VSC Sodba I Kp 95317/2023

I. Izpodbijana sodba se po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu tako spremeni, da se varnostni ukrep odvzema predmetov (mobilnih telefonov znamk Iphone 12 Pro in Cubot X70 s pripadajočimi IMEI številkami) ne izreče.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 50. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen dve leti in pet mesecev zapora ter na podlagi 47. člena KZ-1 devetdeset dnevnih zneskov po 30,00 EUR denarne kazni, kar skupaj znaša 2.700,00 EUR. V izrečeno kazen zapora je obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od dne 23. 12. 2023 od 21.00 ure dalje. Izreklo mu je tudi stransko kazen izgon tujca Republike Slovenije za čas treh let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je nadalje izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tj. mobilnih telefonov znamk Iphone 12 Pro in Cubot X70 s pripadajočimi IMEI številkami. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik, kot je navedel, zaradi izreka kazenske sankcije. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede kazenske sankcije spremeni tako, da obtožencu izreče krajšo zaporno kazen in "minimalni znesek denarne kazni".

3Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4Instančni preizkus odločbe o kazenskih sankcijah v okvirih uveljavljanja razloga za pritožbo po prvem odstavku 374. člena ZKP je pokazal, da je prvo sodišče tako pri odmeri zaporne kot denarne kazni ustrezno ovrednotilo tako olajševalne kot obteževalne okoliščine na strani obtoženca, pri čemer je za svojo odločitev podalo zadostne in razumne razloge ter ni spregledalo nobene pomembne okoliščine, ki bi se morala odraziti v odločbi o kazenskih sankcijah. Tako je pri izreku (že sicer omiljene) kazni zapora ustrezno upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obtoženca, kar zagovornik v pritožbi vnovič izpostavlja, enako pa velja za priznanje krivde in (kritično) obžalovanje kaznivega dejanja, kar je poleg obtoženčevega dosedanjega vzornega življenja že našlo svoje mesto pri odmeri oziroma določitvi višine kazni, seveda ob hkratnem upoštevanju prav tako tehtnih obteževalnih okoliščin (točka 11 izpodbijane sodbe), ki pa se jih zagovornik v pritožbi ne dotika. Kriterij teže dejanja kaže, da je obtoženec izpolnil kar dve kvalifikatorni okoliščini kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 (tj. izpostavitev tujcev nevarnosti za življenje in zdravje ter delovanje v hudodelski združbi), kar pritožbeno ni problematizirano. Starost 30 let sama po sebi ne more predstavljati relevantne olajševalne okoliščine, medtem ko enako velja za pritožbene navedbe, da je moral obtoženec zbežati iz Ukrajine na Poljsko (zaradi vojne), kjer da se zelo težko preživlja. Če obtoženec od kaznivega dejanja, ki ga je priznal in izvršil z namenom pridobitve premoženjske koristi, ni imel nobene koristi (ker je bil pri izvrševanju dejanja pač zasačen), nedvomno ne more imeti olajševalne narave. Odmerjena zaporna kazen je zatorej primerna in pravična ter na pritožbeni ravni ni nobene podlage za poseg v sprejeto odločbo v obtoženčevo korist.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev odmere tako števila dnevnih zneskov denarne kazni (pri čemer je ustrezno ovrednotilo že povzete obteževalne in olajševalne okoliščine) kot višine dnevnega zneska. Pri podajanju osebnih podatkov na predobravnavnem naroku je obtoženec sam potrdil, da je družbenik in ustanovitelj družbe, registrirane na Poljskem, ter da je (seveda pred odvzemom prostosti) za zaposlitev v tej družbi prejemal plačo v višini 1.000,00 EUR mesečno. Hkrati pa obtoženec nima otrok, ki bi jih bil dolžan preživljati. Posledično je bil dnevni znesek denarne kazni v višini 30,00 EUR primerno in pravično odmerjen. Trditev pritožbe, da obtoženec pred aretacijo ni imel rednih dohodkov, je neizkazana ter nasprotuje obtoženčevi lastni izjavi na predobravnavnem naroku in v prejšnjih fazah postopka. Na višino dnevnega zneska ne more imeti vpliva okoliščina, da je bila obtožencu v posledici izvršitve kaznivega dejanja odvzeta prostost, saj v takšnem primeru številnim priprtim obtožencem ne bi mogla biti izrečena denarna kazen. Navedba pritožbe, da je obtoženčeva žena morala zapustiti Poljsko in se vrniti nazaj v Ukrajino, pa z ničemer substancirano ne obrazloži vpliva na odločbo o denarni kazni, zato je na pritožbeni stopnji niti ni mogoče preizkusiti.

6Preizkus sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje sprejelo nezakonito odločbo o varnostnem ukrepu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, tj. o odvzemu dveh obtožencu zaseženih mobilnih telefonov s pripadajočimi IMEI številkami. Pri utemeljitvi te odločbe (točka 15 izpodbijane sodbe) je razlogovalo, da je obtoženec mobilna telefona uporabljal pri izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja. Vendar zgolj ta ugotovitev ne zadošča za izrek varnostnega ukrepa.¹ Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji,² in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja.³ Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo na način, da se obtožencu zasežena predmeta ne odvzameta, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe. Ker pa pritožbeni razlog, ki ga je uveljavljal zagovornik, ni podan, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II). Drugih kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni zaznalo, pri čemer je glede na število dnevnih zneskov obtožencu izrečene denarne kazni (90) in skupni znesek denarne kazni (2.700,00 EUR) evidentno, da znaša višina dnevnega zneska 30,00 EUR, ne pa 10,00 EUR, kot bi bilo razumeti iz sodbenega izreka in razlogov v točki 13, da se bo v primeru nezmožnosti prisilne izterjave denarne kazni za vsakih začetih 20,00 EUR kot dveh dnevnih zneskov (pravilno: 60,00 EUR) določil en dan zapora (prvi odstavek 87. člena KZ-1). Gre skratka za očitno pomoto prvega sodišča, ki ne ruši jasnosti oziroma koherentnosti sodbe do tiste mere, da bi bila odločba o denarni kazni nerazumljiva, zaradi česar je na mestu uporaba določbe prvega odstavka 365. člena ZKP.

8Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek tega pritožbenega postopka ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Sodba VS RS I Ips 46273/2022 z dne 14. 9. 2023 (točka 7 obrazložitve).
² Odločbi US RS U-I-186/09-21, Up-878/09-26 z dne 28. 9. 2011 in Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017 ter sodba VS RS I Ips 53470/2020 z dne 7. 4. 2022 (točka 8 obrazložitve).
³ Sodba VSC II Kp 56601/2021 z dne 25. 1. 2024.