UPRS Sodba in sklep I U 1603/2023-8

I. Tožba zoper odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije Bpp 173/2023-4 z dne 17. 10. 2023, Bpp 174/2023-4 z dne 17. 10. 2023, Bpp 192/2023-4 z dne 16. 10. 2023 in Bpp 193/2023-2 z dne 9. 10. 2023 se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije Bpp 185/2023-2 z dne 9. 10. 2023 se zavrže.

1Z izpodbijanimi odločbami Bpp 173/2023-4 z dne 17. 10. 2023, Bpp 174/2023-4 z dne 17. 10. 2023, Bpp 192/2023-4 z dne 16. 10. 2023 in Bpp 193/2023-2 z dne 9. 10. 2023 je toženka (v nadaljevanju tudi Organ za BPP) zavrnila tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja, in sicer z odločbo Bpp 173/2023-4 z dne 17. 10. 2023 za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 815/2023-9 z dne 30. 8. 2023, z odločbo Bpp 174/2023-4 z dne 17. 10. 2023 za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 850/2023-9 z dne 1. 9. 2023 ter z odločbo Bpp 193/2023-2 z dne 9. 10. 2023 za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 2473/2023 z dne 30. 8. 2023 oziroma za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja z odločbo Bpp 192/2023-4 z dne 16. 10. 2023 za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 2459/2023 z dne 4. 9. 2023. Z izpodbijano odločbo Bpp 185/2023-2 z dne 9. 10. 2023 je toženka zavrnila prošnjo A. A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 2362/2023 z dne 4. 9. 2023.

2Iz obrazložitve izpodbijanih aktov izhaja, da je Organ za BPP navedene prošnje za dodelitev BPP zavrnil, ker Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v peti alineji 8. člena določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. S tem je zakonodajalec želel preprečiti tako imenovano veriženje prošenj, do česar prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za dodelitev BPP zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za dodelitev BPP za sestavo tožbe v tem upravnem sporu. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu, pri čemer se sklicuje tudi na sodbi Upravnega sodišča RS I U 1998/2018‑5 z dne 18. 10. 2018 in I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020. Tožnik želi vložiti tožbo zoper odločbe, ki sodijo med taksativno naštete primere, v katerih se BPP ne dodeli. V takih primerih se ne presoja izpolnjenost pogojev za dodelitev BPP, ki so določeni v II. in III. poglavju ZBPP, temveč se že na tej podlagi zavrne prošnjo za dodelitev BPP. V obravnavani zadevi gre za primer, v katerem na podlagi predhodno navedenih zakonskih določb BPP ni mogoče dodeliti, saj prosilec zaproša za dodelitev BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP.

3Tožnik zoper izpodbijane odločbe vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in navaja, da vse temeljijo na zlorabi 8. člena ZBPP, ki je v očitnem neskladju z uveljavljeno prakso naslovnega sodišča in v neskladju s 14., 15., 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Po ZBPP o prošnjah za BPP odločajo predsedniki sodišč na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka ni upoštevala nobene temeljne določbe ZUP in je izpodbijane odločbe izdala brez upoštevanja četrtega odstavka 146. člena tega zakona. V napadenih odločbah je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in brez upoštevanja ustavno varovane pravice do pravnih sredstev ter brez upoštevanja 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic nepravilno uporabila 8. člen ZBPP in mu protizakonito ter protiustavno zavrnila prošnje za zagotovitev pritožb zoper pristranske in protizakonite odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. S tem mu toženka krati dostopnost do rednih in izrednih pravnih sredstev, ki tožniku in njegovi skrbnici brez opravljenega pravniškega državnega izpita niso dovoljena, pravico do ustavne pritožbe in pravico do vložitve pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice. Glede na to, da vse napadene odločbe temeljijo na enaki pravni podlagi, prosi sodišče, da odloči z enotno sodbo in sodišču smiselno predlaga, da izpodbijane odločbe odpravi ter zavrnjenim prošnjam ugodi ali da tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, izdanih na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP.

7Na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Skladno s sodno prakso to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.¹

8Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da mu je kršena pravica do pravnega sredstva v postopkih za dodelitev BPP. Pravica do dodelitve BPP namreč ni absolutna, saj se BPP lahko dodeli zgolj v primerih ter pod pogoji in merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje vlaganje prošenj za dodelitev BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Kot v obrazložitvah izpodbijanih odločb pravilno pojasnjuje že toženka, se s tem preprečuje veriženje prošenj za dodelitev BPP. Toženka tudi pravilno navaja, da v takih primerih Organ za BPP ne presoja izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP, ki so določeni v II. in III. poglavju ZBPP, in že na podlagi 8. člena tega zakona prošnjo zavrne, saj gre v takih primerih za zadeve, v katerih BPP sploh ni mogoče dodeliti. Za take primere pa gre tudi v vseh izpodbijanih odločbah.

9Tožnik v tožbi zgolj pavšalno ugovarja, da je določba pete alineje 8. člena ZBPP, na kateri temelji izpodbijana odločitev, v neskladju s 14., 15., 22., 23. in 25. členom Ustave RS ter s 6. členom in 13. členu EKČP, pri čemer navedenega ne utemelji. V zvezi s tem sodišče pripominja, da na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču z zahtevo začne sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali njegov del, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek za oceno njegove ustavnosti. Izključitev upravičenosti stranke do dodelitve BPP iz razlogov, navedenih v posebnem v zakonu, ne utemeljuje očitka nedopustnega posega v ustavno varovane pravice do pravnega sredstva, do enakega varstva pravic v postopku, do enakosti pred zakonom ter uresničevanje in omejevanje pravic. Za nedopusten poseg v navedene ustavne pravice bi lahko šlo, če država ne bi zagotavljala možnosti učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva osebam s slabšim premoženjskim položajem z možnostjo dodelitve BPP, vsakomur v takem položaju in pod enakimi pogoji. Ne gre pa za tak primer, ko ima država vzpostavljen sistem dodeljevanja BPP, prosilec pa zakonskih pogojev za dodelitev BPP ne izpolnjuje ali pa je izvzem BPP iz sistema splošne ureditve dodelitve BPP za določene primere utemeljen s posebnimi stvarnimi razlogi.

10Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, tožba pa je v tem delu neutemeljena.

11Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temeljijo izpodbijani akti, med strankama niso sporna (in sicer da tožnik vlaga prošnjo za dodelitev BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, kar pa na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP ni dopustno).

K II. točki izreka:

12Prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

13Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe A. A. in ne tožnik, posledično pa glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 tožnik nima aktivne legitimacije v tem upravnem sporu. Poleg tega v postopku z izpodbijano odločitvijo tudi ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi.

14Ker torej tožnik po tem zakonu ne more biti stranka in ker z izpodbijano odločitvijo ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi, je sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v tem delu zavrglo.

15Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

¹ Glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1998/2018-5 z dne 18. 10. 2018, sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020 in druge.