VSRS Sodba XI Ips 30639/2024

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 30639/2024 z dne 1. 5. 2024 zoper obdolženega A. A. odredila pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolženega Marcina Wysockija iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec in predlagala njeno zavrnitev.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnik med številnimi kršitvami v zahtevi uveljavlja tudi, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do več pritožbenih navedb. Zatrjuje sicer kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar njegove navedbe po vsebini pomenijo uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), ki sodišču druge stopnje narekuje, da obrazloženo presodi pritožbene navedbe.

6Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Obveznost sodišča je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni prezrlo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali irelevantnih navedb stranke.¹

7V obravnavanem primeru je obdolženčev zagovornik v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora med drugim uveljavljal več absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami o izostanku razlogov v sklepu prvostopenjskega sodišča glede očitkov ukvarjanja z nezakonitimi prevozi, članstva v hudodelski združbi in pridobitvi premoženjske koristi. Prav tako je napadal ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nameravanem pobegu obdolženca s kraja kaznivega dejanja (s čimer je sodišče med drugim utemeljevalo njegovo begosumnost) z navedbami, da je takšen zaključek v nasprotju z listinami v spisu, konkretno z uradnim zaznamkom z dne 29. 4. 2024. V okviru izpodbijanja pripornega razloga begosumnosti je uveljavljal tudi, da sodišče prve stopnje svoje presoje ne bi smelo opreti na težo očitanega kaznivega dejanja, saj da je s tem poseglo v načelo domneve nedolžnosti. Nadalje je v pritožbi argumentirano nasprotoval postopanju sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev o odreditvi pripora oprlo na uradne zaznamke o izjavah tujcev, ne da bi obramba imela možnost njihovega zaslišanja, s čimer je zatrjeval kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče in kršitev 29. člena Ustave RS. Končno pa je zagovornik zatrjeval tudi, da v obravnavanem primeru ni podana sorazmernosti ukrepa v ožjem smislu ter je sodišču prve stopnje očital nezadostno obrazložitev v tem delu sklepa. Do vseh izpostavljenih navedb in zatrjevanih kršitev, ki so bile jasno in ustrezno substancirane, se senat ni opredelil.

8V svojem sklepu je senat sicer podal oceno, da je utemeljen sum podan in da obstojijo okoliščine, ki izkazujejo obdolženčevo begosumnost, vendar pa naloga zunajobravnavnega senata kot drugostopenjskega organa ni v ponovni presoji obstoja vseh pogojev za pripor, neodvisno od pritožbenih navedb, temveč da skrbno presodi pritožbene navedbe in nanje argumentirano odgovori. Molk senata glede vseh povzetih očitkov pritožnika vzbuja dvom, da se je senat z njimi seznanil ter da jih ni enostavno prezrl.

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pritožbeno sodišče po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čimer je kršilo obdolženčevo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, istočasno pa poseglo tudi v njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Čeprav je ugotovljena kršitev podana le v sklepu pritožbenega sodišča, je Vrhovno sodišče razveljavilo celoten izpodbijani pravnomočni sklep (torej tudi sklep preiskovalne sodnice), ker je bil v vmesnem času pripor že podaljšan in zadeve ni več mogoče vrniti zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev, ki že sama po sebi terja razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ni presojalo ostalih trditev zahteve.

¹ Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1458-06-17 z dne 19. 10. 2006.