VSRS Sodba I Ips 43513/2022

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se iz opisa dejanja izpusti besedilo "so z dejanjem tujce izpostavili nevarnosti za življenje in zdravje, saj" in "s čimer je bilo ogroženo njihovo zdravje in življenje, še toliko bolj pa bi bilo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, ker bi ob trku, še posebno v vozilo od zadaj oz. ob nenadnem močnejšem zaviranju tujci poleteli po tovornem prostoru vozila, udarjali eden ob drugega in ob stene vozila, kar bi predstavljalo nevarnost za poškodbe oseb ali njihovo življenje";

obsojenemu A. A. se izrečeni kazen zapora in denarna kazen znižata na

3 leta zapora in 180 dnevnih zneskov ob nespremenjenem dnevnem znesku 1,00 EUR, kar znaša 180,00 EUR.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 43513/2022 z dne 22. 11. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen treh let in treh mesecev zapora ter denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 1,00 EUR, kar znaša 200,00 EUR. V izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti. Izreklo mu je stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Odvzelo mu je tudi zaseženi mobilni telefon in SIM kartici. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 43513/2022 z dne 30. 3. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in sicer bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve kazenskega zakona in glede kazenske sankcije ter izrečenih varnostnih ukrepov. Vložnik trdi, da so podane kršitve, ki vplivajo na to, da sodišče priznanja ne bi smelo sprejeti. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker ni podan zakonski znak izpostavljenosti nevarnosti za zdravje in življenje po šestem odstavku 308. člena KZ-1. V zvezi z odločbo o kazenskih sankcijah nasprotuje odvzemu mobilnega telefona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je podana pravna kvalifikacija po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in spremeni odločbe o kazenskih sankcijah tako, da kazen zapora zniža na dve leti, denarno kazen na 100,00 EUR, izgon iz Republike Slovenije pa na dve leti, da obsojencu vrne zaseženi telefon ter ga oprosti plačila stroškov postopka, podredno pa, da se zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka niso podane, uveljavlja pa tudi nedovoljen razlog zmotne in oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Zagovornik je v izjavi o odgovoru, ki je bila podana v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, dodatno navedel, da je bila obsojencu kršena pravica do spremljanja postopka v lastnem jeziku ter da hudodelska združba in vloga obsojenca v njej nista ustrezno konkretizirani. V preostalem delu izjave je zagovornik vztrajal pri zatrjevanih kršitvah.

B.

5V zahtevi zagovornik v bistvenih delih navaja, da so podane kršitve, ki vplivajo na to, da sodišče priznanja ne bi smelo sprejeti. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker ni podan zakonski znak izpostavljenosti nevarnosti za zdravje in življenje po šestem odstavku 308. člena KZ-1. V zvezi z odločbo o kazenskih sankcijah nasprotuje odvzemu mobilnega telefona.

Glede priznanja krivde in zatrjevanega mučenja obsojenca

6Zagovornik v bistvenem zatrjuje, da so podane okoliščine, zaradi katerih sodišče priznanja ne bi smelo sprejeti, vendar tega na konkretni ravni ne obrazloži. Trdi da, so obsojenca po njegovih navedbah organizatorji fizično mučili in da jim je želel pobegniti, zaradi česar gotovo ni bil član hudodelske združbe. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje obsojenčevih staršev in postavitev izvedenca travmatološke stroke, ki bi potrdila, da je bil obsojenec mučen s strani organizatorjev.

7Obsojenec je na predobravnavnem naroku krivdo priznal. Sodišče je s sklepom priznanje sprejelo. Po sprejetem priznanju je zagovornik obsojenca v okviru naroka za izrek kazenske sankcije podal dokazne predloge v smeri prisiljenja v kaznivo dejanje po 23. členu KZ-1, in sicer zaslišanje staršev obsojenca in postavitev izvedenca, ki bi potrdili, da je bil obsojenec mučen in tako prisiljen v očitano kaznivo dejanje. Obsojenec je nato pokazal rane in povedal, da so te brazgotine nastale zaradi pritiskanja prižganih cigaret, kar je počel njegov sprovajalec B. B. v Sarajevu, to je bilo marca ali aprila 2022, ko je bil migrant. Sprovajalec je zahteval še več denarja, ki mu ga ni mogel plačati, zato je v nadaljevanju pomagal pri transportu migrantov.

8Sodišče prve stopnje se do navedb glede prisiljenja ni opredelilo, dokazna predloga zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljena. Sodišče druge stopnje je navedbe o prisiljenosti v storitev kaznivega dejanja presodilo in zaključilo, da obsojenec ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Obsojenec je opisoval slabo finančno stanje in fizično nasilje sostorilca oziroma organizatorja, pri čemer naj bi do nasilja prišlo še pred odhodom iz Bosne. Takšno ravnanje storilca oziroma organizatorja pa je po presoji pritožbenega sodišča časovno in krajevno odmaknjeno in ni moglo predstavljati prisiljenosti v smislu 23. člena KZ-1, zato je tudi presodilo, da dokazna predloga za zaslišanje staršev obsojenca in postavitev izvedenca travmatologa nista relevantna.

9Zagovornik se v zahtevi s predstavljenimi razlogi nižjih sodišč ne sooči in jih obrazloženo ne izpodbija. S trditvami v zahtevi nakazuje, da je bil obsojenec v dejanje prisiljen, ampak pri tem ne zatrjuje, da sodišče priznanja ne bi smelo sprejeti, ker ne bi bilo popolno in jasno, niti ne zatrjuje, da predsednik senata ni preveril priznanja v smislu prvega odstavka 285.c člena ZKP. Izpodbija le zaključek, da je bil obsojenec član hudodelske združbe, s čimer si prizadeva za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede kršitev kazenskega zakona

10Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, Trdi, da v opisu dejanja ni konkretizirana nevarnost, ki naj bi ji bili tujci izpostavljeni. Opisana je zgolj preteča nevarnost v primeru nepredvidenih situacij v prometu, ki se sploh ni zgodila. Takšna abstraktna in namišljena situacija pa po stališču vložnika ne zadošča.

11Obsojenec je bil spoznan za krivega da je prevažal 12 tujcev. V opisu je navedeno, da je " 5 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, sedeče stisnjene na tleh brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko pripeli, s čimer je bilo po ogroženo njihovo zdravje in življenje". V nadaljevanju je opisano " da bi bila ogroženost toliko večja, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, ker bi ob trku oziroma nenadnem močnejšem zaviranju tujci poleteli po tovornem prostoru vozila, udarjali eden ob drugega in ob stene vozila".

12V pravni literaturi je poudarjeno, da skorajda ni nedokumentiranega prečkanja državne meje, ki bi bilo za življenje in zdravje nenevarno, kar je treba upoštevati pri odločanju, ali uporabiti temeljno ali kvalificirano obliko. Kvalificirana oblika je namreč namenjena izvršitvenim načinom, ki glede nevarnosti za življenje in zdravje odstopajo od drugih.¹

13Presoja izpolnjenosti zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje je v prvi vrsti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera. Zakonski znak pa je podan, kadar je nevarnost konkretna, torej kadar storilec prevaža tujce v nehumanih in nezdravih okoliščinah in so zaradi načina prevoza njihova življenja v vsakem trenutku ogrožena. V sodni praksi je Vrhovno sodišče presodilo, da je zakonski znak nevarnosti za zdravje in življenje podan:

‒ v sodbi I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 38 ilegalnih prebežnikov v premajhnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezračevanja, pri čemer jim je bilo slabo in so nekateri že bruhali;

‒ v sodbi I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 11 ilegalnih prebežnikov prevažal v osebnem vozilu, tako da so na dveh sedežih v drugi vrsti sedeli štirje tujci, na zadnji klopi s tremi sedeži pa šest tujcev, kar pomeni, da so bili močno nagneteni in nepripeti z varnostnimi pasovi. Ker se storilec na pozive policije z zvočnimi in svetlobnimi signali ni zaustavil, so ga poskušali zaustaviti s t.i. "stingerjem";

‒ v sodbi I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila brez sedežev in varnostnih pasov, brez prezračevanja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim potnikom slabo;

‒ v sodbi XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021, ko je odločanju o zahtevi vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, obravnavalo življenjski primer, kjer naj bi obdolženka prevažala 11 tujcev v osebnem vozilu, tako da naj bi jih šest, en na drugem, sedelo na zadnjih sedežih, brez pripetega varnostnega pasu, štirje pa naj bi se stisnili v prtljažnik tako, da naj bi dva ležala, dva pa sedela in imela noge čez druga dva, zaradi natlačenosti pa naj bi jim zmanjkovalo zraka.

14Drugače je Vrhovno sodišče presodilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 6 ilegalnih prebežnikov prevažal v osebnem vozilu, tako da je bil en tujec nepripet v prtljažniku, pri čemer je iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhajalo, da prtljažni del ni bil neprodušno ločen od potniškega dela vozila. Vrhovno sodišče je presodilo, da takšen prevoz ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za življenje in zdravje. Ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanje zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja itd.) je presodilo, da pravnomočna sodba vsebuje le hipotetični scenarij, ki se navezuje na nepredvidljive situacije v prometu, kar pa za izpolnjenost zakonskega znaka ne zadošča.

15V obravnavani zadevi je opis nevarnosti omejen na dejstvo, da se je 5 tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, da so sedeli stisnjeni na tleh brez varnostnih pasov ter na opis abstraktne nevarnosti z navedbo, do kakšnih posledic bi lahko prišlo v primeru nepredvidenih situacij v prometu. Vrhovno sodišče sprejema stališče zagovornika, da takšen opis ne izpolnjuje zakonskega znaka, saj je tako opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.

16Ugotovljena kršitev kazenskega zakona glede izpolnjenosti zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje pa ne vpliva na pravno opredelitev dejanja, saj se obsojencu očita, da je dejanje storil v hudodelski združbi, kar je ravno tako zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato Vrhovno sodišče ni poseglo v pravno opredelitev kaznivega dejanja.

17V izjavi o odgovoru na zahtevo zagovornik dodatno navaja, da ni opredeljen hudodelski načrt in tudi vloga obsojenca v hudodelski združbi ni jasno opredeljena. Po presoji Vrhovnega sodišča je v opisu dejanja ustrezno konkretizirana hudodelska združba, saj je navedeno, da so tujci hudodelski združbi za pot plačali 3.200 EUR; da so obsojenec in oba sostorilca vedeli, da so še neugotovljeni člani združbe med drugim poskrbeli, da so zbrali skupino migrantov, se dogovorili za plačilo in izvedbo ilegalne poti, organizacijo dobavljanja prehrane zanje; po prispetju v Italijo pa bi obsojenec in sostorilca prejeli plačilo v neugotovljenem znesku, pri čemer so v dogovoru na opisani način več tujcev spravili na ozemlje države in prevažali preko Republike Slovenije; obsojenec je migrante vodil po gozdu mimo mejnega prehoda na ozemlje RS in jih spremljal pri nadaljnji vožnji. Z navedenim sta tako hudodelska združba kot obsojenčeva vloga v njej ustrezno konkretizirani, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. Posledično si zagovornik neuspešno prizadeva za opredelitev dejanja samo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

Glede odločb o kazenskih sankcijah

18Vložnik odločbe o kazenskih sankcijah izpodbija z zatrjevanjem, da je bila kazenska sankcija odmerjena zgolj na podlagi števila migrantov, ter naštevanjem dejanskih okoliščin, kot so obsojenčevo priznanje in obžalovanje dejanja, predhodna nekaznovanost, zdravstvene težave, slabo premoženjsko stanje, brezposelnost, skrb za družino, visoki dolgovi, nezmožnost plačila denarne kazni ter odsotnost obsojenčeve ponovitvene nevarnosti. S povzetimi navedbami ne uveljavlja izpodbojnega razloga kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), ampak izpodbija primernost kazenske sankcije, kar ne presega zatrjevanja drugačnega dejanskega stanja, zaradi česar jih Vrhovno sodišče po drugem odstavku 420. člena ZKP ni presojalo.

19Zagovornik trdi, da je pritožbeno sodišče nejasno obrazložilo, zakaj ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Povzema ustaljena stališča sodne prakse, da mora biti posamezniku predvidljivo, kakšne posledice lahko povzroči njegovo voljno ravnanje in da sodišče v enakih primerih odloča podobno in v različnih različno, če zato obstaja stvarno utemeljen razlog. Višje sodišče se je na te pritožbene navedbe zagovornika odzvalo v tč. 11 obrazložitve sodbe, v obsegu, kot je pritožbeno uveljavljanje terjalo odgovor. Skladno z ustaljeno sodno prakso je pravilno poudarilo, da štirje primeri iz sodne prakse, pri čemer se zagovornik ni skliceval na odločbe različnih okrožnih sodišč, še ne pomenijo utečene sodne prakse in poudarilo načelo individualizacije kazenske sankcije. Tako zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Zagovornik pa niti v pritožbenem postopku niti v zahtevi ni uveljavljal konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti primerjavo med obravnavano zadevo in navedenimi primeri iz sodne prakse, zato njegovih navedb ni mogoče vsebinsko preizkusiti.

20Zagovornik nasprotuje tudi odvzemu telefona, pri čemer izpostavlja, da pri obsojencu nikoli ni bila podana ponovitvena nevarnost, dejanja ne bo ponovil. Trdi, da ni podana nevarnost, da bo predmetni mobitel uporabljen za storitev novega istovrstnega kaznivega dejanja. Strinja se sicer, da nedovoljena uporaba ne more biti prezrta. Poudarja, da mora biti za odvzem predmetov izpolnjen vsaj eden od pogojev iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, in trdi, da teh sodišče ni podkrepilo oziroma utemeljeno obrazložilo. Izpostavlja, da so na mobilnem telefonu vsi osebni kontakti, ki jih obsojeni potrebuje.

21Skladno s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je fakultativen odvzem predmetov, ki so storilčeva last mogoč, kadar so (1) bili uporabljeni za kaznivo dejanje, (2) bili za kaznivo dejanje namenjeni ali (3) so nastali s kaznivim dejanjem. Ustavno sodišče je v odločbi Up-431/17-17 z dne 5. 11. 2020 poudarilo, da morajo biti za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmeta zaradi uporabe za kaznivo dejanje izkazane okoliščine, ki utemeljujejo verjetnost, da bo storilec predmet ponovno uporabil za storitev kaznivega dejanja. Če te okoliščine niso izkazane, odvzem predmeta ni primeren ukrep in pomeni nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. V zvezi z odvzemom predmeta, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju, je Vrhovno sodišče že presodilo, da zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju ne zadošča za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.² Sodišče mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti ter presoditi preventivni učinek odvzema, kamor sodi presoja nevarnosti ponovitve dejanja, nadalje pa mora presoditi tudi sorazmernost ukrepa.³

22Nižji sodišči sta odločitev o odvzemu mobilnega telefona razumno utemeljili na uporabi telefona za izvršitev kaznivega dejanja. Izpostavili sta, da je obsojenec tujce vodil peš čez mejo, pri čemer je opravil telefonski razgovor in tujcem rekel, da prihaja prevoz, ter da jih je vodil s pomočjo svojega telefona, zaradi česar sta ugotovili, da je uporabljal zaseženi telefon in SIM kartici z namenom storitve kaznivega dejanja in ga ni imel pri sebi zaradi morebitnih osebnih okoliščin. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je podana nevarnost, da bi obsojenec stike, shranjene na telefonu uporabil pri novem kaznivem dejanju. Presodilo je tudi sorazmernost izreka varnostnega ukrepa in ocenilo, da je ta, upoštevaje vrednost telefona in nevarnost ponovitve sorazmerno težkega kaznivega dejanja, podana. Opravljena presoja je skladna z merili v praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Pravnomočnima sodbama zato ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP oz. 395. člen ZKP). Vložnik z nasprotovanjem ugotovitvam sodišč o tem, da obstaja ponovitvena nevarnost in da uporablja telefon za osebno uporabo, uveljavlja zgolj izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Preostale zatrjevane kršitve

23V zvezi z zatrjevano neustavnostjo novele KZ-1G je Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje.⁴ Tudi Ustavno sodišče je že presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisanega kazenskega okvira ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj.⁵ Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, med drugim velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1). Predpisana kazenska sankcija je tudi povsem predvidljiva glede na določbi tretjega in šestega odstavka 308. člena KZ-1.

24Vložnik nasprotuje stališču sodne prakse, da je že iz enkratnega spravljanja oseb čez državno mejo mogoče sklepati, da se storilec s tem ukvarja, ki naj ne bi bilo skladno z načelom zakonitosti, a pri tem spregleda, da se obsojencu ne očita, da se ukvarja s prevozom tujcev čez državno mejo.

25Zagovornik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53384/2014 z dne 11. 9. 2018 in izpostavlja pomen domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo ter dokazni standard onkraj razumnega dvoma. Zadevi nista primerljivi. V citirani sodbi je šlo za povsem drugačen položaj in za presojo sodbe, izdane po opravljenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, in ne na podlagi priznanja krivde kot v obravnavanem primeru, pri čemer zagovornik niti ne konkretizira kršitve domneve nedolžnosti oziroma kršitve načela in dubio pro reo.

26Zagovornik v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca navaja, da obsojenec odgovora na zahtevo ni prejel vročene v jeziku, ki ga razume. Za takšno trditev v spisovnem gradivu ni podlage. Po podatkih spisa mu je bil odgovor vročen v jeziku pandjabi, v katerem je spremljal tudi postopek na prvi stopnji, pri čemer iz zapisnikov niso razvidne pripombe obrambe na tolmačenje v navedeni jezik.

27Zagovornik navaja, da je obsojeni zahteval senatno sojenje, na sugestijo tožilstva pa do tega potem ni prišlo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku, sta stranki soglašali, da predsednik senata opravi narok za izrek kazenske sankcije v skladu z 285.č členom ZKP. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku ne izhaja, da bi zagovornik imel ugovore zoper opravo naroka pred predsednikom senata, niti iz njega ne izhajajo nobene sugestije tožilstva, kot v zahtevi navaja zagovornik.

28Zagovornik navaja tudi: da ni dokazano, da bi obsojeni bil član hudodelske združbe; da soobsojenih ni videl nikoli v življenju; da ni dokaza, da je obsojenec prejel obljubo plačila ali plačilo za prevoz; da ni izkazano, da so bili tujci več ur nagneteni v vozilu ter da bi v primeru hitrega zaviranja, zavijanja ali prometne nesreče utrpeli poškodbe in umrli. S tem uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

29Vložnik navaja še: da je bila opravljena javna seja pritožbenega senata po videokonferenci ( saj je bila javna seja opravljena v navzočnosti obsojenca); da je skrbel za varno vožnjo, hrano in vodo za tujce; da je sodišče kot obteževalno okoliščino štelo, da je obsojenec 15 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila brez sedežev; da je sodišče ocenilo, da tožilstvo ni izkazalo, da so bili tujci več ur nagneteni v vozilu in da bi v primeru hitrega zaviranja, zavijanja ali prometne nesreče utrpeli poškodbe in umrli; da je sodišče poseglo v izrek obtožbe in izpustilo besedilo glede načina prevoza; in da je v dani zadevi obsojenec v osebnem vozilu prevažal 8 turških državljanov. Te navedbe so protispisne in se očitno ne nanašajo na obravnavano zadevo.

C.

30Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika delno ugodilo ter odločbo o krivdi spremenilo tako, da je iz nje izpustilo navedbo, da je bila z načinom prevoza podana nevarnost za zdravje in življenje v smislu šestega odstavka 308. člena KZ-1, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker sta nižji sodišči nevarnost za zdravje in življenje upoštevali kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni zapora in denarne kazni, je Vrhovno sodišče, upoštevaje druge pravnomočno ugotovljene obteževalne (načrtovanost in premišljenost dejanja, pomembnost vloge obsojenca, število tujcev) in olajševalne (priznanje krivde, nekaznovanost, obžalovanje) okoliščine, znižalo izrečeno zaporno kazen na zakonski minimum, to je 3 leta zapora, ter denarno kazen na 180 dnevnih zneskov ob nespremenjenem dnevnem znesku.

31V preostalem, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP, zavrnilo.

32Za odločitev so glasovali sodniki dr. Primož Gorkič, Marjeta Švab Širok, Aleksander Karakaš in Tomaž Pavčnik.

¹ N. Kogovšek Šalamon in drugi v D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, 3. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 2023, str. 584.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46273/2022 z dne 14. 9. 2023.
³ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53470/2020 z dne 7. 4. 2022.
⁴ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 40395/2020 z dne 7. 7. 2022, I Ips 58331/2020 z dne 21. 4. 2022 ter I Ips 39545/2020 z dne 30. 6. 2022.
⁵ Sklep Ustavnega sodišča U-I-475/22-6, Up-1729/22-10 z dne 3. 5. 2023.