VSK Sodba I Cp 529/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 7.137,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2018 dalje do plačila;

in da mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 2.126,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnjenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.137,68 EUR, od 25. 10. 2018 do do vključno 25. 11. 2018; zavrnjenega zahtevka za plačilo 425,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2019 dalje do plačila in zahtevka za plačilo 292,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2019 dalje do plačila) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 718,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku znesek v skupni višini 7.855,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške.

2Zoper to sodbo se pritožuje toženec po pooblaščeni odvetniški družbi. Med drugim navaja, da policist, ki je opravljal ogled, ni izvedel nobenih tehničnih postopkov za odkrivanje sledi - ne v zvezi z vlomom vrat, ne v zvezi s sledmi na tleh in v zvezi s sledmi na blagajniškem listku, ki je bil tam najden. Gre za kvalificirano obliko malomarnosti. Obstoja ugotovljenih kršitev sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo. Policija ni ravnala v skladu s pravili stroke in je opustila standardno ravnanje, ki se pri tem zahteva. Neutemeljen je zaključek, da ni podane vzročne zveze med ravnanjem policije in tožnikovo škodo. V tem delu so stališča sodišča prve stopnje nepravilna. Priglasil je pritožbene stroške.

3Stranka intervenientka je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala. Pritrjevala je odločitvi sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik v tej pravdi uveljavljal odškodninski zahtevek zoper državo (Republiko Slovenijo), zaradi neustrezno opravljene kriminalistične preiskave, ki se je nanašala na tatvino njegove toplotne črpalke. Navajal je, da je bil zaradi očitanih opustitev in malomarnosti pregon izjalovljen. Osumljenec, kasneje obtoženec, je bil v kazenskem postopku pravnomočno oproščen, saj zoper njega ni bilo dovolj obremenilnih dokazov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem poročila o strokovnem nadzoru policije, ki ga je v celoti sprejelo in povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je sicer ugotovilo, da opravljena policijska preiskava ni dosegla ustreznih standardov strokovnosti, skrbnosti in pravočasnosti. Med drugim je navedlo, da so bile podane določene pomanjkljivosti pri zbiranju obvestil, nedoslednosti pri opravi ogleda in sestavi zapisnika o ogledu, nepravilnosti pri iskanju in zavarovanju sledov kaznivega dejanja oziroma neaktivnosti v smeri pridobitve drugih dokazov (telefonski promet na telefonu osumljenca), pomanjkljivosti pri pobudi in izvedbi hišne preiskave, časovni zamik pri preverjanju alibija osumljenca in podobno. Kakšnih razumnih razlogov za odstop od tega dolžnega ravnanja ni ugotovilo. Zaključilo je, da je zaradi tega nepravilnega in neučinkovitega vodenja predkazenskega postopka policija ravnala protipravno. Tem razlogom in dejanskim ugotovitvam stranska intervenientka v odgovoru na pritožbo ni nasprotovala, sprejema pa jih tudi pritožbeno sodišče. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

6Vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem policije in nastalo škodo. Iz razlogov, navedenih v 14. točki obrazložitve, izhaja, da tudi če bi policija opravila vsa preiskovalna dejanja, postopala hitro in učinkovito, to še ne bi pomenilo, da bi bil storilec obsojen in da bi tožnik v civilnem postopku dokazal njegovo krivdo in odgovornost. Štelo je, da bi sicer imel "več možnosti" v obeh postopkih, vendar ni mogoče ugotoviti, kakšna bi bila njegova dejanska uspešnost. Tega stališča pritožbeno sodišče ne deli. Ob pogojih, ki so začrtani v izpodbijani sodbi, bi bil tožnik postavljen v nesorazmerno težak položaj. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da veljajo pravila adekvatne vzročnosti tudi za javno odškodninsko obveznost. Nastalo škodo gre zato pripisati protipravnemu ravnanju države oziroma njenih organov, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, ne pa zaradi posebnih, povsem neverjetnih in nepričakovanih okoliščin.¹ Pri presoji konkretne vzročne zveze je torej odločilno, ali bi strokovno pravilna izvedba preiskovalnih ukrepov bistveno povečala možnosti odkritja oziroma obravnave resničnega storilca, in ali bi bil oškodovanec s tem, po normalnem teku stvari, postavljen v boljši položaj. Po oceni pritožbenega sodišča je odgovor na to pritrdilen. Povezava med omenjeno opustitvijo dolžnega ravnanja s strani policije in nastalo škodo, povezano z odsvojitvijo toplotne črpalke, je podana, in to zunaj nivoja špekulacij in domnev. V tem smislu ima tožnik prav, ko pravi, da zaradi očitanih opustitev in malomarnosti nadaljnji stadij odprave škode ni mogel biti uspešen. Glede same višine zatrjevane škode, povezane z vrednostjo odtujene toplotne črpalke (7.137,68 EUR), toženka ni podala nobenih konkretnih ugovorov in nasprotovanj. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vendar pa zakonskih zamudnih obresti ni priznalo že od 25. 10. 2018, kot je zahteval, temveč šele od 26. 11. 2018 dalje. Tožnik je s predpravdnim zahtevkom z dne 25. 10. 2018 pozval toženko k plačilu tega zneska ter ji določil 30 dnevni rok za plačilo. Nastop zamude v smislu drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika in začetek teka zakonskih zamudnih obresti tako nista nastopila že 25. 10. 2018, temveč šele s potekom omenjenega roka, ki po oceni pritožbenega sodišča ni nastopil prej kot 26. 11. 2018. Višji obrestni del zahtevka zato ni utemeljen.

7Tožnik je uveljavljal tudi zahtevek iz naslova stroškov v višini 292,80 EUR, ki jih je imel, kot v tožbi izrecno navaja, s predhodnim postopkom pri Državnem odvetništvu. Ti stroški mu ne gredo. V 36. členu Zakona o državnem odvetništvu je določeno, da nosi vsaka stranka svoje stroške predhodnega postopka. Neutemeljeno je tudi tožnikovo uveljavljanje stroškov, ki jih je imel s prevzemom pregona v kazenskem postopku. Gre za stroške v višini 425,08 EUR, ki so mu bili naloženi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, zaradi tega, ker je prevzel pregon in ker je bil obtoženi zatem pravnomočno oproščen. Ti stroški so nastali v drugem sodnem postopku. Odmerjeni in naloženi so bili v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. Drugače tožnik niti ne trdi. Ta tožnikova obveznost torej temelji, in to neposredno, na zakoniti odločitvi sodišča. Že iz tega razloga ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju in odgovornosti države za "protipravno izvajanje oblasti državnih organov". Ker niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

8Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnik v večinskem delu uspel, mu mora toženka povrniti njegove pravdne stroške, ki znašajo 2.126,69 EUR (tretji odstavek odstavek 154 člena ZPP). Te stroške je odmerilo po stroškovniku z dne 16. 1. 2023 in obsegajo nagrado za sestavljanje vlog v višini 1.300 točk, nagrado za zastopanje v višini 1.100 točk, skupaj 2.400 točk oziroma 1.440,00 EUR, materialne stroške (20,40 EUR), pripadajoči DDV (321,29 EUR) ter plačano sodno takso v višini 345,00 EUR. Višji zahtevek² je kot neutemeljen zavrnilo.

9Tožnik je večinskem delu uspel tudi s pritožbo, zato mu mora toženka povrniti še njegove pritožbene stroške v znesku 718,32 EUR, kar predstavlja nagrado za pritožbo v višini 500 točk oziroma 300 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov (6,00 EUR), pripadajoči DDV (67,32 EUR) ter plačano sodno takso za pritožbeni postopek (345,00 EUR).

¹ J. Zobec v Odškodninska odgovornost države, Ius Software in GV Založba, Ljubljana 2015, stran 134.
² Zahtevek za porabljeni čas med zastopanjem (prvi odstavek 6. člena Odvetniške tarife) na naroku dne 16. 11. 2022, ki presega 400 točk, in zahtevek za porabljeni čas med zastopanjem na naroku dne 16. 1. 2023 v višini 100 točk OT.