VSL Sodba I Cp 1883/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 58.325,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4.11.2019 dalje (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 53.674,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v deležu 52%, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v deležu 48%, pri čemer bo sodišče pravdne stroške po višini odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka III izreka).

2Zoper točki I in III izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izvedenec A. A. v svojem izvidu in mnenju povečanja vrednosti toženčeve nepremičnine ni ugotovil, ampak je ugotavljal in ugotovil samo vrednost vlaganj v toženčevo nepremičnino, kar pa ne predstavlja povečanja vrednosti nepremičnine. Če bi hoteli ugotoviti povečano vrednost nepremičnine, potem bi morali najprej ugotoviti, koliko bi bila nepremičnina vredna brez teh vlaganj. Tega podatka pa v mnenju izvedenca ni. Zato bo moralo sodišče izvedencu najprej naložiti, da ugotovi, kakšna je bila vrednost toženčeve nepremičnine pred vlaganji in kakšna po njih. Gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Toženec s tožnico ni ustvarjal skupnega premoženja, da bi mu v zvezi s tem morala in mogla biti poznana relevantna dejstva. Višina deležev na skupnem premoženju je stvar zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ne pa tretjih oseb. Zato je sodišče napačno štelo, da so trditve tožnice, da znaša njen delež pri skupnih investicijah 80%, delež B. B. pa 20%, priznane in jih ni treba dokazovati. Če toženec teh trditev tožnice ni prerekal, še ni rečeno, da jih priznava. Če toženec ves čas postopka zanika vsakršna vlaganja tožnice v njegovo nepremičnino, je evidentno, da teh, po tožnici zatrjevanih dejstev, ni priznal. Gre za napačno uporabo 2. odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹), kar ima za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju. Glede tega se prvostopna sodba tudi ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pri prvem sojenju je sodišče tožnici in B. B. priznalo enak prispevek in za to enak delež pri skupnem premoženju. Od kod sedaj sodišču tak miselni preobrat, če pa v zvezi z deleži v novem postopku ni izvedlo nobenega novega dokaza. Gre za napačno ugotovitev dejanskega stanja.

3Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bivša zakonca (tožnica in njen bivši mož B. B.) v nepremičnino toženca vlagala svoja sredstva z njegovim soglasjem. Vlagala sta tako v denarju kot v delu. Zato sta zakonca imela tudi potrebna finančna sredstva. Ugotovilo je tudi, da je tožnica imela dovolj prihrankov za potrebna vlaganja.

6Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločanje o tej zadevi. To sta tako 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ²) kot tudi 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ³), prav tako pa tudi zakonska pravila o skupnem premoženju zakoncev. Pritožba obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta v sporno nepremičnino od določene faze naprej od leta 2004 dalje vlagala tožnica in njen bivši mož, ne pa toženec in njegova žena. Ta vlaganja so povečala vrednost toženčeve nepremičnine za 72.907,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je pri tem sledilo mnenju izvedenca. Ne drži trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo samo vrednost vlaganj v toženčevo nepremičnino, ne pa tudi povečanja vrednosti toženčeve nepremičnine. V točkah 29 do 31 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vrednost vseh vlaganj, ki so bila izvedena po nabavni ceni, ocenjena na znesek 113.898,00 EUR, povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj pa znaša 72.907,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izvedenca A. A. je razvidno, da je podal "oceno povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj" (glej točko 5.1 izvedenskega mnenja), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Zoper izvedensko mnenje toženec v postopku na prvi stopnji ni imel pripomb, razen v zvezi z razmejitvijo ugotovljene vrednosti na tisti del, ki odpade na vloženi material in na del, ki odpade na vloženo delo. Zato so nove navedbe v pritožbi prepozne in s tem neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve izvedenca nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da vrednost dosežene koristi pri obogatenemu predstavlja le povečana vrednost nepremičnine. To pomeni, da se obogatitev kot merilo restitucijske obveznosti razlaga v pomenu rezultata, ki ga je določeno ravnanje prikrajšanega povzročilo v premoženju obogatenega.⁴

7Sodišče prve stopnje je kot o predhodnem vprašanju odločalo tudi o vprašanju deležev zakoncev na skupnem premoženju. Tožnica je v zvezi s tem zatrjevala, da je njen delež na skupnem premoženju večji od polovičnega (zaradi vložka posebnega premoženja), to je 80%, delež bivšega zakonca pa 20%. Te trditve je že v tožbi obrazložila, navedla dohodke zakoncev, vložek svojega posebnega premoženja in pojasnila razloge za odstop od domneve enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju. Ponudila je tudi dokaze.

Nepravilno je stališče toženca v pritožbi, da toženčevo zanikanje tožničinih vlaganj v toženčevo nepremičnino hkrati pomeni tudi prerekanje dejstev v zvezi z deležem bivših zakoncev na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določena dejstva ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku, druga dejstva pa pravilno štelo za priznana zaradi njihovega nezanikanja (2. odst. 214. člena ZPP). Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica svoja denarna sredstva (vložek posebnega premoženja iz naslova prodaje stanovanja, dedovanja in prihrankov ter tudi svoje plače) vložila v hišo tožene stranke, le del denarnih sredstev (28.000 EUR) je nakazala svoji materi. Dohodkov obeh zakoncev toženec ni prerekal, prav tako ne navedbe, da je bil delovni prispevek zakoncev približno enak. Glede na vse dejanske ugotovitve v sodbi (bodisi ugotovljene po izvedenem dokaznem postopku bodisi na podlagi njihovega priznanja) je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odstop od zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, to je, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 80%, delež B. B. pa 20%. Odstop od zakonske domneve o enakih deležih utemeljuje predvsem visok vložek posebnega premoženja tožnice. Zaradi tega vložka je skupno premoženje zakoncev večje. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

V ponovljenem postopku (po razveljavitvi sodbe) je sodišče prve stopnje ponovno pretehtalo svojo odločitev in v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno stališče o višini deležev obeh zakoncev na skupnem premoženju kot v prvotni odločitvi. Čeprav sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo nobenega novega dokaza, je lahko sprejelo drugačno odločitev od prvotne. To svojo drugačno odločitev je tudi obrazložilo. Ne gre za nobeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ali zmotno uporabo materialnega prava, kot to meni toženec.

8Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Povzeto po dr. Renato Vrenčur: Stvarnopravne reparacije in posebna pridržna pravica, Zbornik sodobno stvarno pravo 2021, str. 69 - 73.