52. člen ZZasV-1

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se tožnik varnostnikom pred uporabo fizične sile fizično upiral. Ugotovilo je le, da ni upošteval njihovih (ustnih) odredb. Zato je bila uporabljena fizična sila, ki je pri tožniku povzročila akutne poškodbe, prekomerna.

Silobran varnostnika in siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njegove strani, je potrebno presojati tudi v skladu z ZZasV-1.

Sicer drži, da je zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot veljajo za obremenilne priče, ena izmed pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je treba v obravnavanem primeru izhajati iz predhodnega soglasja strank, po katerem je bila izpovedba priče D.V. prebrana in zlasti iz njene vsebine, po kateri je priča zaznala zgolj tisto, kar je odločilnim dejstvom sledilo, medtem ko so bila po izpovedbi priče U.D. odločilna dejstva neposredno zaznana. V takšnem položaju, ko sta se razbremenitev in obremenitev po vrsti zaznanih dejstev razlikovala ter ob drugih dokazih, kot so oškodovančeva izpovedba in izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na pritožnikov zagovor objektivno morala biti drugačna, naknadno predlagano, vendar neizvedeno soočenje med zgornjima pričama ni vplivalo na pravilnost in ne na zakonitost sodbe. Izdaja sodbe o kaznovalnem nalogu ni obvezni razlog za sodnikovo izločitev, ki ima nato za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa je neobvezni (fakultativni) razlog za izločitev

Kot pravilno zaključuje sodišče, je glede na določbe 45. do 53. člena ZZasV-1, ukrep zadržanja možno izvesti le, če je to v danem trenutku potrebno zaradi povzročitve protipravnega posega v varovano premoženje, za kar v obravnavanem primeru ni šlo.