8. člen DZ

Upoštevaje razloge, zaradi katerih je predmetni postopek tekel (hudi primanjkljaji nasprotnih udeležencev na področju starševskih kapacitet), je povsem logično, da se tudi omejitev stikov nanaša na nasprotna udeleženca; le njima je sodišče prve stopnje določilo obliko in način izvajanja stikov. Navedeno posledično pomeni, da otrokom stiki s staršema zaenkrat niso omejeni.

Spremembe na strani preživninskih zavezancev in upravičencev morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da izrazito in trajno bodisi vplivajo na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev bodisi so spremenjene s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov. Sodišče ne more odreagirati na vsako časovno omejeno spremembo okoliščin na strani udeleženecev postopka in s tem posegati v pravnomočno odločbo o preživnini, saj bi tak pristop povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo inštitut pravnomočnosti sodne odločbe. Otroci v skladu z 8. členom DZ uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.

Na podlagi natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (točke 11, 12 in 13 obrazložitve), je sodišče prve stopnje presodilo, da so zaradi varovanja koristi desetletnega A. A., sina nasprotnih udeležencev, izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka staršem. Ustrezno je upoštevalo določbe Družinskega zakonika (8. člen DZ), po katerem otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka. Odločitev je sprejelo na podlagi določbe 160. člena DZ v zvezi s 157. členom DZ, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, kadar ugotovi, da je otrok ogrožen.

V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka. Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje. Presoja utemeljenosti izreka ukrepa omejitve starševske skrbi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani situaciji ravnalo pravilno, ko je kljub navedenim dvomom, ki jih obširno izpostavlja pritožba, sprejelo začasni ukrep, s katerim je učinkovito zaščitilo otroke pred morebitno zlorabo.

Ob izkazanih lastnostih nasprotnega udeleženca (osebnostna motnja narcisističnega in deloma disocialnega tipa) ni moč pričakovati, da bi ta zmogel ustrezno v celoti izvajati starševsko skrb. Vendar bi prekinitev stikov z njim hkrati verjetno rodila hud odpor do nasprotne udeleženke in institucij, ki mu v dani situaciji sicer lahko pomagajo, kar bi pomenilo, da bi mld. A. ostal brez varne povezave z obema od staršev in strokovne pomoči, kar pa nedvomno ni v njegovo korist. Mld. A. je bil zaradi družinske situacije izpostavljen že kar nekaj spremembam (razpad družine, nastanitev v zavod, različni načini stikov idr.). Višje sodišče se strinja, da je to, da stiki v obsegu, kot so določeni sedaj, že potekajo, pomembno za odločitev; če kaj, mld. A. zaradi siceršnjih neugodnih družinskih razmer potrebuje predvidljivost in stabilnost. Pri tehtanju med manjšimi spremembami sedanjega obsega stikov in ohranitvijo le-tega je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost slednjemu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkajo konkretne ugotovitve ter zaključki sodišča prve stopnje o potrebah otroka in zmožnostih staršev - ne le z vidika, ali je (sploh) prišlo do spremembe potreb upravičenke in/ali zmožnosti staršev, na podlagi katerih je bila določena preživnina (v smislu prvega odstavka 197. člena DZ) – ampak tudi do kakšne spremembe relevantnih dejavnikov (iz 189. in 190. člena DZ) je prišlo.

V obravnavani zadevi teče postopek za določitev preživnine, saj je bil mld. A. nameščen v rejniško družino. Določitev preživnine je v dani situaciji mld. A. nedvomno v korist, kot mu je v korist postavitev skrbnika za posebni primer, ki ima nalogo odpreti račun na njegovo ime in skrbeti za razpolaganje s preživnino. Sodišče prve stopnje je tako, ob pravilni uporabi materialnih in procesnih določb (prvi odstavek 267. člena DZ; tretji odstavek 184. člena DZ; 110. člen ZNP-1), povsem ustrezno zaščitilo mld. A. s tem, da mu je določilo skrbnika za posebni primer.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za izredno kompleksno družinsko situacijo, kjer so si koristi staršev v navzkrižju, prav tako pa so si v nasprotju interesi otrok in njunih staršev. Postavitev kolizijskih skrbnic je zato, zaradi varovanja koristi otrok v postopku ureditve stikov med njimi, utemeljena.

Glede na to, da se nasprotna udeleženka zavzema za spremembo odločitve, s katero je bil tedaj sedemletni sin udeležencev zaupan v varstvo in vzgojo očetu, je pomembna tudi določba četrtega odstavka 138. člena DZ, po katerem sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Po utrjenem stališču v sodni praksi spremembo odločitve utemeljuje le sprememba bistvenih pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale prvotno odločitev ali dogovor.

Otrokovo korist je treba upoštevati in zagotavljati tudi v postopkovnem smislu. Uporaba 108. člena ZPP se zato v konkretnem primeru pokaže kot neustrezna (zavrženje predloga za odvzem otroka in namestitev v rejništvo zgolj zaradi nedopolnitve predloga z navedbo imena rejnika). Kadar je namestitev sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka, je ugotovitev otrokove ogroženosti in njegov odvzem staršem oziroma odvzem starševske skrbi neke vrste predhodno vprašanje za namestitev.