UPRS Sodba III U 239/2020-16

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper , št. 3560211-786/2004-26 z dne 26. 6. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali gradbeni inšpektor) je z odločbo, št. 3560211-786/2004-26 z dne 26. 6. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), določil, da mora tožnik takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1295/1 in 1295/2, vse k.o. ..., tlorisne velikosti 17,00 m x 8,50 m, etažnosti K+P+1+M; podzemne garaže s kletnimi prostori ob vzhodni fasadi tega objekta tlorisne velikosti 9,90 m x 8,30 m; in mejnega kamnitega podpornega zidu, dolžine 132 m v celoti višine nad 2 m, ki je zgrajen okoli obeh prej navedenih parcel (1. točka izreka). Določil je, da mora tožnik v treh mesecih po vročitvi izpodbijane odločbe odstraniti vse zgrajene objekte ter vzpostaviti prejšnje stanje (izkopana gradbena jama) na svoje stroške (2. točka), sicer se bo zoper njega začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekte je gradbeni inšpektor izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), nadalje določil, da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve ter ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (4., 5. in 6. točka izreka).

2Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je gradbeni inšpektor 5. 10. 2004 opravil ogled na tožnikovih parc. št. 1295/1 in 1295/2, vse k.o. ... Ugotovil je, da je tožnik postavil nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta nepravilne tlorisne velikosti 16,98 m x 8,42 m, etažnosti P+1+M, dela pa je izvajal na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-180/2003 z dne 1. 8. 2003. Gradbeni inšpektor je ugotovil, da se gradnja ne izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem in je zato tožniku izdal inšpekcijsko odločbo zaradi neskladne gradnje, št. 356-02-11-786/2004-3 z dne 7. 10. 2004. Od tožnika je zahteval, da takoj ustavi gradnjo ter zaprosi za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja. Dne 4. 9. 2018 je gradbeni inšpektor opravil kontrolni ogled sporne gradnje in ugotovil, da je tožnik kljub izdani odločbi z gradnjo nadaljeval in jo zaključil, s tem, da je dodatno izvedel še podkletitev dvorišča ter zgradil mejni zid. Celotna gradnja stanovanjskega objekta je popolnoma druga gradnja, kot je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ki je bilo tožniku izdano dne 1. 8. 2003. S tem dovoljenjem je bila dovoljena gradnja stanovanjskega objekta nepravilne tlorisne velikosti 16,98 m x 8,42 m, etažnosti P+1+M, dejansko pa je zgrajen objekt tlorisne velikosti 17,00 m x 8,50 m, etažnosti K+P+1+M, preostali del obeh tožnikovih parcel pa je obdan s kamnitim zidom in podkleten. Gradbeni inšpektor je pri Upravni enoti Piran preveril, ali je tožnik za tako gradnjo pridobil spremenjeno gradbeno dovoljenje. Ugotovil je, da je tožnik vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja sicer vložil, vendar pa je bila kot nepopolna zavržena.

3Gradbeni inšpektor pojasnjuje, da je bila inšpekcijska odločba, št. 356-02-11-786/2004-3 z dne 7. 10. 2004, tožniku izdana na podlagi 153. člena ZGO-1, torej mu je bila izdana zaradi gradnje, ki ni bila skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem. Gradnje, ki jo je po izdaji te odločbe postavil tožnik, pa z gradbenim dovoljenjem ni mogoče uskladiti. Z odstranitvijo nedovoljene kletne etaže bi se odstranilo tudi dovoljeno pritličje, prvo nadstropje in mansarda. Če je gradnja takšna, da njena uskladitev s pogoji iz gradbenega dovoljenja ni mogoča, je treba izreči ukrepe, določene v 152. členu ZGO-1, kot jih je gradbeni inšpektor tožniku izrekel z izpodbijano odločbo. Od tožnika je zahteval, da ustavi gradnjo, da zgrajen objekt odstrani ter mu izrekel prepovedi, določene v 158. členu ZGO-1.

4Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-242/2018/7 z dne 27. 10. 2020, zavrnilo (1. točka izreka), zavrnilo pa tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). Drugostopenjski organ v obrazložitvi povzema vsebino izpodbijane odločbe in tožnikove pritožbe. Ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, saj te temeljijo na izvedenih dokazih, tožniku pa je bila v postopku dana možnost, da se o ugotovitvah gradbenega inšpektorja izjavi. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil 8 dnevni rok, ki mu je bil dan za izjasnitev, neustrezen, ne drži, saj je bil rok primeren, tožnik pa ni pojasnil, zakaj naj temu ne bi bilo tako. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe glede njegovega predloga za izvedbo skupnega ogleda objekta in vročitve vseh listin. V skladu s 144. členom ZGO-1 je gradbeni inšpektor strokovnjak z ustrezno izobrazbo in izkušnjami s področja graditve objektov in se zato šteje, da razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem s tega področja. Svojo odločitev je gradbeni inšpektor sprejel na podlagi izvedenih dokazov ter svoje zaključke ustrezno obrazložil. Pri tem ni bil dolžan tožniku vročiti vseh listin, ki se tičejo konkretnega inšpekcijskega postopka, je pa imel tožnik možnost vpogledati v upravni spis zadeve. Drugostopenjski organ ne sledi tožniku, ki izpostavlja, da naj bi si gradbeni inšpektor napačno razložil vsebino gradbenega dovoljenja ter v zvezi s tem povzema zaključke inšpektorja. Pojasnjuje tudi, da je projektna gradbena dokumentacija, na katero se sklicuje tožnik, le strokovno tehnični pripomoček, ki je namenjen izvajalcu pri gradnji tistih objektov, ki so opredeljeni v izreku gradbenega dovoljenja. Ker gradbeno dovoljenje ni predvidevalo gradnje podzemne garaže s kletnimi prostori in gradnje opornega zidu, je gradbeni inšpektor pravilno ugotovil, da gre za nedovoljeno gradnjo, pojasnil pa je tudi, da postavljeni objekt ni bil predmet izdanega gradbenega dovoljenja ter da zato ne gre za neskladno, pač pa za nelegalno gradnjo. Četudi investitor razpolaga z gradbenim dovoljenjem, to ne pomeni, da je gradnja, ki od takega dovoljenja odstopa, lahko zgolj neskladna gradnja, pač pa je neskladna le takrat, ko je z odstranitvijo nelegalno postavljenih delov objekta tega mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. To pa za obravnavani primer ne velja, kar je gradbeni inšpektor pojasnil in se tem njegovim zaključkom drugostopenjski organ pridružuje.

5Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu. Predlagal je, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo, odpravi naj tudi sklep o izvršbi prvostopenjskega organa, št. 3560211-786/2004-37 z dne 4. 11. 2019, v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa, št. 0612-242/2018/9 z dne 28. 10. 2020, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Po tem, ko je sodišče tožnika z dopisom z dne 7. 1. 2021 seznanilo, da izpodbijana odločba in sklep o izvršbi temeljita na različni dejanski in pravni podlagi in da zato niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov, ki so določeni v 35. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter ga pozvalo, naj zoper vsak akt vloži samostojno tožbo, je tožnik (kot izhaja iz podatkov sodnega vpisnika), zoper sklep o izvršbi vložil samostojno tožbo, ki se pri sodišču vodi pod št. U III 36/2021. Predmet spora v tem postopku je torej le izpodbijana odločba in zato sodišče v nadaljevanju povzema zgolj tiste tožbene ugovore, ki se nanašajo na to odločbo.

6Tožnik navaja, da izpodbijana odločba posega v njegovo lastninsko pravico in njegov premoženjski položaj. Uveljavlja, da mu je tožena stranka onemogočila vsebinsko kvalitetno udeležbo v postopku in zaščito njegovih interesov, kar ima za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava. Odločbo o odstranitvi stanovanjske nepremičnine, v kateri biva s svojo in hčerkino družino, je prejel od očeta po vrnitvi iz tujine, ko je rok za pritožbo že potekel. Namesto da bi gradbeni inšpektor ponovno izvedel postopek, mu je 26. 11. 2018 zgolj vročil odločbo o odstranitvi objekta, ki jo je drugostopenjski organ nato 4. 6. 2019 odpravil. Pričakoval je, da bo nadaljnji postopek voden z ogledom, s predočitvijo spisovnih dejstev in dokumentacije ter da bo lahko v postopku aktivno sodeloval. Namesto tega ga je gradbeni inšpektor 30. 5. 2019 pisno seznanil s povzetkom svojih ugotovitev in ga pozval k izjavi, in to v roku 8 dni. Meni, da je tako določen rok, v katerem se je moral izjaviti o tem, kako želi zaščititi svoj dom, vsebinska kršitev pravice do ustavno ugotovljene enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do zasebne lastnine, zlasti pa predstavlja kršitev pravice stranke do udeležbe v postopku, ki mora biti omogočena tudi s primernimi roki. Objekt je bil sicer nespremenjen od leta 2004 dalje, na njem se niso izvajala nobena dela in ni bilo potrebe za določitev kratkega roka za izjasnitev. V tako kratkem času se tožnik ni zmogel uskladiti z odvetnikom za ogled upravnega spisa in zato ni bil seznanjen z vsemi ugotovitvami inšpektorja, kar bi mu omogočilo pripravo izjave. V tem času tudi ni mogel pridobiti strokovnega mnenja o tem, da je možno izdati odločbo o delni neskladnosti gradnje. Stališče drugostopenjskega organa, da je bil rok, določen za izjavo, primeren in da je v postopku sodeloval tožnikov pooblaščenec, je nesmiselno. Pooblaščenec je vešč prava, ni pa videl objekta niti ni zmogel s stranko, ki je bila odsotna ali pa je bil zaseden pooblaščenec, vpogledati v upravni spis zadeve, pooblaščenec pa se tudi ne spozna na projektiranje in gradnjo in bi moral pridobiti mnenje strokovnjaka s tega področja.

7Tožnik glede na zagotovila svojih domačih navaja, da si gradbeni inšpektor objekta ni ogledal, niti ne dne 4. 9. 2018, ko naj bi, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, opravil ogled. Ni jasno, kako naj bi gradbeni inšpektor ugotovil obseg podkletitve in za kaj se ta uporablja, če ni vstopil v hišo. Zato tudi ni mogoče presoditi, ali je treba odstraniti celoten objekt oziroma v kakšnem delu gre za neskladno gradnjo. V zadevi naj se zato zasliši gradbeni inšpektor A. A., ki naj pojasni, kako je opravil ogled, kako je opravil izmere in kako je ugotovil njegov namen. Tožnik oporeka navedbi drugostopenjskega organa, da ne dvomi v ugotovljena dejstva, ki temeljijo na izvedenih dokazih, saj iz odločbe ni mogoče razbrati, kako je inšpektor prišel do svojih ugotovitev.

8Tožnik je v letu 2004 prejel odločbo za uskladitev gradnje s spremembo gradbenega dovoljenja. Izvedel je določene gradbene prilagoditve, menil pa je, da je s tem zadeva urejena, saj ga 15 let kasneje ni nihče več vprašal za stanje stvari. Teh dokumentov danes ne najde. V arhivu upravne enote s spremembo gradbenega dovoljenja ne razpolagajo, imajo pa njegovo vlogo za izdajo takega dovoljenja. Prav zato se vodi ponovni postopek pridobivanja prilagojenega gradbenega dovoljenja glede na obstoječe stanje. Dopušča pa možnost, da je bila njegova vloga za dopolnitev gradbenega dovoljenja v letu 2005 zavržena, tako kot trdi inšpektor.

9V zadevi se ni presojala tožnikova pravica do doma. Gradbeni inšpektor je zgolj ugotovil, da se gradnje ne da uskladiti z gradbenim dovoljenjem, ne da bi se odstranil celotni objekt, vendar pa to stališče ni pojasnjeno. Tako vprašanje je strokovno in ne pravno vprašanje, tožnik pa trdi, da je mogoče podkletitev njegovega objekta delno odstraniti, kar prikazuje s fotografijami podobnih primerov ter pojasnili v zvezi s tem. Objekt je mogoče spodkopati ter izvesti ustrezna stabilizacijska dela pod njim, prav tako je mogoče pred zasutjem nadomestno izvedenega temeljenja urediti vse komunalne napeljave. Mogoče je tudi izvesti leseno podkonstrukcijo, ki se podpre z ustrezno tehnologijo, možne pa so tudi druge rešitve. Tožnik zato trdi, da je mogoče njegovo hišo z ustrezno podkonstrukcijo fiksirati, razbremeniti z obstoječih temeljev, pozidati nove temelje in zasuti v delu, kjer je objekt podkleten. Nedopustno je, da je gradbeni inšpektor brez izvedeniškega mnenja zaključil, da je taka sanacija nemogoča, presojati pa bi se morala tudi sorazmernost med pravico do doma in neskladnostjo gradnje zaradi morebitne kršitve pri podkletenem delu hiše.

10Tožnik še navaja, da mu je bilo gradbeno dovoljenje izdano v letu 2004. Znano je, da so bila gradbena dovoljenja sprva blanketna in so se sklicevala le na številko projekta z izjemo osnovnih gabaritov gradnje in lokacijskih podatkov, šele kasneje pa so postala natančnejša. Dolgo trajanje postopka nikakor ne more biti v škodo tožnika, pač pa bi moralo biti pregledano več gradbenih dovoljenj, ki so bila izdana v istem času in so se vsa blanketno sklicevala na projekte. Tudi v konkretnem primeru je bil poseg v kletno etažo dovoljen prav na opisani način. V 4. točki gradbenega dovoljenja pod rubriko "Dostop, dovoz" sta dovoljeni dve parkirni mesti v vkopanem parkirišču; v 5. točki je navedeno, da je odločba izdana na podlagi projektov za gradbeno dovoljenje, ki so popisani, kar pomeni, da so skladni in primerni za izdajo gradbenega dovoljenja; na podkletitev pa se sklicuje tudi obrazložitev odločbe za gradbeno dovoljenje, ne glede na to, da celoten objekt ni bil predviden kot K+P+1+M. Podkletitev za dve parkirni mesti je bila skladno s tem tudi izvedena. V predmetni zadevi bi morala tožena stranka svojo odločitev zato opreti na določbo 153. člena ZGO-1 in ne na določbo 152. člena tega zakona. Odločba pa tudi nima razlogov o tem, ali se oporni zid šteje za enostaven ali za nezahteven objekt.

11Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

12Tožnik je z vlogo z dne 20. 10. 2021 sodišču sporočil, da mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, s katerim je dovoljen poseg na objektu na način in v obsegu, kot je bil dejansko že izveden. Tudi to gradbeno dovoljenje, poleg ostalih dokazov, dokazuje, da je bila odločitev tožene stranke za odstranitev njegovega objekta izdana nezakonito, tožnik pa je v postopku ves čas opozarjal, da bi mu morala tožena stranka v skladu z določbo 153. člena ZGO-1 naložiti vzpostavitev skladnosti gradnje, ne pa zahtevati njeno odstranitev.

13Sodišče je 20. 3. 2024 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca opravilo narok za glavno obravnavo. Tožena stranka se obravnave ni udeležila, sodišču pa je po njegovem pozivu sporočila, da soglaša, da sodišče odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov.

14Tožnikov pooblaščenec je povedal, da je gradbeni inšpektor 8. 11. 2021 izdal sklep, s katerim je ustavil upravno izvršbo, ki se je vodila zoper tožnika na podlagi izpodbijane odločbe, to pa zato, ker je tožnik pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje, s čimer je stanovanjski objekt, ki je v zadevi sporen, legaliziral. Dokazni predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem gradbenega inšpektorja je zato umaknil, prav tako pa je umaknil tudi dokazni predlog za vpogled v strokovno mnenje, za katerega je v tožbi navedeno, da ga bo tožnik predložil naknadno. Tega mnenja namreč tožnik ni pridobil, pač pa je namesto tega pristopil k izdelavi dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišče je zato izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa zadeve.

K točki I izreka:

15Tožba je utemeljena.

16Sodišče ugotavlja, da za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Gradbeni inšpektor je 5. 10. 2004 ob ogledu parc. št. 1295/1 in 1295/2, vse k.o. ..., ugotovil, da je tožnik na njih postavil nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta nepravilne tlorisne velikosti 16,98 m x 8,42 m, etažnosti P+1+M. Dela je izvajal na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-180/2003 z dne 1. 8. 2003. Ker je gradbeni inšpektor ugotovil, da gradnja odstopa od izdanega gradbenega dovoljenja, je tožniku izdal inšpekcijsko odločbo zaradi neskladne gradnje, št. 356-02-11-786/2004-3 z dne 7. 10. 2004, s katero je od tožnika zahteval, da ustavi gradnjo ter zaprosi za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja. Tožnik je pojasnil, da je tako zahtevo vložil, da pa dopušča možnost, da je bila v letu 2005 zavržena (kar vse je ugotovil gradbeni inšpektor v predmetnem postopku). Ob kontrolnem pregledu 4. 9. 2018 je gradbeni inšpektor ugotovil, da je tožnik, kljub izdani inšpekcijski odločbi z dne 7. 10. 2004, z gradnjo nadaljeval in jo tudi zaključil, ne da bi pred tem pridobil spremenjeno gradbeno dovoljenje. Med strankama ni sporno, da je sedaj obstoječi objekt nepravilne oblike tlorisne velikosti 17,00 m x 8,50 m, etažnosti K+P+1+M, preostali del obeh tožnikovih parcel pa je obdan s kamnitim zidom, ki je visok več kot 2 m.

17Na podlagi opisanih ugotovitev je gradbeni inšpektor zaključil, da tožnikove sedaj obstoječe sporne gradnje ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, ki je bilo tožniku izdano v letu 2003. Ker je objekt podkleten, kar po presoji gradbenega inšpektorja z gradbenim dovoljenjem ni bilo dovoljeno, bi odstranitev kletne etaže imela za posledico, da bi se s tem moralo odstraniti tudi dovoljeno pritličje, prvo nadstropje in mansarda. Skladno s tem je zaključil, da gradnje ni mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem ter je zato tožniku izrekel ukrepe, predvidene v 152. členu ZGO-1, to je ustavitev gradnje in odstranitev celotnega objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja (gradbeno jamo). Za objekt pa je gradbeni inšpektor tudi izrekel ukrepe, določene v 158. členu ZGO-1.

18Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožena stranka pri odločanju pravilno izhajala iz določb ZGO-1. Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki je stopil veljavo z dnem 17. 11. 2017 in se je uporabljal od 1. 6. 2018, je namreč v prvem odstavku 106. člen prehodnih in končnih določb določil, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Enako to velja tudi za inšpekcijske postopke. V zvezi z inšpekcijskimi postopki je v drugem odstavku 106. člena GZ posebej določeno le, da se tisti inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, ki so bili začeti pred pričetkom uporabe tega zakona zaradi dejanj, ki po GZ ne pomenijo več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti; prav tako se ti postopki po uradni dolžnosti ustavijo tudi, kolikor se izda odločba v skladu s V. poglavjem prehodnih in končnih določb, to je odločba o legalizaciji izvedenih gradenj pred uveljavitvijo GZ (tretji odstavek 106. člena prehodnih in končnih določb GZ), kar vse pa za obravnavani primer ne velja. Ker tudi po sedaj veljavnem GZ nelegalne in neskladne gradnje pomenijo kršitve, zaradi katerih se vodijo inšpekcijski postopki, postopek pa se je v obravnavanem primeru pričel pred uveljavitvijo GZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v postopku upoštevala določbe ZGO-1. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da se je konkretni postopek začel pred začetkom uporabe GZ že v letu 2004, ko je gradbeni inšpektor tožniku izdal odločbo zaradi neskladne gradnje, ob kontrolnem pregledu (s katerim je preverjal izpolnjevanje odločbe iz leta 2004) v letu 2018 pa izdal sedaj izpodbijano odločbo.

19Med strankama je predvsem sporno, ali je objekt, ki ga je zgradil tožnik, nelegalna ali neskladna gradnja. Tožnik trdi, da je objekt vsekakor mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem in da je zato gradnja neskladna, ne pa nelegalna. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je nelegalna gradnja tista gradnja, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, vendar pa se izvaja, oziroma izvede brez tega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta ali zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je neskladna gradnja tista gradnja, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje in je takšno dovoljenje tudi izdano, vendar se izvaja oziroma je izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi v tem dovoljenju. V primeru neskladne gradnje gradbeni inšpektor po določbi 153. členu ZGO-1 investitorju naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja, kolikor pa zanj ne zaprosi v določenem roku ali ga ne uspe pridobiti, odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju. Sodišče ugotavlja, da za presojo, ali je gradnja nelegalna ali neskladna, ne zadostujeta le opredelitvi obeh pojmov iz drugega člena ZGO-1, saj ni mogoče izključiti primerov, ko investitor sicer gradbeno dovoljenje pridobi, zgradi pa objekt, ki je povsem drugačen od dovoljenega (na primer, z drugačno namembnostjo, površino, etažnostjo, odmiki od sosednjih zemljišč, in podobno). Če zgrajeni objekt odstopa od objekta, ki je dovoljen z gradbenim dovoljenjem, je treba presoditi ali je to odstopanje tako, da ni mogoče več govoriti le o neskladni, pač pa o nelegalni (nedovoljeni) gradnji, pri čemer je ključno, ali je mogoče ukrepe, ki jih zakon predvideva za neskladno gradnjo (torej pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja, če tega ni mogoče pridobiti, pa odstranitev dela objekta, ki odstopa od dovoljenega) izvršiti. Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta ima namreč za cilj vzpostavitev zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti taka uskladitev dejansko mogoča. Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1. Tako je tudi stališče sodne prakse (primeroma, sodba Vrhovnega sodišča Rs, št. X Ips 186, 2012, sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1744/2013, I U 192/29012, I U 570/2015, I U 43/2016).

20V zadevi sicer ni sporno, da tožnikov objekt odstopa od objekta, kot je bil dovoljen z gradbenim dovoljenjem iz leta 2003, sporno pa je, ali je to odstopanje tako, da je obstoječi objekt mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma ali je za odstopanje od izdanega gradbenega dovoljenja mogoče pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje, ki bi tako odstopanje legaliziralo. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svoj zaključek, da sprememb, ki jih je tožnik izvedel na objektu in odstopajo od izdanega gradbenega dovoljenja, utemeljila s stališčem, da bi odstranitev kletnih prostorov, ki so po njenem mnenju zgrajeni nelegalno, pomenila tudi odstranitev sicer legalnih delov objekta - z drugimi besedami, da obstoječega objekta ni mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem in da je zato nelegalen objekt.

21Sodišče meni, da tožena stranka tega svojega stališča ni utemeljila tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)) in zato sodišče tudi ni moglo preizkusiti, ali je svojo odločitev pravilno oprla na določbo 152. člena ZGO-1. Zgolj s tem, ko tožena stranka ugotavlja, da je tožnik podkletil objekt, ne da bi za to imel izdano gradbeno dovoljenje, namreč še ne pomeni, da take kleti ni mogoče z določenimi gradbenimi posegi odstraniti (zasuti), temu prilagoditi inštalacije in s tem objekt uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Tožena stranka bi namreč morala svoje zaključke ustrezno utemeljiti (po potrebi tudi z ustreznim izvedenskim mnenjem) ne pa zgolj sklepati, da kleti ni mogoče odstraniti, ne da bi bil s tem odstranjen celoten objekt.

22Ob upoštevanju vsega povedanega sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba že iz opisanih razlogov utemeljena in se zato do preostalih tožbenih ugovorov tožnika ni opredeljevalo. Tožbi je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Tožena stranka naj upošteva tudi to, da je tožnik v času teka tega postopka pri Upravni enoti Piran pridobil gradbeno dovoljenje, št. 351-133/2021-15 z dne 29. 9. 2021, za gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiščih s parc. št. 1295/1 in 1295/2 k.o. ... ter naj v zvezi s tem preveri, ali se gradbeno dovoljenje nanaša (legalizira) na sedaj obstoječi sporni objekt. Da je temu po vsej verjetnosti tako, bi bilo sicer mogoče sklepati iz sklepa prvostopenjskega organa, št. 3560211-786/2004-61 z dne 8. 11. 2021, s katerim je bil ustavljen izvršilni postopek, ki se je zoper tožnika vodil na podlagi izpodbijane določbe. V tem sklepu je bilo namreč med drugim ugotovljeno, da je bil s pridobljenim gradbenim dovoljenjem sporni objekt legaliziran in da zato ni več podlage za vodenje izvršilnega postopka (tretji odstavek na drugi strani obrazložitve tega sklepa). Če bo tožena stranka prišla do zaključka, da je s pridobitvijo gradbenega dovoljenja legaliziran tožnikov poseg na objektu in da zato ni več podlage za vodenje inšpekcijskega postopka, naj v skladu s tem ter ob upoštevanju ustreznih določb Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) sprejme temu skladno odločitev.

K točki II izreka:

23Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.