VSC Sodba Cp 156/2024

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnika (tudi tožeča stranka) in toženi stranki (tudi toženka)¹ naložilo plačilo 2.300,00 EUR v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2020 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo še 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega datuma dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Glede na uspeh v pravdi je v zvezi s popravnim sklepom P 125/2023 z dne 19. 2. 2024 odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer tako, da je toženka dolžna v istem roku tožniku povrniti 2.311,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik po pooblaščencu izpodbija, kot to izhaja iz uvodnih navedb, sodbo v celoti. Glede na to, da v nadaljevanju navaja, da se ne strinja z višino odškodnine, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glede na vsebino pritožbe, upoštevaje prvi odstavek člena 350 ZPP, štelo, da ne izpodbija ugodilne odločitve pod točko I izreka; za pritožbo v tem delu niti nima pravnega interesa. Toženka izpodbija sodbo, ne da bi konkretizirala, v katerem delu; tudi zanjo je pritožbeno sodišče, upoštevaje vsebino njene pritožbe, iz istega razloga štelo, da ne izpodbija zavrnilne odločitve pod točko II izreka. Obe pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v zanju ugodni odločitvi oz. podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ga vidi v odločitvi o odgovornosti tožene stranke (določilo prvega odstavka 131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ) ter v neprisoji tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku (določilo 171. čl. OZ). Izraža nestrinjanje s stališčem o protipravnem ravnanju zavarovanke, ki je v tem, da ni poskrbela za predpražnik, ki ne bi drsel in bi lahko nanj tožnik varno stopil, kot tudi ne za njegovo ustrezno namestitev. Glede na izvedeni dokazni postopek je bil predpražnik zataknjen za vhodnimi vrati zgolj z namenom, da se ta ne bi samodejno zapirala, in ni šlo za običajen predpražnik na tleh, ki bi bil namenjen stopanju obiskovalcev nanj; s slednjim je bil tožnik seznanjen, glede na to, da je šel predhodno že skozi vhod in po stopnicah v klet najmanj dvakrat. Zahteve, ki jih sodišče v sodbi nalaga zavarovanki kot eni izmed etažnih lastnic večstanovanjske stavbe, in katerih opustitev se ji očita, občutno presegajo standard ustrezne dolžne skrbnosti zavarovanke kot ene izmed etažnih lastnikov. Ne glede na morebitno odsotnost protizdrsne zaščite na običajnem plastičnem predpražniku, ta, glede na njegovo običajno funkcijo fiksiranja vrat, ki so se je posluževali stanovalci, ni mogel predstavljati nobene nevarnosti, prav tako pa njegova namestitev za vrata ne more pomeniti nedopustnega ravnanja.

Vsak obiskovalec zasebne hiše mora nase prevzeti določen riziko in hoditi temu ustrezno še z večjo previdnostjo, še posebej, če vstopa v kletne prostore in če je poleg navedenih dejavnikov prisotna tudi slaba osvetljenost, ki zahteva še večjo pozornost na pohodno površino. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik sploh ni gledal, kje hodi, in ni bil ustrezno pozoren na pohodno površino; normalno in običajno pohodno površino bi ob običajni pazljivosti in skrbnosti pri hoji, lahko varno prehodil. Sodišče zmotno tožniku ni prisodilo nikakršnega soprispevka.

Predlaga, da se uspehu tožeče stranke v pravdi prilagodi tudi znesek prisojenih pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka.

4Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oboje zaradi prenizko prisojene odškodnine za pretrpljene bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Sodišče je tožniku namesto zahtevanih 3.000,00 EUR priznalo zgolj 1.800,00 EUR, kar znaša 1,24-kratnik povprečne neto plače. Odškodnina je prenizka, glede na neugodnosti tekom enomesečnega zdravljenja, ki jih povzema iz izvedenskega mnenja izvedenca, in ki je celo ugotovil daljše obdobje hujših bolečin, čemur sodišče brez jasne utemeljitve ni sledilo.

Sodišče ni imelo razloga, da bi zahtevek kot pretiran delno zavrnilo, pri čemer se sklicuje na primerljivo sodno prakso - VS002102, kjer je oškodovanec za lažjo poškodbo in manj intenzivno zdravljenje iz naslova telesnih bolečin prejel 2-kratnik povprečne plače, ter bolj primerljivo VS001785, kjer je oškodovanec za podobno poškodbo prejel 5-kratnik povprečne mesečne plače. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo in tudi napačno ugotovilo dejansko stanje.

Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi predlaga spremembo odločitve o stroških.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je skladno s podatki spisa pojasnilo, da je v zadevi že odločalo s sodbo št. P 429/2021 z dne 1. 12. 2022, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženki povrne odmerjene pravdne stroške, vse iz razloga, ker glede na izvedene dokaze, ob presoji, da ni podane objektivne odgovornosti, v ravnanju zavarovanca toženke (zataknitev predpražnika za vrata zaradi njihove fiksacije) ni ugotovilo nobene protipravne opustitve kakšnega dolžnega ravnanja. Odločitev je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 119/2023 z dne 26. 4. 2023 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi spregledanih trditev o za varno uporabo zaradi drsnosti neprimernega predpražnika, uporabljenega za fiksacijo vrat. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku na plačilo odškodnine ugotovilo opustitev dolžnosti zagotovitve in namestitve ustreznega predpražnika, ki bi bil varen in ne bi drsel, in zahtevku po višini delno ugodilo.

K pritožbi tožene stranke:

7Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe², na podlagi v dokaznem postopku izvedenih dokazov³ zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožniku v škodnem dogodku nastalo nepremoženjsko škodo na podlagi med toženko in skupnostjo stanovalcev na naslovu ... 4, sklenjenega zavarovanja splošne odgovornosti hišne in zemljiške posesti.

8Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi prvega odstavka 131. člena in 10. člena OZ, kateri je navedlo v 13. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in na kateri se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Dokazno podprti in prepričljivi so dejanski zaključki sodišča prve stopnje, da je tožniku spodrsnilo na obrabljenem plastičnem predpražniku brez protizdrsne zaščite, nameščenem pri vstopu v večstanovanjsko stavbo za vhodnimi vrati, da se ta ne bi samodejno zapirala, in ki je ob tem, ko je tožnik nanj stopil, spolzel izpod vrat in se popeljal do roba stopnišča, ki vodi v kletne prostore, zaradi česar je tožnik padel po stopnišču in se poškodoval, kot to izhaja iz obrazložitve pod točkama 10 in 15 izpodbijane sodbe. Ob tem, ko pritožba takšnih dejanskih ugotovitev ne izpodbija, upoštevaje tekom postopka po toženki neprerekane navedbe tožeče stranke o vsesplošnem namenu predpražnikov (da človek stopi nanje), pritožnica na njih temelječega materialnopravnega zaključka o protipravnosti ne more omajati s pritožbeno trditvijo, da namestitev takšnega predpražnika (odsotnosti protizdrsne zaščite ne oporeka) glede na običajno funkcijo,⁴ ki so se je posluževali stanovalci, in ki je bila v fiksiranju vrat, ne more pomeniti nedopustnega ravnanja.

9Pritožba izraža strinjanje s sicer pravilnim zaključkom sodišča, da namestitev predpražnika zaradi fiksacije sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja zavarovanke. Prezre pa, da je dejstvena podlaga prvostopnega sodišča za zaključek o protipravnosti ravnanja toženkinega zavarovanca v namestitvi predpražnika z v tem postopku ugotovljenimi lastnostmi (obrabljenost, neobstoj protizdrsne zaščite), kar predstavlja opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca, ki ni zagotovil, da bi bil vstop na predpražnik varen in ne bi drsel. Ob zato neprepričljivem in posplošenem stališču pritožbe, da ukrepi, katerih opustitev se očita zavarovancu tožene stranke, presegajo standard dolžne skrbnosti, se pritožbeno sodišče zaključkom (v točkah 15, 18) prvostopnega sodišča pridružuje.

10Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da tožniku ni očitati nikakršnega soprispevka. O po toženki zatrjevanem tožnikovem soprispevku k nastali škodi je pravilno odločalo z uporabo določbe prvega odstavka 171.⁵ in 185. člena OZ⁶. Sodna praksa kot soprispevek obravnava neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj deloma v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo, skrbnost pa se (v konkretnem primeru) presoja s standardom povprečnega, razumnega, odraslega človeka. Trditveno in dokazno breme po materialnem pravu je na strani toženke.

11Sodišče prve stopnje je morebitni tožnikov soprispevek ob že izpostavljenem gornjem izhodišču zato pravilno presojalo na podlagi toženkine postavljene trditvene podlage. Pravilno je presodilo, da tožnikovega ravnanja ob vstopu v notranjost stavbe v situaciji zatikanja vrat s predpražnikom, katerega stanje mu ni bilo poznano, ne zadostuje za zaključek o tožnikovem neskrbnem ravnanju, s čimer bi vsaj deloma prispeval k nastanku škode.

12Kljub temu, da pritožnica šele v pritožbi konkretizira prej posplošene navedbe o neskrbnosti tožnika⁷ (kar je sicer pravilno izpostavilo tudi prvostopno sodišče z zapisom, da toženka niti ni konkretno navedla, v čem naj bi bila kršitev, zaradi katere mu je očitati neprevidnost), in navaja, da tožnik sploh ni gledal, kje hodi, in ni bil ustrezno pozoren na pohodno površino, tudi s takšnimi navedbami ne more omajati zaključka prvostopnega sodišča, da tožnik ni z ničemer soprispeval k škodnemu dogodku. Niti zatrjevana večja pozornost na pohodno površino in tudi, če bi predpražnik videl, namreč ne pomenita, da je tožnik mogel vedeti za zdrsljivost predpražnika, zataknjenega za vrata. V pritožbi povzeta tožnikova izpoved, s katero pritožnica izpostavlja njegovo nepozornost, dejanskih in pravnih zaključkov sodišča ne uspe omajati. Pritožbena graja, da je bila pohodna površina na dan škodnega dogodka povsem normalna in običajna ter da bi jo ob običajni pazljivosti in skrbnosti pri hoji lahko varno prehodil, se tako izkaže za neutemeljeno in predstavlja lastno oceno pritožnice.

K pritožbi tožeče stranke:

13Pritožbeno ni sporno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino desnega stopala. Pri odločitvi o višini odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne podlage, ki jo določa 179. člen OZ, upoštevalo pa je tudi obe temeljni načeli - načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.⁸

14Sodišče prve stopnje je obseg škode in višino odškodnine obrazložilo v točkah od 21 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožniku je skupaj prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.300,00 EUR in sicer: za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, vključno z začasnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti 1.800,00 EUR, v presežku za še zahtevanih 1.200,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo, ter odškodnino za strah v višini vseh zahtevanih 500,00 EUR.

15Obsegu po sodišču ugotovljenih bolečinskih obdobij in intenzivnosti bolečin, razen obdobja hujših bolečin, ter neugodnosti tekom zdravljenja in času zaključka slednjega (28. 5. 2019), ugotovljenih na podlagi ocen izvedenskega mnenja, ki predstavlja strokovno objektivizacijo, pritožnik v pritožbi ne oporeka. Neutemeljena pa je pritožbena graja, da sodišče brez jasne utemeljitve ni sledilo izvedencu v oceni o daljšem časovnem obdobju hujših bolečin. Prvostopno sodišče je namreč⁹ glede trajanja hudih bolečin¹⁰ v obdobju enega dne obrazložilo, da sledi trditveni podlagi tožnika,¹¹ medtem ko je izvedenec ugotovil trajanje hudih bolečin v obdobju dveh dni (daljše trajanje). Ob tem, ko pritožnik v pritožbi ne zatrjuje, da je pred prvostopnim sodiščem zatrjeval daljše obdobje hujših bolečin, s podanimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

16Odškodnina za prestane telesne bolečine in neugodnosti v višini 1.800,00 EUR je glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti res odmerjena bolj na spodnjem robu primerljivih odškodnin, vendar je potrebno upoštevati, da celotna odmerjena odškodnina v višini 2.300,00 EUR, kar v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja približno 1,6 povprečne slovenske neto plače,¹² ustrezno upošteva obe temeljni načeli, tako načelo individualizacije kot objektivne pogojenosti. To pomeni, da so s tako odmerjeno odškodnino upoštevane vse konkretne okoliščine in specifike obravnavanega primera, celotna odmerjena odškodnina ob sicer pritožbeno neizpodbijani višini za strah pa je tudi v ustreznem razmerju z odmerjenimi odškodninami za nekoliko večji oz. nekoliko manjši obseg utrpele škode. Judikata VS002102 in VS001785, na katera se pritožnik sklicuje, nista primerljiva. Oba se sicer nanašata na zelo lahka primera po Fisher-ju, vendar prvo citirani judikat obravnava neprimerljivo poškodbo,¹³ za katero je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini dveh povprečnih plač, ostali podatki pa za zaključek o primerljivosti obsega škode ne zadoščajo, medtem ko drugo citirani judikat ob več poškodbah¹⁴ obravnava tudi večji obseg škode, ki jo je utrpel mlajši oškodovanec (30 - 35 let). Pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava in napačno ugotovljenem dejanskem stanju se izkaže za neutemeljeno.

17Obrazložene stroškovne odločitve sodišča prve stopnje pritožbi vsebinsko v ničemer ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev tako glede višine pravdnih stroškov obeh pravdnih strank kot tudi glede povrnitve le-teh pravilno oprlo na 155. in drugi odstavek 154. člena ZPP.

18Pritožbi tožeče in tožene stranke se tako izkažeta za neutemeljeni. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu ni zasledilo drugih kršitev postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi uradoma, je obe pritožbi zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških:

19Tožeča in tožena stranka morata vsaka svoje priglašene stroške pritožbe zaradi neuspeha s pritožbama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) kriti sami. Hkrati je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške tega pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR, nastale z odgovorom na pritožbo tožene stranke, v roku in na način, kot to izhaja iz izreka.

20Stroške vsebinskega odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče ocenilo za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. člena ZPP), in predstavljajo, v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife - Ur. l. RS št. 70/22; OT): nagrado za sestavo odgovora na pritožbo - 375 odvetniških točk (tar. št. 22/1, 19/1), materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 7,5 točke in 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 280,00 EUR.

¹ Pri kateri je imel njen zavarovanec, ki ga je štelo za izključno odgovornega za škodni dogodek, pogodbeno sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti.
² Glej točke od 1-4 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Katere dokaze je izvedlo, je zapisalo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Pri čemer s takšnimi trditvami ne more zanikati njegove splošne funkcije.
⁵ Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).
⁶ Določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo (185. člen OZ).
⁷ Podane v smislu nezadostne pozornosti in nepazljive tožnikove hoje.
⁸ Podrobneje o tem v točki 20 izpodbijane sodbe.
⁹ Glej točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Glede preostalih bolečin pa je sodišče v celoti sledilo izvedencu, z ugotovitvami katerega sta soglašali tudi pravdni stranki, in ugotovilo, da je tožnik prestajal teden dni občasne zmerne bolečine in občasne blage še tri tedne.
¹¹ Glej tožbene navedbe; l. št. 3.
¹² Ta je v mesecu februarju 2024 predstavljala 1.445,12 EUR.
¹³ Udarnina desnega nožnega palca s podnohtnim izlivom krvi.
¹⁴ Udarnina kolenskega sklepa in predela skočnega sklepa ter nateg vratnih mišic.