo, da se mu je mudilo v A. Sodišče pa mu je verjelo, da se je po srečanju s tožnikom na dvorišču napotil v kombi, katerega upravljanja po tožbenih trditvah ni bil vajen. Bistvena je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je avto vžgal (šele) po malo daljšem času, ko se je v kombiju znašel. Ker se nepričakovanost dogodka presoja po strogem merilu skrajne skrbnosti, se v takih okoliščinah ob nadaljnjem ugotovljenem dejstvu, da so ostala vrata kombija odprta in da je pri delu očitno hitel tudi tožnik, njegovega ravnanja (da pri mirujočem in še ne delujočem vozilu nadaljuje z raztovarjanjem vozila) ni mogoče šteti za nepričakovanega in nepredvidljivega, kar bi imelo za posledico popolno oprostitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Voznik bi se mu lahko izognil, če bi sam pravilno izvedel manever premikanja vozila. Najmanj kar je, bi moral zapreti vrata kombija, s čimer bi preprečil tožnikovo nadaljevanje raztovarjanja vozila. Nasprotno pritožbeno naziranje tožene stranke je zmotno. Pogojev za popolno oprostitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke po drugem odstavku 153. člena OZ ni.

14Na drugi strani so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožnika glede njegovega soprispevka k nastanku škode. Vztraja, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren voznik, ki je bil vožnje kombija nevešč in premalo skrben pri premiku vozila.

15Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 30 % zaradi premajhne lastne skrbnosti pri nadaljevanju raztovarjanja kombija. Izpostavilo je dejstvo, da se pred ponovnim vstopanjem v vozilo ni prepričal, ali je to varno, čeprav je voznika sam napotil k prestavljanju vozila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ta okoliščina ključna za presojo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik. Vsakdo mora v prvi vrsti sam skrbeti za svojo varnost. Ker je sam prepustil upravljanje vozila (neveščemu) vozniku, ki se mu je očitno mudilo (kot izpostavlja pritožba tožene stranke), bi se moral, tako kot je opozorilo sodišče prve stopnje, pred ponovnim vstopom v tovorni del vozila prepričati ali je to (še) varno. Glede na naročeni in za t0žnika pričakovani premik vozila njegovo ponovno vstopanje v tovorni del vozila (čeprav pri odprtih vratih in še nedelujočem vozilu) ni zadostilo standardom skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Njegov soprispevek k nastanku škode je pravilno ovrednoten v deležu 30 % (tretji odstavek 153. člena OZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer ne izhaja, da je voznik naredil vrsto vozniških napak, kot trdi tožnik v pritožbi. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na objektivno odgovornost za nevarno stvar in ugotovilo dodatno neskrbno ravnanje voznika, na katero opozarja pritožba (nepravilno manevriranje vozila z odprtimi vrati), ki je omogočilo nadaljevanje tožnikovega premalo skrbnega ravnanja - vstop v vozilo. Porazdelitev odgovornosti med imetnika nevarne stvari (70 %) in oškodovanca, ki je zaradi nepremišljenega svojega ravnanja sam prispeval k nastanku škode (30 %), je pravilna in je tožnik ne more omajati. Pritožbi obeh strank o zmotni uporabi drugega in tretjega odstavka 154. člena OZ sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

16Ni bilo sporno, da je tožnik kot 50-letni zidar - samostojni podjetnik - utrpel poškodbo desne rame (kompletna ruptura desnega supraspinatusa) in desnega zapestja, kar po Fischerjevi klasifikaciji spada v III. skupino med srednje hude primere.³ Sodišče prve stopnje je tožnikov škodo iz naslova telesnih bolečin ocenilo na 20.000 EUR (od vtoževanih 25.000 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 10.000 EUR (od vtoževanih 16.000 EUR) in za strah na 1.500 EUR (od zahtevanih 2.000 EUR). Ocenjena nepremoženjska škoda v skupni višini 31.500 EUR je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v času sojenja predstavljala 21 povprečnih plač v RS (prav: 22 plač⁴). Pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ) so delno utemeljeni. Pri prvem merilu je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo, to je razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

17Ocenjena odškodnina ne dosega odškodnin, ki jih sodišča presojajo za srednje hude primere po Fischerjevi klasifikaciji (24 plač)⁵. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera na strani tožnika je skupno dosojena odškodnina ter odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah, nižja tudi v primerjavi z odškodnino, ki jo je sodišče prisodilo moškima primerljive starosti in poklica, ki sta utrpela primerljivo poškodbo iz skupine poškodb ramenskega obroča (skupno 24 povprečnih plač).⁶

18Glede na pravilne in pritožbeno neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o trajnih posledicah, ki zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost na vseh področjih (poklic, delo doma na kmetiji, prostočasne aktivnosti)⁷ se tožnik upravičeno zavzema za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločilne so dejanske ugotovitve, da zaradi trajno omejene gibljivosti desnega ramena že od svojega 50. leta ne zmore več opravljati zidarskega dela, ki je njegov osnovni poklic, oziroma zmore le še dela pri tleh (npr. polaganje laminatov ipd.). Omejen je pri dvigovanju težjih bremen, ne zmore več del, kjer se zahteva močan prijem. Ugotovljena je 30 % telesna okvara. Razvrščen je v tretjo kategorijo invalidnosti. V primerljivih primerih je bilo oškodovancu dosojeno 14 plač⁸, drugemu pa 17,6 plač⁹. Tožniku pa je bilo dosojeno 10.000 EUR (7 plač), kar bistveno odstopa od obeh primerljivih primerov. Po presoji pritožbenega sodišča jo je treba zaradi pravilne objektivizacije zvišati na zahtevano višino 16.000 EUR (11 plač). Tako zvišana odškodnina je primerna in pravična tudi upoštevaje invalidnino, ki jo po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik prejema v znesku 42,58 EUR. Vštevanje invalidnine je skladno s sodno prakso¹⁰ pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, česar pritožba tožeče stranke niti ne graja. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča prenizko ocenilo izhodiščno višino odškodnine, ki bi morala biti po presoji sodišča druge stopnje višja.

19Pritožba je utemeljena tudi glede odškodnine za strah. Dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti primarnega in sekundarnega strahu v točki 18 in 19 sodbe (primarni strah nekaj sekund, srednje intenziven strah dve leti) utemeljujejo odškodnino v vtoževani višini 2.000 EUR (1,4 plače), kar je primerljivo s primeroma iz sodne prakse, ki ju je primerjalo pritožbeno sodišče.¹¹ Dosojena odškodnina 1.500 EUR je nekoliko prenizka, zato jo je pritožbeno sodišče zvišalo za 500 EUR.

20Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvah o obsegu poškodb, poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju prestanih in bodočih telesnih bolečin ter o nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje, v celoti oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke.¹² Čeprav v točkah 19 in 20 ni dobesedno prepisalo vseh nevšečnosti, ki jih je zatrjeval tožnik in potrdil izvedenec¹³, jih ni prezrlo, kot trdi pritožba. V zadostni meri in pravilno jih je upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Od zahtevanih 25.000 EUR mu je prisodilo 20.000 EUR (14 plač). Gre za bistveno odstopanje od primerov iz sodne prakse, ki ju je primerjalo sodišče druge stopnje.¹⁴ Odstopanje je sicer upravičeno, saj je ugotovljeno daljše in intenzivnejše bolečinsko obdobje ter večji obseg nevšečnosti, ki so spremljale tožnikovo zdravljenje, kot v primerjanih zadevah.¹⁵ Upoštevaje načelo objektivizacije pa je ocenjena višina odškodnine za telesne bolečine tudi primerna in zadostna. Po prepričanju pritožbenega sodišča je ni treba zviševati.

21Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Zvišalo je dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 4.200 EUR (to je 70 % od 6.000 EUR) in za strah za 350 EUR (to je 70 % od 500 EUR). Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo bi znašala ob 100 % temelju 38.000 EUR (20.000 EUR za telesne bolečine, kot je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje, ter po zvišanju 16.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000 EUR za strah), kar je v času sojenja znašalo 26,5 plač. Tako zvišana odškodnina je primerno umeščena med primerljive primere iz sodne prakse in je ni treba dodatno zviševati, pritožba tožnika je v presežku neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke glede izgube na zaslužku (570 EUR)

22Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku je pravilna in zadostno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti.

23Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 14 je tožnik uveljavljal odškodnino za izgubljeni zaslužek njegovega podjetja s. p. za obdobje 2016 do vključno 2018. Škodo je uveljavljal kot enotno za celotno vtoževano obdobje. Ločenih zahtevkov za posamezna obdobja (koledarska leta) ni postavil niti po pridobitvi dopolnitve izvedeniškega mnenja izvedenca finančne stroke, ko je slednji predstavil izpad čistega dohodka pred davki in prejeta nadomestila iz obveznega socialnega zavarovanja po posameznih letih (2016, 2017 in 2018) in v celotnem vtoževanem obdobju. Pravilna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem obdobju izgube na zaslužku ni dokazal in utrpel, saj so po oceni izvedenca finančne stroke prejeta nadomestila iz obveznega socialnega zavarovanja, ki jih je v tem obdobju prejel,¹⁶ presegala čisti dohodek pred davki,¹⁷ ki bi ga utrpel v istem obdobju. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba z ničemer ne omaje, je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen. Pritožba tožeče stranke je tudi v tem delu neutemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča

24Pritožbeno sodišče je po pooblastilu iz 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo sodišča tako, da je ob delni spremembi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (za 4.550 EUR) zvišalo dosojeno odškodnino iz 22.718,40 EUR na 27.248,40 EUR. V ostalem je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri odločitvah o soprispevku tožnika k nastanku škode, višini odškodnine za telesne bolečine in premoženjski škodi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev.

O stroških postopka

25Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo sklepa o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

26Tožnik je vtoževal 52.984,82 EUR odškodnine, prisojeno mu je 27.268,38 EUR, kar predstavlja njegov polovičen uspeh v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno kot odločilno za stroške upoštevalo doseženi skupni uspeh strank v postopku. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno naziranje za uporabo proporcionalnega kriterija s pobotanjem, po katerem se uspeh strank ovrednoti ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa z izračunom njune aritmetične sredine. Sodna praksa tak način ugotavljanja uspeha v odškodninskih pravdah dopušča izjemoma, kadar je izveden ločen dokazni postopek o temelju in višini, ki stroškovno znatno obremeni pravdo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. O temelju sta bila zaslišana zgolj tožnik in ena priča, kar ni bistveno vplivalo na stroške postopka.

27Zato se je tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o stroških postopka naslonilo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Po ugotovitvi, da je uspeh pravdnih strank v pravdi enak (vsaka je uspela do polovice), je spremenilo odločitev o stroških tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

O stroških pritožbenega postopka

28Tožba stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka oziroma svoje stroške krije sama (165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Odmerjeni so glede na tožnikov 20 % pritožbeni uspeh.¹⁸ Tožnikovi stroški za pritožbo so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 167 spisa. Odvetniški stroški, odmerjeni po OT¹⁹ in vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja, znašajo za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV 466,28 EUR, sodna taksa za pritožbo 621 EUR. Od skupnega zneska 1.087,28 EUR mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 217 EUR.

29Tožnik je nadalje upravičen do povračila odvetniških stroškov za sestavo odgovora na pritožbo tožene stranke v znesku 466,20 EUR.²⁰

30Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v skupni višini 683 EUR v roku 15 dni, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka (378. člena OZ in načelno pravno mnenje, Občna seja VSS z dne 13. 12. 2006)²¹.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Mag. Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2010, stran 71.
⁴ Junij 2023: 1.431,61 EUR, Uradni list RS, št. 92/2023.
⁵ Primerjaj: mag. Dunja Jadek Pensa in ostali, v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba Ljubljana 2001, str. 16 do 17 in str. 763.
⁶ Primera št. V/65 in V/66, str. 403 in 404 V. A. Berger Škrk, kot zgoraj: II Ips 617/2018 - udarnina desne rame in posledično pretrganje desne supraspinatne mišice, udarnina desnega zapestja, udarnina desne strani medenice, udarnina in zvin desnega gležnja; II Ips 1001/2006: raztrganina rotatorne manšete v predelu mišice supraspinatusa oziroma skoraj popolno pretrganje omenjene mišice.
⁷ Točka 21, 27 in 29 sodbe.
⁸ II Ips 617/2018, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova škoda le v 70 % posledica škodnega dogodka.
⁹ I Ips 1001/2006, pri čemer je bilo prav tako ugotovljeno, da je ZŽA zaradi predhodnega obolenja le v 22,5 % v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
¹⁰ Ker invalidnina, do katere ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, se po ustaljenih stališčih sodne prakse kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ po prostem preudarku upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine.
¹¹ II Ips 617/2018 - 1,14 plače; in zlasti II Ips 1001/2006 - 1,5 plače
¹² Razlogi v točki 25 sodbe.
¹³ Vezanost na tujo pomoč po dveh operacijah, začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti v času zdravljenja, bodoče bolečine.
¹⁴ II Ips 617/2008 - 8,5 plač; II Ips 1001/2006 - 5 plač.
¹⁵ Tožnik je do 18. 2. 2019 (tri leta) trpel stalne in občasne bolečine različne intenzitete; zelo hude bolečine so kumulativno trajale štiri dni, stalne hude bolečine 31 dni, stalne srednje hude bolečine 21 dni, občasne srednje hude bolečine 103 dni ter doma do 18. 1. 2019; občasne bolečine ob določenih obremenitvah so mu ostale in se pojavljajo še sedaj; tudi zdravljenje je bilo dolgotrajno, komplicirano in neprijetno; v bolniškem staležu je bil več kot tri leta in pol, prestal je dve operaciji v splošni anasteziji s številnimi spremljajočimi nevšečnostmi, številne preiskave; 12-krat RTG, MRI, ultrazvočne preiskave, obiske pri osebnem zdravniku in specialistih; 17 dni je nosil longeto, dvakrat po šest tednov je imel imogilizirano ramo, opravil je 83 fizioterapij v zdraviliščih itd.
¹⁶ 20.013,00 EUR.
¹⁷ 17.438,00 EUR.
¹⁸ Za pritožbo tožnika je bilo sporno 21.836,42 EUR, uspel je z zneskom 4.550,00 EUR.
¹⁹ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/15 s spremembami.
²⁰ Odmera po stroškovniku na list. št. 187 OT in vrednosti točke 0,6 EUR.
²¹ Pravna mnenja 1/2006, str. 7.