VSL Vmesna sodba in sklep I Cp 795/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske obveznosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da je podana odškodninska obveznost tožene stranke za 70 % škode tožeče stranke, odločitev o stroških postopka pa se razveljavi.

II. V preostalem delu (glede obveznosti tožene stranke po temelju za preostalih 30 %) se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik nosi vse stroške toženke (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odloči po temelju, tako da ugotovi odgovornost toženke za nastalo škodo tožniku, glede višine pa zadevo vrne sodišču prve stopnje. Alternativno predlaga razveljavitev sodbe in v celoti vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni spuščalo v presojo prekoračene sile. Postavilo je izvedenca medicinske stroke, a nato njegovega mnenja ni v izpodbijani sodbi niti omenilo. Postavitev izvedenca je bila tako povsem nepotrebna in neekonomična. Tožnik v pritožbi ponovno opiše dogajanje v zvezi s spornim dogodkom ter povzema izpovedbe prič. Poudarja, da je zapis sodišča prve stopnje, da naj ne bi zanikal svoje vinjenosti, v nasprotju z izvedenimi dokazi in zapisom v prepisu zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo. Prvostopenjska obrazložitev je tudi sicer v nasprotju sama s seboj, ko navaja, da so varnostniki verodostojne priče, hkrati pa jim ne verjame, da je tožnik enega izmed njih udaril v obraz. Ni se opredelilo glede varnostnikovega zatrjevanja, da naj bi tožnika ponovno opomnil, in tožnikovih trditev, da ga ni ponovno opomnil, temveč je brez opozorila nanj skočil. Prav tako se ni opredelilo do časovnega razmika dveh ur med opozorilom varnostnikov in fizičnim napadom ter različnostjo okoliščin, ko je tožnik želel v dvorano na začetku koncerta in ko je na koncu koncerta le stopil k vratom. V vsakem primeru je bila uporabljena fizična sila pretirana in iz tega izhajajo tudi hude poškodbe rame, ki sta jih varnostnika povzročila tožniku. Sodišče prve stopnje se do poškodb sploh ni opredelilo. Tožnik je imel ob dogodku 50 let, varnostnika pa 40 in 25 let, torej sta bila mlajša ter trenirana za napad in obrambo oziroma obvladovanje oseb. Tožnika bi lahko obvladala z ustreznim prijemom, da ga ne bi poškodovala. Zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbe oziroma notranjih nasprotij v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, ki jih je utrpel zaradi ravnanja varnostnikov, zaposlenih pri toženki. Med pravdnima strankama ni sporno, da je 25. 3. 2018 v Športni dvorani v A. potekal koncert, pri čemer je bilo za vstop potrebno imeti vstopnico. Zasebno varovanje na varovanem območju so izvajali varnostniki, zaposleni pri toženki. Tožnik je na koncert zamudil približno 10 minut. Karte ni imel pri sebi, po njegovem zatrjevanju naj bi jo imela v dvorani žena in sin, zato je varnostnike prosil, da ga spustijo oziroma pospremijo notri. Varnostniki mu niso ustregli. Šel je na policijo in se kasneje vrnil pred prireditveni prostor. Proti koncu koncerta, ko so se odprla vrata za izhod obiskovalcev, je vstopil na hodnik, ki je vodil v dvorano. Varnostniki so za njegovo odstranitev iz prostora uporabili fizično silo in poklicali policijo. Kasneje se je izkazalo, da je tožnik utrpel udarnine in poškodbo rame, zaradi katere je bil tudi operiran.

6Pravila ravnanja toženke oziroma pri njej zaposlenih delavcev ureja Zakon o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1). Njihove dolžnosti pri uporabi ukrepov določa 44. člen ZZasV-1. Uporaba ukrepov varnostnika mora biti strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Varnostnik sme ukrepati samo na način, določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Varnostnik je dolžan pravočasno in razumljivo seznaniti osebe s pravili varovanja in redom na varovanem območju. Pred izvedbo ukrepa mora osebo, zoper katero bo ukrepal, če je to glede na okoliščine mogoče, o tem predhodno seznaniti, jo opozoriti na posledice in ji na ta način omogočiti, da se z upoštevanjem opozorila izogne drugim ukrepom. Z uporabo ukrepa mora varnostnik prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep uporabljen, ali ob ugotovitvi, da naloge na ta način ne bo mogel opraviti. Posebej skrbno in obzirno mora varnostnik ravnati v odnosu do otrok in mladoletnikov, invalidov, starejših in bolnih oseb, vidno nosečih žensk ter drugih šibkejših oseb, upoštevaje njihove posebnosti, ki jih je mogoče opaziti. Varnostnik sme opozoriti osebo na okoliščine in ravnanje, ki pomeni ali bi pomenilo kršitev reda ali javnega reda na varovanem območju (opozorilo po 46. členu ZZasV-1), oziroma sme osebi, ki s svojim ravnanjem krši red ali javni red na varovanem območju, ogroža premoženje, osebno varnost ali življenje ljudi, izreči ustno navodilo ali zahtevo, da s kršitvijo ali ogrožanjem takoj preneha ali da zapusti varovano območje (ustna odredba po 47. členu ZZasV-1). Uporaba fizične sile je dovoljena le izjemoma. Varnostnik jo sme uporabiti, če drugače ne more preprečiti osebi neupravičen vstop na varovano območje, odstraniti osebe z varovanega območja, če se tam neupravičeno zadržuje, preprečiti neposrednega ogrožanja ljudi ali premoženja, odvrniti istočasnega protipravnega napada na sebe ali osebo, ki jo varuje, ali zadržati osebe do prihoda policije (52. člen ZZasV-1).

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo bistvena dejstva, pritožbeno sodišče se njegovi dokazni oceni pridružuje. Tožnik je želel vstopiti v prireditveni prostor kljub temu, da ni imel vstopnice in pravil na prizorišču koncerta ni hotel upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je sicer protispisno zapisalo, da svoje alkoholiziranosti ni zanikal, saj iz prepisa zvočnega zapisa z glavne obravnave jasno izhaja njegovo zanikanje vinjenosti.¹ Vendar glede na siceršnje razloge izpodbijane sodbe ne gre za odločilno dejstvo. Tožnik je sam, ne glede na nasprotne navedbe v pritožbi, na zaslišanju izpovedal, da je po povratku na prizorišče ponovno stopil do enega od varnostnikov, ki ga je prav tako odslovil. Glede na navedeno ob ugotovljenih predhodnih opozorilih in tožnikovi vztrajnosti (kršitvi predhodne prepovedi vstopa s tem, da je vstopil na varovano območje) tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da ponovno opozorilo oziroma ustna odredba tožniku nista bila smiselna in je bila uporaba določene vrste fizične sile dopustna (prva alineja 52. člena ZZasV-1). Vendar je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko sploh ni presojalo, ali je bil uporabljeni ukrep sorazmeren.

8Tudi sodišče prve stopnje zaslišanim varnostnikom ni verjelo, da je tožnik enega izmed njih udaril. Tožnik torej ni bil fizično agresiven, temveč "le" verbalno. Prvostopenjsko sodišče je sámo izpostavilo (v 39. točki obrazložitve), da je predhodno ohranjal razumno obnašanje vsaj do mere, da ni bil fizično nasilen. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da čeprav je bil vztrajen pri poskusih vstopa v koncertno dvorano, je ob zavrnitvi vstopa vsakokrat naposled vendarle odnehal in prostor zapustil. Zato ni mogoče šteti, da je kogarkoli fizično ogrožal. Tudi sicer iz izpovedbe enega od varnostnikov izhaja, da je šlo za varovanje na dogodku z nizkim varnostnim tveganjem. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi se tožnik varnostnikom pred uporabo fizične sile fizično upiral. Ugotovilo je le, da ni upošteval njihovih (ustnih) odredb. Zato je bila uporabljena fizična sila, ki je pri tožniku povzročila akutne poškodbe, prekomerna. Varnostniki bi morali skladno s 44. členom ZZasV-1 uporabiti najmilejši možen ukrep, s katerim bi še lahko dosegli dopusten cilj (odstranitev tožnika z varovanega območja). Ukrep bi morali izvesti na takšen strokoven način, da bi ta za tožnika (tudi ob upoštevanju njegove starosti) imel najmanjše škodljive posledice in da ne bi prišlo do nepotrebnih poškodb. S tem namenom bi morali, če je bilo to glede na okoliščine mogoče, pred izvedbo ukrepa o tem tožnika tudi predhodno seznaniti in ga opozoriti na posledice. Pri odstranjevanju tožnika so prekoračili mejo najmanjše potrebne sile, saj so mu prizadeli poškodbe.

9Ravnanje varnostnikov, zaposlenih pri toženki, je bilo torej protipravno, saj so prekoračili svoja zakonska pooblastila. Da je škoda nastala in da je ta (ne glede na tožnikove predhodno degenerativno spremenjene sklepne strukture) v vzročni zvezi z njihovim protipravnim ravnanjem, jasno izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Odškodninska odgovornost toženke je tako skladno s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 147. členom OZ podana.

10Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin pa ni mogoče prezreti tožnikovega prispevka k nastanku škode. Ker ni upošteval navodil varnostnikov, temveč se je z njimi prerekal ter večkrat poskusil vstopiti na varovano območje, je sam izzval uporabo strožjega ukrepa, to je uporabo fizične sile (namesto zgolj opozorilo ali ustno odredbo). Čeprav mu ni uspelo vstopiti v dvorano, kjer je potekal koncert, je vstopil na varovano območje (v enega od tunelov, ki vodijo v dvorano), kamor osebe brez vstopnice niso mogle in niso smele vstopiti. Ob neupoštevanju opozoril in ustnih odredb ter nedovoljenim vstopom na varovano območje je moral računati, da ga bodo varnostniki (prej ali slej) z varovanega območja odstranili. Po oceni pritožbenega sodišča znaša tožnikov prispevek k nastali škodi 30 %, zato ima pravico (le) do sorazmerno zmanjšane odškodnine, torej do 70 % odškodnine, ki bi mu sicer pripadala (171. člen OZ).

11Glede na pojasnjeno se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže kot napačna. Ker je pritožba utemeljena v delu, ki izpodbija prvostopenjsko zavrnitev zahtevka že po temelju, pri čemer je bila glede podlage stvar zrela za odločitev že ob izdaji prvostopenjske odločbe, so izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe v pritožbenem postopku in je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi do 70 % (prvi odstavek 315. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo glede temelja odškodninske obveznosti toženke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka po podlagi do 30 % potrdilo (353. člen ZPP). V stroškovnem delu je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo v nadaljnjem postopku preizkusilo še utemeljenost tožbenega zahtevka po višini in zaradi spremembe odločitve o glavni stvari ponovno odločilo o stroških postopka (prvi odstavek 355. člena ZPP).²

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ Tudi Poročilo o uporabi ukrepov varnostnika nikjer ne omenja morebitne vinjenosti.
² Na odločitev o stroških postopka bo vplivala tudi odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, zato pritožbeno sodišče ni moglo sámo odločiti o stroških niti zgolj v deležih (po četrtem odstavku 163. člena ZPP).