VSL Sklep II Cpg 295/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje (sklep o stroških) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravde stroške v višini 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Iz izpodbijane II. točke izreka prvostopenjske odločbe (sklepa o stroških) izhaja, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 244,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper stroškovno odločitev v obravnavani se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da povrnitev pravdnih stroškov naloži toženi stranki, enako tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in navedla, da sama ni dala povoda za pritožbo, saj je v zvezi z izpodbijano stroškovno odločitvijo očitno prišlo do pisne pomote na strani sodišče prve stopnje, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do pritožbenih stroškov, kot jih zahteva v pritožbi pač pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 2.469,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2020 dalje. Posledično je toženi stranki naložilo povrnitev potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke, in sicer je slednji priznalo nagrado za sestavo tožbe (tar. št. 19 OT: 200 točk) in prve obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 20 OT: 200 točk) ter pavšalno priglašene materialne stroške pooblaščenca (tretji odstavek 11. člena OT: 8 točk), v skupni višini 244,80 EUR, kot to izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe (glej 19. in 20. točko).

6Ob tem sicer drži, da iz II. točke izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožeča stranka tista, ki je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 244,80 EUR, pri čemer pa je jasno, da je pri navedbi strank v tem delu izreka prišlo do pisne pomote, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi stroškovne odločitve pojasnilo da je v skladu z 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku) tožena stranka tista, ki mora tožeči stranki povrniti stroške postopka, hkrati pa se znesek priznanih stroškov iz II. točke izreka ujema z izračunom priznanih stroškov tožeče stranke iz obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje (244,80 EUR).

7Glede odločitve o temelju povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka tako utemeljeno opozarja, da pritožba v tem delu ni bila potrebna, saj je šlo za očitno pisno pomoto, katero bi sodišče prve stopnje lahko samo oziroma na ustrezen predlog strank odpravilo z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

8Ne gre pa spregledati, da tožeča stranka z vloženo pritožbo ne nasprotuje zgolj temelju, pač pa tudi višini stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo kot potrebne v postopku (155. člen ZPP). Pri tem je utemeljeno pritožbeno stališče, da glede na vrednost spornega predmeta (2.469,22 EUR) tožeči stranki v povrnitev pripada 300 točk za sestavo tožbe (tar. št. 19 OT) in 300 točk za sestavo prve obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 20 OT), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki v skladu z OT priznalo 200 točk premalo (400 točk namesto 600 točk), posledično pa od napačne osnove odmerilo tudi 2% materialnih stroškov pooblaščena (8 točk namesto 12 točk).

9Neutemeljeno pa se pritožba zavzema za priznanje nagrade za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo. Tožeča stranka je drugo pripravljalno vlogo vložila dne 3. 10. 2023 in v skladu s tar. št. 20 OT za njeno sestavo priglasila 225 točk. Ker je vrednost spornega predmeta v obravnavanem gospodarskem sporu nižja od 4.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje postopek pravilno vodilo v skladu s pravili, ki veljajo za spore majhne vrednosti (30. poglavje ZPP). Tožeča stranka ima po prejemu odgovora na tožbo na voljo eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP), dejstva in dokazi, ki jih navaja v morebitnih nadaljnjih vlogah, pa se ne upoštevajo (453. člen ZPP). V skladu z navedenim prvostopenjsko sodišče druge pripravljalne vloge tožeče stranke ni upoštevalo, ni vročalo nasprotni stranki in je tudi utemeljeno ni priznalo v smislu stroška, potrebnega za pravdo (155. člen ZPP). Tožeča stranka je v stroškovniku druge pripravljalne vloge priglasila tudi 200 točk iz naslova stroška pridobivanja pisnega stališča družbe A., d. d. katerega je vlogi nato priložila kot dokaz. Poleg že pojasnjene okoliščine, da je bila druga pripravljalna vloga in njej priloženi dokazi neupoštevana in s tem nepotrebna za postopek, tožeča stranka za obračun stroška pridobivanja dokaza, ki ga prilaga svoji vlogi, tudi nima ustrezne podlage v OT, zaradi česar tudi ta strošek pravilno ni bil priznan.

10O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), pri čemer mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). Skladno z navedenim sodišče ne more stranki prisoditi stroškov, ki jih slednja ni priglasila, zaradi česar je pravilno postopanje prvostopenjskega sodišča, ki tožeči stranki v povračilo ni priznalo stroška 180,00 EUR iz naslova plačilne sodne takse, saj tožeča stranka tega stroška, ki ga v pritožbi ne more več uveljavljati, v postopku na prvi stopnji sploh ni priglasila (tretji odstavek 163. člena ZPP).

11Pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi moralo od vrednosti priznanih stroškov odvetniškega zastopanja odmeriti in priznati tudi 22% davek na dodano vrednost (DDV), kar utemeljuje z navedbo, da je pooblaščenec tožeče stranke davčni zavezanec, o čemer bi se prvostopenjsko sodišče lahko prepričalo z vpogledom v evidenco FURS. Iz pregleda spisa v obravnavani zadevi gre ugotovit, da je tožeča stranka stroške plačila DDV-ja priglasila zgolj z navedbo: "DDV (vpogled v evidenco FURS) … 22%". Kot že navedeno, mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno priglasiti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP), po potrebi pa tudi navajati vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (7. člen ZPP). Tožeča stranka ob priglasitvi stroška DDV-ja v obravnavanem primeru ni podala trditev o tem, da je njen pooblaščenec davčni zavezanec (to prepozno navaja šele v pritožbi), v zvezi z navedeno okoliščino pa tudi ni ponudila identifikacijske, tj. davčne številke pooblaščenca. Zgolj prazna priglasitev odmere DDV-ja k stroškom odvetniškega zastopanja brez ustreznih trditev oziroma pojasnila za uspešno uveljavljanje tega stroška ne more zadostovati niti takšna priglasitev ne obvezuje sodišča, da samo opravlja poizvedbe o davčni obveznosti pooblaščenca stranke pri pristojnih organih. Skladno z navedenim sodišče prve stopnje tudi tega stroška upravičeno ni priznalo.

12Ob upoštevanju navedenega je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), tako da je višino priznanih pravdnih stroškov iz 244,80 EUR zvišalo na 367,20 EUR (612 točk x 0,60 EUR), kolikor mora tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni¹ od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (378. člen v zvezi z 299. členom OZ).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in dejstvu, da je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Kot je v tožbenem zahtevku uveljavljala tožeča stranka (zakonski rok za izpolnitev v sporu majhne vrednosti je sicer 8 dni, prim. 458. člen v zvezi s 313. člen ZPP).