VDSS Sodba Pdp 198/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2023; za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 31. 8. 2023 in da še traja; da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanja in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plače in regres za letni dopust ter ji plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR in stroške postopka. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.293,58 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da nadrejeni A. A. ni kričal nad tožnico in zamahoval proti njej. Posledično je zmotno presodilo, da ni šlo za nedopustno grožnjo, nadlegovanje in trpinčenje, ki bi pri tožnici povzročila utemeljen strah, ki bi vplival na njeno odločitev ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da se je zaradi dogodka dne 7. 7. 2023 tožničino psihično stanje začelo slabšati. Na njeno psihično stanje je izjemno negativno vplivalo tudi dejstvo, da toženka njene prijave psihičnega nasilja sploh ni obravnavala. Vse navedeno je pri tožnici povzročilo takšno stisko, da je dne 1. 8. 2023 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se zaradi strahu ni mogla vrniti na delovno mesto. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zavrnilo dokazni predlog, da toženka predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav zaradi nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, in ker ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi lahko ocenil, kako je dogodek 7. 7. 2023 vplival na tožničino psihično stanje oziroma sposobnost oblikovanja volje ob podaji odpovedi. Upoštevaje navedeno se pritožuje tudi zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka, saj je denarni del zahtevka le del širšega zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja nezakonitost odpovedi, zato v skladu z 41. členom ZDSS-1 toženka nosi svoje stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožničin nadrejeni sodelavec A. A. ni kričal nad tožnico in ni zamahoval proti njej. Takega ravnanja ni potrdila nobena od prič, ki so bile prisotne pri dogodku dne 7. 7. 2023, ki naj bi bil vzrok za tožničino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s katerim tožnica zahteva plačilo odškodnine. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo izpovedbama prič B. B. in C. C., ki ju izpostavlja pritožba, saj priči ob dogodku nista bili prisotni in o njem vesta le, kar jima je povedala tožnica, s katero pa sta v prijateljskem odnosu. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot manj verodostojni. Iz izpovedb zaslišanih prič, ki so bile ob dogodku prisotne (D. D., E. E. in F. F.), pa izhaja, da je šlo za običajen konflikt na delovnem mestu, v stresnem delovnem okolju, zaradi napake pri delu, katere (ne)pomembnost pa sta tožnica in priča A. A. različno ocenjevala. Pri tem je A. A. glasno in odločno govoril, a ni kričal in ni zamahoval z rokami, kot v pritožbi neutemeljeno vztraja tožnica. Tudi priča F. F., ki jo izpostavlja pritožba, je izpovedala, da pri konfliktu ni prišlo do vpitja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na tožničino zdravstveno dokumentacijo, saj tudi ta ne dokazuje, da je tožničin sodelavec nanjo kričal. V njej je namreč zgolj povzeto, kar je tožnica (ki ji sodišče ni sledilo) povedala zdravniku.

7Na podlagi navedenega dokaznega zaključka in nenazadnje že tudi na podlagi tožničinih trditev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 1. 8. 2023 (torej več kot tri tedne za dogodkom z dne 7. 7. 2023, ki naj bi bil vzrok za odpoved) ni podala zaradi zatrjevane grožnje delodajalca (ki bi lahko imela za posledico neveljavnost odpovedi - peti odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Kot rečeno, ni dokazano, da bi tožničin sodelavec dne 7. 7. 2023 nanjo kričal in zamahoval proti njej. Iz tožničinih trditev in izpovedi pa tudi ne izhaja, kaj konkretno naj bi sploh predstavljalo grožnjo, zaradi katere bi tožnica (več kot tri tedne kasneje) podala odpoved.

8Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da ne iz tožničinih trditev ne iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi zaradi konflikta dne 7. 7. 2023 tožnici ali komu drugemu grozila resna nevarnost za življenje ali pa telesno ali drugo pomembno dobrino. Skladno s petim odstavkom 83. člena ZDR-1 v zvezi s 45. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; ki se uporablja skladno s prvim odstavkom 13. in 14. člena ZDR-1) se namreč lahko zahteva razveljavitev odpovedi, če delodajalec z nedopustno grožnjo povzroči delavcu utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega podal odpoved pogodbe o zaposlitvi; pri čemer se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke (delavca) ali koga drugega. Take grožnje in takega strahu pa tožnica, kot rečeno, niti ne zatrjuje. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem psihologom oziroma psihiatrom, ki bi podal mnenje, kako je strah vplival na tožničino voljo podati odpoved. Pri čemer tožnica zatrjuje podajo odpovedi zaradi grožnje delodajalca, torej zaradi napake volje, in ne zaradi morebitne nerazsodnosti ob podaji odpovedi. Očitana postopkovna kršitev zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem tako ni podana.

9Ker torej ni dokazano, da bi bila tožnica s strani delodajalca oziroma sodelavca deležna grožnje, sploh pa ne take grožnje, ki bi pri njej povzročila tak strah za življenje ali pa telesno ali drugo pomembno dobrino, da bi zato podala odpoved, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi ter posledično reintegracijski in reparacijski zahtevek.

10Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Glede na zakonsko definicijo trpinčenja, to je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-to ni bilo podano, saj je tožnica v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem konkretno opisala le en sam dogodek (z dne 7. 7. 2023). Tudi sicer pa že opisano enkratno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023 (glasen in odločen govor o pomembnosti napak pri delu) ni predstavljalo očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, ki bi predstavljalo protipravno ravnanje kot obligatorno predpostavko odškodninske odgovornosti. Tožničin nadrejeni sodelavec je bil upravičen opozoriti na napako, na njeno pomembnost in postaviti zahteve po pravilnem delu. Kritika dela je lahko tudi ostra, ne sme pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljiva. Česa takega tožnica ne zatrjuje.

11Pritožba neobrazloženo in neutemeljeno vztraja na stališču, da je opisan dogodek z dne 7. 7. 2023 predstavljal tudi nadlegovanje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru niso podani elementi nadlegovanja, ki jih določa prvi odstavek 7. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče zato razlogov ne ponavlja.

12Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.

13Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.

14Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ločeno odločalo o stroških postopka glede zahtevka za izpodbijanje odpovedi in posledično reintegracijskega in reparacijskega zahtevka na eni strani in glede zahtevka za plačilo odškodnine na drugi strani. Skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v znesku 4.000,00 EUR pa ni del zahtevka v zvezi z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje o njem pravilno odločilo skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP, torej glede na izid postopka. Ker tožnica s tem zahtevkom ni uspela, je dolžna toženki povrniti vse stroške, ki jih je imela v zvezi s tem zahtevkom in glede na vrednost tega zahtevka (4.000,00 EUR).

15Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevke v zvezi z odpovedjo, skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1, v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine, pa skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj odgovor v tem delu ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča.