VSL Sodba II Cpg 88/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 2.151,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2022 do plačila in znesek 496,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2022 do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter do dokončne odločitve pridrži odločitev o stroških.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, obenem pa toženi stranki naloži povrnitev vseh pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo za opravljen servis in kleparska, ličarska ter druga vzdrževalna dela za vozili Volkswagen (VW) Crafter Furgon EMR in VW Passat Variant Highline.

7Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se tožeča stranka ukvarja s servisiranjem in prodajo vozil, tožena stranka pa se ukvarja z zbiranjem in odvozom nenevarnih odpadkov. A. A., ki je zaposlen pri toženi stranki, je dne 21. 7. 2022 tožeči stranki na servis pripeljal vozilo VW Crafter Furgon EMR 2,0 TDI, ki je v lasti tožene stranke. Gre za kombi (furgon). Tožeča stranka je sestavila delovni nalog s seznamom potrebnih del, po opravljenem delu pa je sestavila servisni obrazec. Tožena stranka (zanjo A. A.) se je strinjala s potrebnimi popravili in soglašala z morebitnim povečanjem obsega del oziroma stroškov. Tožeča stranka je za opravljena dela na vozilu VW Crafter Furgon EMR toženi stranki izdala račun št. 0-3-1080405 z dne 2. 8. 2022 v višini 2.151,84 EUR z dnevom zapadlosti 17. 8. 2022. Tožena stranka je dne 17. 8. 2022 na servis k tožeči stranki pripeljala vozilo VW Passat Variant Highline, ki je imel več prask in poškodb. Tožeča stranka je izvedla popravilo poškodb in prask ter toženi stranki izdala račun št. 0-3-1080787 z dne 17. 8. 2022 v višini 496,60 EUR z dnevom zapadlosti 1. 9. 2022. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni navedenih nobenih ugotovitev, katera konkretna dela naj bi tožeča stranka za toženo stranko opravila in po kakšnih cenah, kar je posledica dejstva, da tožeča stranka ni podala nobene pravno relevantne trditvene podlage, pri čemer je tožena stranka na nezadostno trditveno podlago tožeče stranke opozorila že v odgovoru na dopolnitev tožbe. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

9Tožeča stranka je v svoji trditveni podlagi navedla, da so bila dela na vozilu VW Crafter Furgon EMR naročena zaradi poškodbe prtljažnih vrat in udrtine na levem boku, izrecno je naštela nekaj od opravljenih del na vozilu in se sklicevala na predloženi delovni nalog ter navedla, da so na njem točno zapisane postavke, ki so se izvajale tekom servisa. Pojasnila je, da je bil sestavljen tudi servisni obrazec in naročilnica za dele, ki jih je bilo potrebno naročiti, ter se sklicevala na izdani račun, ki po postavkah določa vrednost posameznega materiala, storitev ter davčnih obveznosti. V zvezi z vozilom VW Passat Variant Highline je navedla, da je bil delovni nalog sestavljen zaradi več prask in poškodb na vozilu, ki jih je tožeča stranka popravila in opravila še tester zavor. Izrecno je naštela nekaj od opravljenih del na vozilu in pojasnila, da v zvezi s tem vozilom niso bili sestavljeni servisni obrazec in naročilnice, ker servis vozila ni bil potreben in se tudi ni naročalo potrebnih delov. V zvezi z višino tožbenega zahtevka je tožeča stranka navedla skupni znesek po posameznem računu in pojasnila, da je bila tožena stranka predhodno informirana o stroških popravila oziroma o cenah posameznih storitev, da se je tožena stranka strinjala tudi s predvideno možnostjo razširitve stroškov in da so postavke jasno specificirane v vtoževanih računih. Predložila je delovna naloga za obe vozili z navedbo opravil, ki jih je treba opraviti na obeh vozilih, izpisa opravljenih testerjev zavor na obeh vozilih in vtoževana računa, ki sta natančno specificirana z navedbo posameznih opravljenih storitev in porabljenega materiala, pri čemer je za vsako postavko navedena količina, cena, vrednost, rabat in davčna osnova, na koncu pa je navedena skupna prodajna cena, rabat, davčna osnova, znesek DDV in skupni dolgovani znesek. Za vozilo VW Crafter Furgon EMR je predložila tudi servisni obrazec, kjer so po posameznih postavkah označeni pregledi, ki so bili opravljeni tekom servisnega pregleda, in naročilnico, v kateri so navedeni posamezni deli, ki so bili naročeni za potrebe popravila.

10Iz navedenega izhaja, da so bile splošne navedbe tožeče stranke o opravljenih delih in njihovih cenah podane v vlogah tožeče stranke, v predloženih listinah pa so bile te navedbe natančneje substancirane z natančno specifikacijo vseh opravljenih del in cen po posameznih postavkah, zato je predložene listine treba šteti kot del trditvene podlage tožeče stranke. Sklicevanje na listinski dokaz kot del trditvene podlage je dopustno, kadar so splošne dejanske navedbe razvidne iz vloge in se stranka sklicuje na prilogo le za natančnejše substanciranje teh navedb, kar velja še posebej, če gre pri tem za večje število terjatev, postavk, napak ipd. Ločevanje trditev od dokaznega gradiva ima namen, da je mogoče o tožbi racionalno razpravljati, tj. da tožena stranka ve, pred čim naj se brani, in sodišče, o čem naj sodi. Trditvena podlaga tožeče stranke glede opravljenih del in njihovih cen, podana v njenih vlogah in dodatno substancirana s predloženimi listinami, je bila dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori. Tožena stranka navedb tožeče stranke ni obrazloženo prerekala, temveč je samo navajala, da je trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva in se posledično tožena stranka o vtoževani terjatvi sploh ne more opredeliti, kar pa, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ni držalo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno trditve tožeče stranke o opravljenih delih in njihovih cenah štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP) in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločitev, kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi v zadostni meri obrazložilo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni identificiralo del in njihovih cen, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti in so zmotno uporabljene določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo podjemno pogodbo, zato ni utemeljen.

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je servis vozila VW Crafter Furgon EMR naročil A. A., ki je zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je A. A. servis vozila naročil kot pooblaščenec po zaposlitvi tožene stranke (80. člen OZ), ker naročilo konkretnega obsega popravil predstavlja običajno ravnanje v poslovnem prometu, zaradi česar tožeča stranka ni bila dolžna ugotavljati obsega pooblastil. Po mnenju sodišča prve stopnje ni dvoma, da kot naročniki storitev servisiranja vozil ne nastopajo samo zakoniti zastopniki, ampak tudi druge osebe, ki so zaposlene pri gospodarskih subjektih, ki potrebujejo storitve tožeče stranke. Ker je lastnica vozila VW Crafter Furgon EMR tožena stranka, ki se ukvarja z zbiranjem in odvozom nenevarnih odpadkov, kar predpostavlja uporabo vozil, je po presoji sodišča prve stopnje dejstvo, da gre za kombi (furgon), še dodatno utrjevalo prepričanje, da je A. A. pripeljal vozilo v imenu in za račun tožene stranke. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je zatrjevala, da A. A. ni imel ne posebnega pooblastila in ne pooblastila po zaposlitvi, in tudi ni izvajalo nobenega dokaznega postopka v smeri ugotavljanja pooblastil A. A. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo določbe 80. člena OZ, ker ni ugotavljalo, kakšno delo naj bi A. A. za toženo stranko sploh opravljal oziroma katero delovno mesto zaseda, zaradi česar po mnenju pritožnice izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Tudi navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

1280. člen OZ določa, da imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so določena zaradi varstva pravnega prometa, zaradi varstva tretjih oseb, ki prihajajo v stik z določenimi poklici. V poslovni praksi se v določenih okoliščinah redno ne preverja niti obstoj niti obseg pooblastila. Če je določeno osebo mogoče podrediti pod pravna pravila o pooblaščencih po zaposlitvi, potem ni relevantno, kakšna upravičenja ji je zaupal njen pooblastitelj. Ali ima pooblastilo in kakšen je obseg pooblastila, ni odvisno od volje pooblastitelja, temveč od tega, kaj je običajno ali pričakovano v poslovnem prometu. Institut pooblastila po zaposlitvi je namenjen raznolikim (in ne nujno množičnim istovrstnim) delom in tudi sklepanju zahtevnejših poslov. Del in opravil, ki omogočajo uporabo instituta, ni mogoče izčrpno našteti. Obseg pooblastil pooblaščenca po zaposlitvi je odvisen od njegovega delovnega področja.¹

13Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje navedla, da je pogodbo s tožečo stranko v imenu tožene stranke sklenil njen zaposleni delavec A. A. in gre posledično za pooblastilo po zaposlitvi. Tožena stranka ni zanikala, da je A. A.zaposlen pri njej, temveč je navedla, da zakoniti zastopnik tožene stranke nikoli ni izrazil volje, da bi tožeča stranka zanj opravila zatrjevane storitve, A. A. pa ni bil nikoli zakoniti zastopnik ali družbenik tožene stranke in ni imel ne izrecnega pooblastila in ne pooblastila po zaposlitvi za sklenitev posla, ki ga zatrjuje tožeča stranka. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so ugovorne navedbe tožene stranke preveč pavšalne.

14Zahtevana raven trditvenega bremena pravdnih strank je odvisna od pravnega in življenjskega položaja obeh strank. Med položajema nasprotnih strank je treba vzpostaviti pravično ravnovesje. Konkretno breme substanciranja trditev posamezne stranke je odvisno od tega, ali dejstva spadajo v njeno zaznavno območje. Tožeča stranka je svoje trditveno breme izpolnila s tem, ko je navedla, da je pogodbo s tožečo stranko v imenu tožene stranke sklenil njen zaposleni delavec A. A. kot pooblaščenec po zaposlitvi. Drži sicer, da sta obstoj in obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi A. A. odvisna od tega, kakšno delo je opravljal za toženo stranko oziroma katero delovno mesto je zasedal. Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so navedena dejstva v zaznavnem območju tožene stranke, zato spadajo tudi v njeno trditveno breme, ki pa mu tožena stranka s svojim pavšalnim ugovorom ni zadostila. Ker tožena stranka svoje ugovorne navedbe, da A. A. ni imel pooblastila po zaposlitvi, ni ustrezno konkretizirala, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem toženkinega zakonitega zastopnika, ki naj bi potrdil to ugovorno navedbo. Izvajanje dokazov je namenjeno preverjanju resničnosti zatrjevanih konkretiziranih trditev, in ne dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage (načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, glej prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Zaslišanje toženkinega zakonitega zastopnika za potrditev resničnosti zatrjevanega dejstva, da A. A. ni imel izrecnega oziroma posebnega pooblastila za sklenitev pogodbe s tožečo stranko, pa ni bilo potrebno, ker gre za pravno neodločilno dejstvo. Obstoj in obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi nista odvisna od tega, kakšna upravičenja mu je njegov delodajalec izrecno zaupal.

15Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe.

¹ V. Kranjc, v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 478 in 479; sodba VSRS III Ips 153/2009 z dne 25. 9. 2012.