VSK Sklep I Cp 115/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišče prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.337,70 EUR nadomesti z zneskom 4.005,92 EUR;

sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (III. točka izreka), sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora toženec v roku 15 dni plačati tožniku stroške postopka v višini 4.337,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve (II. točka izreka). Višji stroškovni zahtevek tožnika in toženca je zavrnilo (III. točka izreka). Predlog toženca za povrnitev separatnih stroškov je prav tako zavrnilo (IV. točka izreka).

2Zoper to odločitev (po vsebini gre za pritožbo zoper I. in III. točko izreka) se pritožuje toženec po pooblaščenki. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o stroških pristransko in v njegovo škodo. Tako gre iz izpodbijanega sklepa razbrati, da naj bi pot od sedeža pooblaščenke toženca do sodišča trajala zgolj 59 minut. To ne drži. Pooblaščenka toženca za to pot vedno porabi približno eno uro in 10 minut. To izhaja tudi iz spletnih izračunov te poti. Sodišče prve stopnje bi ji moralo na račun odsotnosti iz pisarne za vsako pot priznati dodatnih 40 točk Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) oziroma za pet narokov skupaj 200 točk OT. Za potne stroške pooblaščenke tožnika pa bi moralo sodišče prve stopnje priznati za 14,80 EUR manjši znesek, saj znaša razdalja do Ljubljane zgolj 106 km, ne pa 110 km. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške za vse vloge, ne glede na to ali so bile potrebne in dovoljene. Nasprotno pa tožencu ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 18. 10. 2021. Meni, da bi mu tudi za to vlogo moralo priznati priglašeni znesek 219,60 EUR ali pa tožniku ne bi smelo priznati stroškov za njegovo vlogo z dne 11. 10. 2021. Bistvena napaka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pa je v tem, da je tožniku obračunalo DDV tudi na sodno takso, pričnine, stroške izvedenca in potne stroške, kar je nedopustno. Iz tega naslova mu je neutemeljeno priznalo 453,78 EUR stroškov. Priglasil je pritožbene stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. V pretežnem delu je podanim navedbam nasprotoval. Priglasil je pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Za odsotnost pooblaščenke iz pisarne (za prihode na naroke glavne obravnave) je sodišče tožencu priznalo 5 krat po 80 točk OT. Sklicevalo se je na četrti odstavek 6. člena OT, kjer je določeno: Za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. Iz obrazložitve gre razbrati, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da traja čas potovanja iz Nove Gorice (sedeža oziroma naslova pooblaščenke) do Okrožnega sodišča v Kopru 59 minut v eno smer. Zaradi tega je upoštevalo, da znaša "porabljen čas" v eno smer dva krat po dve začeti pol - uri. Pritožbeno sodišče je ta podatek, pridobljen s spletno aplikacijo "Google Maps", preverilo. Ugotovilo je, da je predviden čas vožnje odvisen od dela dneva, ko nameravamo vožnjo opraviti, traja pa od 55 minut do 1 ure in 10 oziroma 15 minut. Povsem sprejemljive so zato pritožbene navedbe, da je odsotnost iz pisarne zaradi voženj na tej relaciji (v eno smer) presegala čas ene ure. Pooblaščenki toženca gre iz tega naslova dodatno nadomestilo v višini 200 točk OT (10 krat po 20 točk OT).

6Neutemeljene pa so pritožbene navedbe toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati pooblaščenki tožnika manjši znesek kilometrine, ker naj bi znašala razdalja od Ljubljane do Kopra zgolj 106 km, ne pa 110 km, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Prej omenjena spletna aplikacija res navaja razdaljo 106 km, vendar je prepričljiva navedba tožnika v odgovoru na pritožbo, da se zaradi izogibanja gnečam in zaprtim cestam ta (idealna) razdalja le redko doseže. Razdalja 110 km za relacijo Ljubljana (center mesta) - Koper (sodišče) je po oceni pritožbenega sodišča upoštevna in tudi običajna.

7Sodišče prve stopnje tožencu res ni priznalo nagrade za vlogo z dne 18. 10. 2021, vendar pritožba ne upošteva, da toženec nagrade za to vlogo niti v stroškovniku z dne 15. 6. 2022, niti v sami vlogi z dne 18. 10. 2021 ni priglasil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade za vlogo z dne 11. 10. 2021. S to vlogo je tožnik komentiral izdelano izvedensko mnenje in podal predlog za zaslišanje določenih prič. Konkretiziranih navedb, da bi bila ta vloga (in zakaj naj bi bila) nepotrebna, neobrazložena in podobno, toženec v pritožbi ni podal.

8Pač pa toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno obračunalo (priznalo) DDV tudi na plačane zneske sodne takse, pričnin in izvedenin. Pravna podlaga za tako postopanje ne obstaja. Kot izhaja iz odgovora na pritožbo, to niti za tožnika ni sporno. Ne drži pa pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo DDV na potne stroške (kilometrino njegove pooblaščenke). Na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. Po drugem odstavku 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Sloveniji. V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na primer stroški prevoza.¹

9Pritožbeno sodišče je torej tožencu priznalo dodatnih 200 točk OT iz naslova odsotnosti pooblaščenke iz pisarne, zavrnilo pa obračunan DDV na prej omenjene stroške tožnika iz naslova sodne takse, pričnin in izvedenin. Pravdni stroški tožnika tako po novem znašajo 5.464,27 EUR (namesto 5.828,51 EUR), stroški toženca pa 4.258,04 EUR (namesto 4.110,18 EUR). Upoštevajoč uspeh v tej pravdi, bi moral tožnik povrniti tožencu 15 % stroškov (638,71 EUR), toženec pa tožniku 85 % stroškov (4.644,63 EUR). Po medsebojnem pobotu pa mora toženec povrniti tožniku 4.005,92 EUR pravdnih stroškov (prej 4.337,70 EUR). Glede na navedeno je pritožbi delno ugodilo in odločitev v I. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (III. točka izreka), sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10Glede na delni pritožbeni uspeh toženca, je pritožbeno sodišče še odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (smiselno drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Prim. Nace Potočnik, Dilema (ne)obračunavanja DDV od materialnih stroškov odvetnikov v sodni praksi, Odvetnik, št. 4/2018, str. 30 ter sodno prakso: VSK sklep Cpg 149/2019 ter VSL sklep I Cpg 257/2021.