14. člen ZDR-1

Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena. Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno. Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zap

Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo sklenili pravdni stranki v konkretnem primeru, ni bila od delovnega razmerja neodvisna pogodba. Prav nasprotno, konkretne okoliščine primera utemeljujejo sklep, da ni bila le koneksna pogodbi o zaposlitvi, temveč to tudi dopolnjuje - dodatno ureja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med pravdnima strankama. Skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno z avtonomnimi pravili. Razlog pogodbene obveznosti (causa) v konkretnem primeru ni bilo plačilo za opravljeno delo v smislu delodajalčeve dajatvene obveznosti v zameno za delavčevo delo. Dogovora o tem ni mogoče najti niti v pogodbi o zaposlitvi niti v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerjih. Toženec okoliščin v tej smeri tudi ni zatrjeval. S ponudbo za sklenitev najemnega razmerja po znižani najemnini je tožnica uresničevala jasen ekonomski interes, da delavec ostane v delovnem razmerju še določen čas po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (vnaprejšnja denarna spodbuda za bodočo lojalnost), ki se je ujemal z ekonomskim

Neutemeljene so pritožbene trditve, da toženec pri tožeči stranki ni pridobil tehničnih in proizvodnih znanj, ki uživajo varstvo s konkurenčno klavzulo, ker je imel tehnična znanja in usposobljenost že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki, in da ne gre za posebna specifična tehnična znanja tožeče stranke, če jih le-ta objavlja na svoji spletni strani in so dostopna tudi preko drugih spletnih strani. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je zmotno stališče toženca, ki se nanaša na to, da je s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le znanja, ki so lastnina delodajalca ali so vezana izključno nanj. Takšno stališče je novejša sodna praksa presegla. Bistveno pri presoji namreč je, ali gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti oziroma zaposlitvah po prenehanju delovnega razmerja.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem 1. 10. 2019 in toženkine zaposlitve pri povezani družbi ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko. Ker je do sklenitve sporazuma prišlo po volji obeh strank, ne zgolj tožene stranke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani ničnostni razlogi in je posledično zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Tožnik se je lahko s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja veljavno odpovedal le zapadlim terjatvam iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa zapadlosti vtoževanih terjatev ni ugotavljalo, saj je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da je za veljavno odpoved terjatvam iz delovnega razmerja odločilno že, da so te nastale pred podpisom sporazuma.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični. Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje tožen

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1. V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša

Stališče pri katerem vztraja pritožba, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu in izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. S sklepom VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pa je Vrhovno sodišče RS navedeno stališče razdelalo tako, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, delavec lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja ali pa se z delodajalcem o njej poravna ali sporazume. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo slednje stališče (ki je bilo tudi že upoštevano v praksi pritožbenega sodišča - istovrstna zadeva Pdp 673/2019 zoper isto toženo stranko) ter se pri tem ustrezno sklicevalo tudi na

Tožnica je nezakonitost odpovedi utemeljevala tudi s trditvami o neobstoju ekonomskega razloga, kot razlogu za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. V tretji pripravljalni vlogi je navedla, da si po njenem mnenju prva toženka napačno razlaga predložena poslovna poročila in podatke iz izkaza poslovnega izida za sporno obdobje, saj iz teh izhaja, da se je dobiček podjetij res nekoliko znižal, vendar so se pri obeh toženkah povečali prihodki od prodaje in je očitno, da poslovanje toženk ni upadlo, ampak se je povečalo. Tožnica je te navedbe podala pravočasno, v roku, ki ji ga je za odgovor na predložene listine in navedbe toženk na naroku za glavno obravnavo dodelilo sodišče prve stopnje. Z navedenimi trditvami je tožnica zadostila trditvenemu bremenu, ki ga ima v skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP. Glede na to, da je po oceni pritožbenega sodišča tožnica podala zadostno in pravočasno trditveno podlago, s katero je utemeljevala nezakonitost izpodbijane odpovedi, je bilo v skladu z določbo drugega odstavka 84. člena ZDR- 1 dokazno breme, da dokaže obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na prvi toženki, ko

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna. Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z del

Toženec se je v 7. členu Sporazuma zavezal, da bo varoval kot poslovno skrivnost osebne ali ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in da najmanj dve leti po podpisu Sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti ali kako drugače z njimi sodeloval. V 8. členu Sporazuma pa je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Ker je tožeča stranka od toženca uveljavljala pogodbeno kazen zaradi sklenitve posla s komitentom, za kar pa pogodbena kazen ni bila dogovorjena, ni bilo pravne podlage za njeno plačilo. Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od dolžnika za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena.

Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci. Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Določba v pogodbi o zaposlitvi tožnika, ki toženi stranki omogoča enostransko znižanje osnovne plače zaradi slabega poslovanja oziroma nižje donosnosti, je nična.

Zajamčena plača se je kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov uporabljala do 1. 1. 2013, to je do začetka veljavnosti ZPIZ-2. Po uveljavitvi ZPIZ-2 institut zajamčene plače ne obstaja več, zato neusklajenega dela besedila 7. odstavka 31. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno uporabljati le ob njegovi jezikovni razlagi. Namesto instituta zajamčene plače je zato mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim Zakonom o minimalni plači. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela, osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti tako ne more biti manjša od minimalne plače.

Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je nično pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni. Po tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za projektno delo, tožnika določba v tretjem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodbe za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo.