VSM Sklep III Cp 685/2024

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v točki II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da preneha veljati odločba Centra za socialno delo številka 12030-**/****-*/** z dne 1. 12. 2015 o odvzemu mladoletnega otroka A. A. staršema (nasprotnima udeležencema) s pravnomočnostjo sklepa (točka I. izreka). Nadalje je pod točko II. odločilo, da se mladoletni sin nasprotnih udeležencev odvzame staršema ter se namesti v rejništvo k izvajalki rejniške dejavnosti B. B., s stalnim prebivališčem ****** (točka III. izreka). Nadalje je določilo stike med mladoletnim sinom in materjo enkrat mesečno v obsegu ene ure po predhodnem dogovoru med materjo, CSD in rejnico (točka IV. izreka ter stike med mladoletnim otrokom in očetom, ki bodo potekali v primeru očetove pripravljenosti za stik z otrokom in očetovega sodelovanja s CSD (udeležba na individualnih pogovorih, sodelovanje na IPS) enkrat mesečno v obsegu dveh ur, ko se bo natančna časovnica stikov določila v okviru IPS (točka I. izreka). V točki VI. je določilo, da traja ukrep, ki se je pričel izvrševati dne 12. 4. 2022, tri leta.

2Zoper II. točko izreka, in sicer le zoper del, ko je sodišče odločilo, da se mladoletni A. A. odvzame tudi drugemu nasprotnemu udeležencu - očetu, vlaga ta pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je odločitev prenagljena, ker je bila sprejeta ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vprašanja, kaj je vzrok, da so v letu 2020 prenehali kontakti med očetom in sinom. Iz podatkov spisa je razvidno, da oče več ne prebiva v Republiki Sloveniji in nima več prijavljenega stalnega prebivališča. Center za socialno delo ima informacijo, da ima oče odprte kazenske zadeve in zato je možno, da je vzrok, da se po letu 2020 ne zanima za otroka v tem, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni v tujini, kar mu stike onemogoča. To je objektivna okoliščina in v tem primeru ni upravičen tako hud poseg v, z Ustavo zavarovane pravice in dolžnosti starša vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Sodišče prve stopnje je v postopku za izrek ukrepa odvzema mladoletnega otroka staršem ugotovilo vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ki jo je tudi dovolj argumentiralo. Pritožbeni očitek, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen.

5Na podlagi natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (točke 11, 12 in 13 obrazložitve), je sodišče prve stopnje presodilo, da so zaradi varovanja koristi desetletnega A. A., sina nasprotnih udeležencev, izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka staršem. Ustrezno je upoštevalo določbe Družinskega zakonika (8. člen DZ), po katerem otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka. Odločitev je sprejelo na podlagi določbe 160. člena DZ v zvezi s 157. členom DZ, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, kadar ugotovi, da je otrok ogrožen.

6V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da mati zaradi zdravstvenih težav, ki so predvsem psihičnega izvora, ne zmore celostno poskrbeti za zagotavljanje sinovih potreb, oče pa se od leta 2020 za sina več ne zanima. Ugotovljeno ogrožanje traja že od leta 2014, zato je bil mladoletni A. A. že ob starosti devetih mesecev prvič odvzet staršema. Izvedeni dokazi so v obravnavanem postopku tudi potrdili, da je oče opustil potrebno skrb za otroka že pred letom 2020, torej še preden je nastopil zaporno kazen. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tudi v času prestajanja zaporne kazni ni podal vloge za prekinitev in tako vsaj izrazil pripravljenost in željo poskrbeti za mladoletnega sina, nadalje po prestani zaporni kazni stikov, ki so bili določeni, ni izvajal. V času, ko je še izvajal stike, pa je sam izrazil željo, da sin ostane v rejništvu (priloga A5 in A6).

7Zato pritožba z očitkom, da sodišče ni popolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, kaj je vzrok, da so v letu 2020 prenehali kontakti med očetom in sinom, ne more biti uspešna. Tudi če bi sledili pritožbeni navedbi, da je možno "da je vzrok, da se oče ne zanima za otroka v tem, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni v tujini", to dejstvo v obravnavanem postopku ni pravno relevantno, ker na odločitev ne bi moglo vplivati. Ogrožanje tudi s strani očeta je bilo z izvedenimi dokazi prepričljivo ugotovljeno tako za čas pred letom 2020 kot tudi po letu 2020, ko oče ni pokazal prav nobenega zanimanja za mladoletnega otroka. Po določbi 54. člena Ustave imajo starši ne le pravico, temveč tudi dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Drugi nasprotni udeleženec se te svoje dolžnosti absolutno ne zaveda. Ob dejstvu, da je bil seznanjen s postopki, ki so se že v letu 2014 pričeli izvajati zaradi ogroženosti A. A., ter da se je tudi po prenehanju prestajanja zaporne kazni odrekel celo stikom z mladoletnim sinom, so, s strani pritožbe zatrjevana dejstva, ki jih sodišče ni ugotovilo: kje se trenutno nahaja ter kaj počne, pravno nerelevantna. Sodišče z izpodbijano odločitvijo ni odvzelo pravice do stikov očeta s sinom. In v kolikor bo oče dejansko izkazal interes in pripravljenost ustrezno izboljšati svoje starševske kapacitete, mu izrečeni ukrep tega tudi ne preprečuje (točka V. Izreka sklepa).

8Glede na obrazloženo je sprejeti ukrep tudi v II. točki izreka zakonit in v celoti v korist mladoletnega sina nasprotnih udeležencev.

9Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na določbi druge točke 365. člena ZPP.