VSM Sodba III Kp 2032/2024

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 2032/2024 z dne 4. 3. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi šestega v zvezi s tretjim odstavkom (pravilno na podlagi šestega odstavka) 308. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil 50. in 51. člena istega zakona, izreklo kazen dve leti zapora, po prvem odstavku 47. člena KZ-1 pa tudi 150 dnevnih zneskov denarne kazni z višino dnevnega zneska 10,00 EUR, skupaj 1.500,00 EUR. Izrečeno denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo pripor od 9. 1. 2024 od 22.25 ure dalje, po 48.a členu KZ-1 mu je izreklo kazen izgona tujca iz države za čas 4 let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, obremenjujo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi izrečene zaporne kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolžencu izrečeno zaporno kazen zniža.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje ni v zadostni meri kot olajševalnih okoliščin upoštevalo obdolženčeve dosedanje nekaznovanosti, priznanja storitve kaznivega dejanja in obžalovanja, dejstva, da skrbi za štiri nepreskrbljene otroke in nepreskrbljeno ženo ter njegove precejšnje zdravstvene težave. Pritožba poudarja, da je obdolženec bistveno pripomogel, da se je postopek hitro zaključil, saj se ni posluževal pravnih sredstev, na predobravnavnem naroku je krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal, ob odvzemu prostosti pa se policistom ni upiral in tudi ni poskušal pobegniti. Pri odmeri zaporne kazni prav tako niso bili upoštevani nagibi, iz katerih je kaznivo dejanje storil. Najemodajalec mu je grozil z izselitvijo, zato si je od napačnih ljudi želel izposoditi denar, ti pa so mu rekli, da mora v zameno za denar v Nemčijo pripeljati tujce, ki so plačali za svojo pot iz Turčije, zaradi česar je bil v brezizhodnem položaju. Prvič je storil nekaj nezakonitega, kar je tudi iskreno obžaloval, je urejena osebnost, edini je skrbel za svojo veliko družino, v času svojega nekajmesečnega bivanja v Jordaniji je v okviru Karitas pomagal predvsem sirskim beguncem. Pomagati drugim je njegovo življenjsko vodilo. Kot edini, ki preživlja družino, si želi, da bi se čim prej vrnil v Nemčijo, da bi lahko s tem nadaljeval, od odvzema prostosti pa se je njegovo zdravstveno stanje dodatno hudo poslabšalo. V Nemčiji je že imel operacijo na črevesju, čaka ga še operacija srca, zapustila ga je žena, pripor pa je nanj močno vplival in kaznivega dejanja ne bo več ponovil.

5Pritožbenemu zavzemanju za znižanje zaporne kazni ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je olajševalne okoliščine, ki jih povzema pritožba, upoštevalo v zadostni meri in obdolžencu z uporabo omilitvenih določil izreklo zaporno kazen, ki je kar eno leto nižja od najnižje kazni zapora, ki je v zakonu predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. V zadostni meri je upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen, da je storitev kaznivega dejanja priznal in ga obžaloval, da skrbi za štiri nepreskrbljene otroke in nepreskrbljeno ženo ter da ima precejšnje zdravstvene težave. Poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja v priporu, ki ga pritožba sicer z ničemer ne izkaže, pa tudi ni razlog za znižanje že omiljene zaporne kazni. Nezmožnost preživljanja družine zaradi odvzema prostosti je pričakovana posledica izreka zaporne kazni in pred tem odločitve obdolženca, da bo izvršil kaznivo dejanje, pri tem pa je tudi to okoliščino sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri. Teže izvršenega kaznivega dejanja in izrečene zaporne kazni ne more zmanjšati niti nagib obdolženca, iz katerega se je po navedbi pritožbe odločil za izvršitev kaznivega dejanja. Tega je zagovornik predstavil v besedi strank, pomanjkanje denarja za plačilo najemnino pa ne gre reševati na način, da se izvrši kaznivo dejanje, temveč z družbeno sprejemljivimi načini, tudi s prošnjo za socialno pomoč v državi, ki obdolžencu in njegovi družini omogoča bivanje. Izrečena zaporna kazen je tako po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, enako tudi denarna kazen. Sodišče prve stopnje je ustrezno odmerilo višino in število dnevnih zneskov ter čas, v katerem jo mora obdolženec plačati. Primerna je tudi kazen izgona tujca iz države, zato odločbe o kazenski sankciji tudi v tem delu ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

6Po obrazloženem, in ker niso bile ugotovljene kršitve zakona, na katere pazi po uradi dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7Pritožbeno sodišče je iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa je odločilo, da obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).