UPRS Sklep in sodba II U 232/2020-38

I. Tožba zoper odločbo Občine Lendava št. 430-0008/2020-12 z dne 2. 4. 2020 se zavrne.

II. Tožba zoper Javni razpis za oddajo oglasnega prostora na drogovih javne razsvetljave za opravljanje dejavnosti oglaševanja z reklamnimi tablami na območju Občine Lendava št. 430-0008/2020 z dne 4. 2. 2020, se zavrže.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožeča stranka na javnem razpisu za oddajo oglasnega prostora na drogovih javne razsvetljave za opravljanje dejavnosti oglaševanja z reklamnimi tablami na območju Občine Lendava (v nadaljevanju Javni razpis), ni bila izbrana kot najugodnejša ponudnica in izvajalka dejavnosti oglaševanja (točka 1. izreka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (točka 2. izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Občina Lendava dne 5. 2. 2020 na spletni strani objavila javni razpis za oddajo oglasnega prostora na drogovih javne razsvetljave za opravljanje dejavnosti oglaševanja z reklamnimi tablami na območju Občine Lendava. Merilo za izbor najugodnejšega ponudnika je bila najemnina na enoto izražena v evrih z vključenim DDV-jem. Tožeča stranka je pravočasno oddala svojo ponudbo. Vlogo je obravnavala Komisija za odpiranje in reševanje vlog iz javnega razpisa (v nadaljevanju Komisija). Iz končnega poročila (o ocenjevanju ponudb s predlogom o izboru najugodnejšega ponudnika), ki ga je Komisija predložila občinski upravi izhaja, da ponudnica A. d.o.o. ni ponudila najugodnejšo oziroma najvišjo ceno najemnine na enoto, ki je bila merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika, saj je ponudila ceno v višini 20,00 EUR na enoto. Komisija je zato predlagala, da se kot najugodnejšega ponudnika in izvajalca dejavnosti oglaševanja na območju Občine Lendava izbere drugega ponudnika. Občinska uprava je v celoti povzela stališče Komisije iz zgoraj navedenega končnega poročila ter odločila, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka izpodbijala odločbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je izpostavila, da je javni razpis, glede na merilo za izbiro ponudnika, pomanjkljiv in v nasprotju z Odlokom o oglaševanju v Občini Lendava (v nadaljevanju Odlok). Tožena stranka meni, da so očitki tožeče stranke, da so razpisni pogoji v nasprotju z določilom 10. člena Odloka neutemeljeni, saj je v 1. točki javnega razpisa natančno določen predmet javnega razpisa, med drugim tudi, da gre za objekte za obveščanje in oglaševanje na območju mesta Lendava in da so oglaševalski objekti velikosti največ 1,5 m2. Prav tako meni, da je natančno določen način nameščanja objektov na drogove javne razsvetljave, kot merilo za izbiro pa je v skladu s 4. točko določena izbira najugodnejšega ponudnika glede na ceno, ki jo bo ponudnik podal na enoto in mora biti izražena v evrih z vključenim DDV.

4Dalje pojasnjuje, da določilo 10. člena Odloka določa, da mora javni razpis vsebovati število in navedbo lokacij iz karte lokacij za postavitev posameznih oglaševalskih objektov, kar je iz javnega razpisa nedvomno razvidno. Nadalje morajo biti določena merila za postavitev in obliko oglaševalskih objektov za obravnavane lokacije, kar je določeno že v 1. točki razpisa in so razpisni pogoji bili povzeti v obrazložitvi predmetnega sklepa. Določilo 10. člena Odloka nadalje določa, da lahko Občina Lendava v javnem razpisu določi morebitne dodatne pogoje, ki se jih opredeli na lokacijo in način rabe javne površine. V javnem razpisu je opredeljena višina nadomestila v evrih in naslov pristojnega organa, ki izbira ponudbe, kot tudi rok za oddajo ponudb ter vsi ostali pogoji, zahtevani v določilu prvega odstavka 10. člena Odloka. Zato so, po mnenju organa, trditve, da gre za pomanjkljive razpisne pogoje, neutemeljene. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je najbolj pomembno merilo pri izbiri ponudbe cena na enoto. V javnem razpisu je določena najnižja cena, ki jo občina pričakuje za namestitev posamezne reklamne table na drogu javne razsvetljave in znaša minimalno 24,40 EUR oziroma 292,80 EUR z vključenim DDV-jem za eno leto. Tožnica je podala ponudbo v znesku, ki je določen kot minimalni znesek, torej 24,40 EUR z vključenim DDV-jem na enoto na mesec. Ponudba izbranega podjetja B. d.o.o. pa je bistveno višja, saj znaša 31,01 EUR na reklamno tablo na mesec oziroma 37,83 EUR z vključenim DDV-jem na reklamno tablo na mesec in je že po tem merilu ponudba tožnice bistveno manj ugodna. Ostala merila, ki jih sicer pritožnik navaja, to so kakovost uporabljenih materialov, oblika oglaševalnega objekta, velikost površine namenjene Občini Lendava z grbom in dvojezičnim napisom, niso predvidena kot posebna merila v javnem razpisu, razen že naštetega merila, ki se tiče površine reklamne table in jih zato pri izboru Občina Lendava ne upošteva. Upoštevaje merilo 4. točke javnega razpisa je torej ponudba izbranega podjetja bistveno bolj ugodna.

5Nadalje organ poudarja, da so vsi ponudniki bili že v javnem razpisu seznanjeni, da odpiranje ponudb ne bo javno in da se bodo obravnavale samo popolne in pravočasno prispele ponudbe na naslov organa. Ker odpiranje ponudb torej ni potekalo javno, ponudniki o datumu, uri in kraju in načinu odpiranja ponudb niso bili obveščeni, kar je tudi sicer ravnanje v skladu z materialnopravnimi predpisi, lahko pa je vsak ponudnik, tudi tožnica, v pogledala v zapisnik o odpiranju in pregledu prejetih ponudb.

6Organ odločanja v nadaljevanju še izpostavlja, da so navedbe podane v smeri diskriminatornega pogoja iz tretjega odstavka 4. točke javnega razpisa neutemeljene. Pri tem pojasni, da javni razpis jasno določal merila za izbiro. Merilo za izbor najugodnejšega ponudnika je bila cena na enoto. Mesečna najemnina za namestitev posamezne reklamne table je znašala minimalno 24,40 EUR oziroma 292,80 EUR z vključenim DDV-jem na leto. Kraj in število reklamnih tabel je določeno v 2. točki javnega razpisa, vsak ponudnik si je sam izbral število tabel, ki jih zajame v ponudbi. Občina je določila še merilo, da mora mesečno znašati najemnina vsaj 1.000,00 EUR oziroma ne manj kot 1.000,00 EUR mesečno za celotno pogodbeno vrednost, kar pomeni, da je ponudnik ob upoštevanju minimalne cene za posamezno reklamno tablo moral podati ponudbo za najmanj 4 reklamne table, da skupna mesečna vrednost preseže 1.000,00 EUR. Ponudnik, ki je bil izbran na tem razpisu, je podal ponudbo za vsa oglaševalska mesta, torej skupno za 396 reklamnih tabel. S tem je izbran ponudnik zadostil vsem razpisanim pogojem, nedvomno pa je njegova cena na enoto najvišja, saj znaša 31,01 EUR za reklamno tablo na mesec oziroma z DDV-jem 37,83 EUR na mesec. Zato se je z njim sklenila najemna pogodba.

Tožbene navedbe

7Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba in odločba druge stopnje ter da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna razveljaviti dejanja tega Javnega razpisa in ga ponoviti ter ji povrniti stroške tega upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Tožeča stranka v tožbenih navedbah izpostavlja, da so bili razpisni pogoji pisani preveč ohlapno, saj je bilo merilo za izbiro najbolj ugodnega ponudnika na razpisu zgolj cena na enoto in se zato ni dalo objektivno ugotoviti kateri ponudnik je najbolj ugoden. Pravno podlago za javni razpis predstavlja Odlok, ki v 10. členu določa, da mora javni razpis med drugim vsebovati merila za postavitev in obliko oglaševalskih objektov za obravnavane lokacije. Iz točke 1. javnega razpisa izhaja, da naj bi bil oglaševalski objekt v velikosti največ 1,5 m2. Iz navedenega pogoja izhaja, da so lahko ponudniki postavljali cene za objekte 1,5 m2 ali manj, kar pomeni, da so lahko, po mnenju tožeče stranke, ponudili cene za različne velikosti objekte, vendar ti ne smejo presegati 1,5 m2. Tako ohlapen pogoj pa lahko razumemo na način, da je lahko posamezni ponudnik ponudil ceno za oglaševalski objekt v velikosti 1 m2, 1,2 m2, 1,3 m2 in tako naprej, kar se nedvoumno odraža na višini ponujene cene. Po prepričanju tožeče stranke je takšen pogoj diskriminatoren in v nasprotju z 10. členom odloka, saj bi po mnenju tožnice morali biti kriteriji za izbiro ponudnika natančneje določeni, saj na ceno, katero lahko ponudnik ponudi, vpliva poleg velikosti oglaševalskega objekta tudi vrsta materiala iz katerega je okvir, vrsta materiala iz katerega je reklamna tabla, velikost celotne obešanke, velikost površine, ki je namenjena občini (občinski grb in dvojezični napis Občine Lendava), velikost reklamnega materiala in odzivni čas v primeru nujne demontaže, česar javni razpis ni določil. Navaja še, da je bila pravna podlaga v javnem razpisu napačno navedena.

9V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpostavlja, da javni razpis ni bil pisan v skladu z 10. členom Odloka v delu, ki se nanaša na določitev oblike oglaševalskega objekta. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je določena kvadratura oglaševalnega objekta, pri čemer ne pojasni, kakšna bi mogla biti oblika, čeprav odlok v svojem 10. členu to izrecno določa.

10V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpostavlja, da je toženka tudi bistveno kršila določbe upravnega postopka, saj se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila do vse pritožbenih navedb tožeče stranke, predvsem v delu, kjer je tožeča stranka izpostavila zadržek glede plačevanja mesečnega nadomestila za najem objekta. Navaja, da je v svoji pritožbi izpostavila, da je nemogoče, da bi se morebitna prosta mesta kasneje sprostila v kolikor se ponudnik ne bi odločil oglaševati na vseh razpisanih mestih, saj javni razpis v točki 5. jasno določa, da v primeru izbire posamezne ponudbe kasneje ne bo več mogoče pod nobenimi pogoji spreminjati cene ali drugih pogojev iz ponudbe. Navedeno po mnenju tožeče stranke pomeni, da je lahko posamezni ponudnik ponudil nerealno visoko ceno na enoto in s tem dosegel, da se ga na javnem razpisu izbere, saj mu pogoj plačevanja ne manj kot 1.000,00 EUR omogoča, da zasede vsa razpisana mesta za takšno ceno tudi, če jih ne bo zasedel, čeprav bi dejansko glede na visoko ponujeno ceno na enoto moral plačati veliko več, do česar se tožena stranka v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe, ko je odločala o pritožbi tožeče stranke, ni opredelila in je zato bistveno kršila določbe upravnega postopka.

Navedbe iz odgovora na tožbo

11Tožena stranka je odgovorila na predmetno tožbo, v njem pa predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter naloži tožnici plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odgovoru na tožbo opozarja na procesne kršitve in nesklepčnost tožbenega zahtevka v delu, v katerem tožnica zahteva, da toženka ponovi javni razpis. Toženka pri tem pojasni, da nihče ne more zahtevati izpeljavo javnega razpisa niti ponovitev javnega razpisa. V tem delu je torej po mnenju toženke tožbeni zahtevek nesklepčen in ga kot takega naslovno sodišče ne more obravnavati.

12Tožena stranka je prepričana, da so bili razpisni pogoji jasno določeni in določljivi za vse zainteresirane ponudnike, pri tem pa se sklicuje na obrazložitev svoje odločbe z dne 26. 5. 2020, kjer je bilo jasno razloženo, da razpis ni preohlapen in ni v nasprotju z merili določenimi v prvem odstavku 10. člena Odloka. Ponovno poudarja, da je bilo najbolj pomembno merilo pri izbiri ponudbe cena na enoto. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe z dne 26. 5. 2020 odgovorila na vse pritožbene očitke tožeče stranke in pojasnila, da je izbrani ponudnik podal ponudbo za najem vseh reklamnih tabel, torej na vseh možnih lokacijah. Pogodba z izbranim ponudnikom pa je bila tudi sklenjena.

13Nadalje meni, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da pravna podlaga za javni razpis naj ne bi obstajala. Iz točke 1. javnega razpisa je razvidno, da Občina Lendava na podlagi 6. točke 3. člena, 5. člena, 9. člena in 1. točke 21. člena Odloka vabi vse zainteresirane ponudnike, da podajo svojo ponudbo v skladu z razpisno dokumentacijo za pridobitev pravice do oglaševanja na drogovih javne razsvetljave v Občini Lendava. Določilo je torej jasno in se sklicuje na omenjene člene Odloka. Pravna podlaga je torej pravilno citirana v skladu z določili Odloka.

14Nadalje poudarja, da izbrani ponudnik ne samo, da je podal višjo ceno na posamezno enoto, ampak je bil pripravljen najeti vse možne lokacije, torej vseh 396 reklamnih tabel, kar je več od ponudbe tožeče stranke. Neutemeljene in nerazumljive so zato v tej zvezi podane navedbe tožeče stranke, da bi izbrani ponudnik lahko plačeval zgolj in samo 1.000,00 EUR ter s tem odvzel možnost ostalim kandidatom, da kandidirajo za morebitna prosta mesta, saj bo izbrani ponudnik plačeval za vsako reklamno tablo, za katero je podal ponudbo in sklenil ustrezno pogodbo in ne zgolj 1.000,00 EUR za vse možne reklamne table. V kolikor pa izbrani ponudnik ne bi zasedel vseh mest, pa je za vsa prosta mesta možno pridobiti soglasje za postavitev objekta za oglaševanje na podlagi posamezne vloge. Tudi v tem delu so torej navedbe tožeče stranke povsem neutemeljene.

Iz pripravljalne vloge tožeče stranke

15Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno izpostavlja, da je bila s podatkom, da je oglaševalski objekt lahko v velikosti največ 1,5 m2 določena površina oglaševalskega objekta in ne oblika. Poudarja, da je navedeno opozorila že predhodno pred vložitvijo pritožbe. V razpisnih pogojih je bilo določeno, da mora mesečna najemnina znašati najmanj 1.000,00 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da minimalna cena znaša 24,40 EUR z vključenim DDV-jem, bi moral izbrani ponudnik za tako določeno ceno postaviti vsaj 41 tabel in ne 4 kot to navaja tožena stranka (1.000,00 EUR je mesečni najem, deljeno s 24,40 EUR za eno tablo = 41 tabel). Predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti s strani Občine pridobi podatek o tem, koliko mest je izbrani ponudnik zakupil in koliko za ta mesta plačuje.

16Nadalje poudarja, da tožena stranka sama sebi hodi v nasprotje, ko pojasnjuje, da je bil izbrani ponudnik pripravljen najeti vsa oglaševalska mesta, na drugi strani pa navaja, da tistih lokacij, katere ni najel, lahko najame kdo drug na podlagi soglasja, katerega lahko zahteva s posamezno vlogo, saj je v javnem razpisu jasno določeno, da kasneje ne bo mogoče več spreminjati cene ali drugih pogojev iz ponudbe, torej tudi ne število najetih mest. Tožeča stranka je mnenja, da je izpodbijani javni razpis potrebno ponoviti ter odpraviti nepravilnosti, ki so se ob prvotni izvedbi le-tega pripetile. Tožeči stranki se v nadaljevanju poraja vprašanje ali lahko ponudnik, izbran na javnem razpisu, odstopi reklamno storitev v podnajem drugemu podjetju. Kot dokaz vlogi prilaga fotografije reklamne table, na katerih je razvidno, da gre za podjetji C., d.o.o. in D., d.o.o., čeprav je bilo na javnem razpisu izbrano podjetje B., d.o.o.

Odločanje na glavni obravnavi

17Sodišče je v tem postopku izvedlo glavno obravnavo, v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave, do katere ima tožnica pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

Datum izdaje sodbe

18Sodišče je na glavni obravnavi snemalo navedbe strank, v sled česar je bil prepis zvočnega posnetka, po podatkih sodnega spisa toženi stranki vročen dne 26. 4. 2024, tožeči stranki pa dne 29. 4. 2024. Sodišče je izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 delovnih dni), je tako sodišče sodbo, izdalo naslednji dan po dokončnosti zapisnika, to je dne 9. 5. 2024.

Sodna presoja

K točki I izreka:

19Tožba ni utemeljena.

20Pravna presoja v predmetni zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka odločila, da tožeča stranka na javnem razpisu za oddajo oglasnega prostora na drogovih javne razsvetljave za opravljanje dejavnosti oglaševanja z reklamnimi tablami na območju Občine Lendava, ni bila izbrana kot najugodnejša ponudnica in izvajalka dejavnosti oglaševanja (točka 1. izreka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (točka 2. izreka).

21Med strankama ni sporno, da je bila ponudba tožnice pravočasna in popolna, da tožnica ni ponudila najvišje cene na enoto, torej da je ponudila 24,40 EUR z vključenim DDV-jem na reklamno tablo na mesec. Ponudba izbranega podjetja B., d.o.o. pa je znašala 37,83 EUR z vključenim DDV-jem na reklamno tablo na mesec.

22Med strankama pa je sporno ali so bili razpisni pogoji preohlapni, ali je razpisni pogoj velikosti 1,5m2 in cena na enoto reklamne table diskriminatoren in ali je ta pogoj skladen z določili Odloka - ali bi morala biti določena tudi oblika ali zadošča kvadratura. Sporna je prav tako navedba pravne podlage javnega razpisa.

23V okviru dokaznega postopka je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v vse listine sodnega spisa, zlasti je vpogledalo v izpodbijano odločbo št. 430-0008/2020-12 z dne 2. 4. 2020 ter odločbo organa druge stopnje št. 430-0008/2020-17 z dne 26. 5. 2020, v Javni razpis za oddajo oglasnega prostora na drogovih javne razsvetljave za opravljanje dejavnosti oglaševanja z reklamnimi tablami na območju Občine Lendava št. 430-0008/2020 z dne 4. 2. 2020, v Odlok o oglaševanju v Občini Lendava (UL RS 71/2019), v fotografije reklamne table izbranega ponudnika (A9), ftc. Opozorila (A8) ponudbo - OBR-1, izjavo - OBR-2, v sklep o imenovanju Komisije za odpiranje in reševanje vlog iz Javnega razpisa za oddajo oglasnega prostora na drogovih javne razsvetljave za opravljanje dejavnosti oglaševanja z reklamnimi tablami na območju Občine Lendava št. 430-0008/2020-2 z dne 12. 3. 2020, v ponudbo št. 1/2020 ponudnika A., d.o.o. (OBR-1), v izjavo ponudnika A., d.o.o. (OBR-2), v kopijo pisemske ovojnice ponudnika A., d.o.o., v ponudbo št. 2/2020 ponudnika B., d.o.o. (OBR-1), v izjavo ponudnika B., d.o.o. (OBR-2), v kopijo pisemske ovojnice ponudnika B., d.o.o., v ponudbo ponudnika E., d.o.o., v ponudbo št. 1/2020 ponudnika E., d.o.o. (OBR-1), v izjavo ponudnika E., d.o.o. (OBR-2), v kopijo pisemske ovojnice ponudnika E., d.o.o., v elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 13. 3. 2020, v ponudbo št. 1/2020 ponudnika A., d.o.o. (OBR-1), v kopijo pisemske ovojnice ponudnika A., d.o.o., v elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 13. 3. 2020, v ponudbo št. 2/2020 ponudnika B., d.o.o. (OBR-1), v kopijo pisemske ovojnice ponudnika B., d.o.o., v zapisnik o odpiranju in pregledu prejetih ponudb z dne 13. 3. 2020, v končno poročilo Komisije o ocenjevanju ponudb s predlogom o izboru najugodnejšega ponudnika z dne 18. 3. 2020, v odločbo tožene stranke št. 430-0008/2020-10 z dne 2. 4. 2020 ponudniku B., d.o.o., v odločbo tožene stranke št. 430-0008/2020-11 z dne 2. 4. 2020 ponudniku E., d.o.o., v odločbo tožene stranke št. 430-0008/2020-12 z dne 2. 4. 2020 ponudniku A., d.o.o., v elektronsko sporočilo A. A. z dne 9. 4. 2020, v odločbo tožene stranke št. 430-0008/2020-12 z dne 2. 4. 2020 ponudniku A., d.o.o., v elektronsko sporočilo A. A. z dne 9. 4. 2020, v pritožbo tožeče stranke z dne 21. 4. 2020 s prilogami, v zapisnik o vpogledu v razpisno dokumentacijo z dne 10. 4. 2020, v odločbo tožene stranke št. 430-0008/2020-17 z dne 26. 5. 2020, v kopijo vročilnice z dne 23. 6. 2020 ter v vse preostale listine sodnega in upravnega spisa ter na glavni obravnavi zaslišalo tožnico in toženko. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožeče in tožene stranke je tožeča stranka z vlogo z dne 20. 3. 2024 umaknila.

24Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke naj po uradni dolžnosti preveri koliko mest je izbrani ponudnik dejansko zakupil in koliko danes plačuje zanje, saj navedeno ni predmet presoje v predmetnem postopku in ga sodišče zato šteje kot nepotreben dokaz. Dejansko stanje se pri presoji v postopku upravnega spora upošteva na dan izdaje akta. Zavrnilo pa je tudi dokazni predlog tožeče stranke za preverjanje in upoštevanje razpisnih pogojev pri namestitvi reklamnih tabel s strani izbranega ponudnika po izdaji izpodbijane odločbe, saj navedeno ni predmet te presoje, kakor tudi sicer ni predmet presoje sodišča, temveč drugih pristojnih organov.

25Na podlagi vseh zgoraj izvedenih dokazov, je sodišče ugotovilo, da so bila v predmetnem postopku vsa dejstva s strani tožene stranke pravilno ugotovljena, in da je bila tudi izdana zakonita in pravilna odločba, pri čemer se sodišče na tem mestu, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, sklicuje na razloge, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi ter tako sledi utemeljitvi upravnega akta, hkrati pa še dodatno pojasnjuje.

26Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa¹. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.

27Po mnenju sodišča je za tožečo stranko sporni razpisni pogoj merila za postavitev in obliko oglaševalskih objektov, ki določa velikosti največ 1,5m2, jasen in razumen. Največ 1,5 m2 je merska enota, ki je enaka ne glede na obliko oglaševalskega objekta. Prav tako navedeni razpisni pogoj po presoji sodišča ni diskriminatoren, torej ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, saj le določa pričakovano maksimalno velikost oglaševalskih objektov, ki je za vse morebitne ponudnike enaka. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da se ustavna pravica enakosti pred zakonom pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni torej enake pogoje in jasna merila za vse prijavljene. To načelo se nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja.² Po presoji sodišča sta bila tako tožnica, kot tudi izbrani ponudnik obravnavana enako. Pogoji so bili jasni in znani v naprej ter enako uporabljeni za vse subjekte, ki so se prijavili na javni razpis. Po stališču sodišča tudi ni "preohlapen" (kot to navaja tožnica), razpisni pogoj "cena na enoto" oglaševalnega mesta, saj je jasno določena minimalna cena (najemnina) na reklamno tablo. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da se ni dalo objektivno ugotoviti kateri ponudnik je najbolj ugoden, saj je pogoj cena na enoto oglaševalskega mesta jasen in se da ugotoviti kdo je podal ugodnejšo ponudbo. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ostala merila, ki jih sicer navaja tožnica, kot so kakovost uporabljenih materialov, oblika oglaševalnega objekta, velikost površine namenjene Občini z grbom in dvojezičnim napisom, niso bila predvidena kot posebna merila v javnem razpisu, razen že naštetega merila, ki se tičejo površine reklamne table in jih zato pri izboru toženka pravilno ni upoštevala. Na vse navedene očitke pa je konkretizirano odgovoril organ druge stopnje in tako ne držijo tožbene navedbe, da organ ni odgovoril na pritožbene navedbe.

28Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da iz točke 1. javnega razpisa izhaja, da je bil le-ta objavljen na podlagi 6. točke, 3., 5., 9. in 1. točke 21. člena Odloka, kar po mnenju tožnice pomeni, da tožena stranka pri izdajanju izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila pravne podlage. Po mnenju sodišča je pravna podlaga navedena pravilno (morda ni povsem jasna na prvi pogled, saj za vsako številko člena ni zapisana beseda člen: navedeno je "na podlagi 6. točke 3., 5., 9. in 1. točke 21. člena Odloka"). Prav tako pa po mnenju sodišča navedba pravne podlage, četudi ni bila navedena povsem jasno, ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

29Glede zatrjevanja tožnice, da toženka ni odgovorila na vse pritožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje, da je iz obrazložitve organa druge stopnje razvidno, da je le ta pojasnil tudi to, da je Občina poleg cene na enoto, določila še merilo, da mora najemnina mesečno znašati vsaj 1.000,00 EUR oziroma ne manj kot 1.000,00 EUR mesečno za celotno pogodbeno vrednost, kar pomeni, da je ponudnik ob upoštevanju minimalne cene za posamezno reklamno tablo moral podati ponudbo za najmanj 4 reklamne table, da skupna vrednost preseže 1.000,00 EUR (minimalno 24,40 EUR oziroma 24,40 EUR x 12 mesecev = 292,80 EUR z vključenim DDV-jem za eno leto). Ponudnik, ki je bil izbran na tem spornem razpisu, je torej podal ponudbo za vsa oglaševalska mesta, torej skupno za 396 reklamnih tabel. Organ odločanja je torej odgovoril, da mora znašati najemnina vsaj (torej minimalno) 1.000,00 EUR, oziroma, da mora vrednost presegati 1.000,00 EUR. Sodišče pritrjuje tožnici, da je bila obrazložitev odločbe organa prve stopnje pomanjkljiva, vendar je le-to dopolnil drugostopenjski organ, ki ima za tako ravnanje podlago v 251. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

30Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je tako tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

31Glede predlagane razveljavitve javnega razpisa, kot izhaja iz tožbenih navedb tožeče stranke, oziroma izida javnega razpisa in ponovitev le-tega v ZUS-1, ni pravne podlage. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. V primeru javnega razpisa ne gre za posamični upravni akt niti ni z zakonom opredeljen drug akt kot predmet upravnega spora³. Zato je sodišče tožbeni predlog v tem delu kot nedopusten zavrglo.

K III. točki izreka

32Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

¹ Tako VSRS npr. v zadevah X Ips 299/2014 in I Up 33/2013.
² Tako tudi VSRS X Ips 26/2023.
³ Enako tudi sodba UPRS I U 1693/2012 in I U 1787/2018.