VSRS Sodba X Ips 29/2023

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dosedanji potek postopka

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je opravila vsebinsko kontrolo pravilnosti uveljavljane višine normiranih odhodkov v predloženem obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2019 na podlagi 129. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Z odločbo št. DT 4212-4320/2020-3 z dne4. 8. 2020 je davčni organ ugotovil, da je tožnik v obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2019 pod zap. št. 8 (davčno priznani odhodki v višini 80 % davčno priznanih prihodkov) vpisal znesek 60.636,17 EUR, kar je presegalo najvišji dovoljeni znesek normiranih odhodkov. Skladno s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov, vendar ne več kot 40.000,00 EUR, ali 80.000,00 EUR, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri davčnem zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Po podatkih iz evidenc je davčni organ ugotovil, da je tožnik teh pogojev ni izpolnjeval, saj se za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne šteje oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost ali do sorazmernega dela delnega plačila za izgubljen dohodek zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1). Posledično je davčni organ upošteval normirane odhodke le do višine 40.000,00 EUR ter dodatno odmeril akontacijo dohodnine od davčne osnove povečane za 20.636,17 EUR.

2Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski davčni organ) je tožnikovo pritožbo zavrnilo z odločbo, št. DT 499-04-19/2020-2 z dne30. 10. 2020.

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek davčnemu organu. V obrazložitvi je navedlo, da se na podlagi 19. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) zavarujejo osebe, za katere tako določajo predpisi o starševskem varstvu. Podlaga za tovrstno zavarovanje je v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa plačilo prispevkov za socialno varnost zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je ravno v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas, in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva izhaja iz njegovega statusa samostojnega podjetnika, druga iz upravičenja do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Iz zakonskega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen "drugo podlago" opredeliti kot odločilno razlikovalno okoliščino, ki bi takšnega zavezanca izključevala iz sistema normiranih odhodkov. Davčni organ in toženka sta prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas. Zato je po presoji sodišča za pravilno uporabo materialnega prava glede izpolnjevanja pogojev sistema normiranih odhodkov v konkretnem primeru to vprašanje treba obravnavati v luči navedenih pravnih podlag.

4Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom X DoR 26/2023-3 z dne12. 4. 2023 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja: "Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?".

5Na podlagi navedenega sklepa je toženka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4212-4320/2020-3 z dne 4. 8. 2020 oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

6Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga Vrhovnemu sodišču, naj revizijo kot neutemeljeno zavrne, ker meni, da so razlogi iz izpodbijane sodbe pravilni. Navaja, da ZDoh-2 izrecno zahteva le, da je oseba zavarovana za polni delovni čas, ne pa, da je izključno zavarovana iz naslova opravljanja dejavnosti. Dodaja, da to izhaja tudi iz spremembe ZDoh-2, ki velja od 1. 1. 2023 dalje in ki sedaj izrecno določa, da mora biti oseba obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja ali samozaposlitve. V primeru, da bi to veljalo že pred spremembo, ta ne bi bila potrebna. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 85. člen ZUS-1).

Revizijske navedbe

9Revidentka v svoji reviziji navaja, da izpolnjevanje pogoja, da mora biti pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ZDoh-2 veže na zavarovanje pri zavezancu (zavarovanje vezano na opravljanje dejavnosti zavezanca) po podlagi, določeni z ZPIZ-2. Meni, da je izpolnjen ta pogoji, kadar je zavezanec sam zavarovan iz naslova opravljanja dejavnosti na podlagi 15. člena ZPIZ-2, ali pa da je druga oseba obvezno zavarovana na podlagi pravnega razmerja z zavezancem (osebo, ki opravlja dejavnost) na podlagi 14. člena ZPIZ-2 za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Kadar podlaga pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas ni izključno dejavnost zavezanca, temveč je podlaga zavarovanja še neka druga, takrat oseba ni zavarovana pri zavezancu. V tem primeru tak zavezanec ni v enakem položaju kot drug zavezanec, ki samostojno opravlja dejavnost v polnem obsegu. Zaradi načela enake obravnave ga je treba drugače obravnavati, in sicer kot nekoga, ki ne opravlja samostojne dejavnosti v polnem obsegu in lahko torej v sistem normiranih odhodkov vstopa le v manjšem obsegu. S tem ni poseženo v pravice iz socialnega zavarovanja, saj pravica do vstopa v sistem normiranih odhodkov ni pravica socialne narave, temveč je pravica davčne narave. Po revidentkinem mnenju ZDoh-2 eksplicitno zahteva zavarovanje pri zavezancu za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, za najmanj eno osebo. Gre lahko samo za zavarovanje, ki temelji na predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pa za zavarovanje urejeno na podlagi socialnih pravic. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1192/2020-13 z dne 31. 5. 2022.

Glede dopuščenega revizijskega vprašanja

10V obravnavanem primeru gre za spor, ali je tožnik v letu 2019 izpolnjeval pogoje za priznanje normiranih odhodkov v višini 80 % prihodkov do višine80.000 EUR, ali ne. V letu 2019 veljavna določba prvega odstavka 59. člena ZDoh-2 je določala, da se pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz tretjega in četrtega odstavka 48. člena tega zakona, upoštevajo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov, vendar ne več kot 40.000 EUR, ali 80.000 EUR, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev (vsebinsko enak pogoj določa tudi tretji odstavek 48. člena ZDoh-2).

11Sporno torej je, ali ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je bil tožnik v letu 2019 zavarovan delno (20 ur) kot samozaposlen ter delno (20 ur) iz naslova starševskega varstva (prvi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZSDP-1), predstavlja zakonski dejanski stan oziroma izpolnjuje zakonske pogoje, da je bila pri zavezancu (tožniku) v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev.

12V zvezi s tem je treba odgovoriti na vprašanje, ali se za osebo, zavarovano za polni delovni čas, lahko šteje tudi oseba, ki je zavarovana za krajši delovni čas, do polnega delovnega časa pa ji prispevke plačuje država na podlagi koriščenja pravice do krajšega delovnega časa iz zavarovanja za starševsko varstvo.

13Nesporno je, da so samostojni podjetniki zavarovanci za starševsko varstvo (4. točka prvega odstavka 8. člena ZSDP-1) in so tako v celoti upravičeni do pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo, določenih v 14. členu ZSDP-1. Poglavitni namen zavarovanja za starševsko varstvo je, da staršem, ki se zaradi skrbi za otroke znajdejo v depriviligiranem položaju glede na ostale družbene skupine, med drugim omogoči lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Posebej jasno je ta cilj izražen v pravici do krajšega delovnega časa, ki je namenjena temu, da lahko starša svojemu otroku zagotovita spremstvo v in iz vzgojno-izobraževalne ustanove (kot to zahteva Zakon o pravilih cestnega prometa).¹ Navedeno se uresničuje tako, da država zavarovancu, ki zaradi izpolnjevanja starševskih nalog dela krajši delovni čas, zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti.² Tak zavarovanec je torej dejansko zavarovan za polni delovni čas in se tako obravnava v vseh primerih, kjer je za uresničevanje določene koristi ali pravice predpisan pogoj zavarovanosti za polni delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega brez učinka.

14Vrhovno sodišče sodi, da opisano velja tudi glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, veljavnega v relevantnem obdobju. Določba zahteva le, da je ena oseba z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana za polni delovni čas. Pri tem, kot pravilno izpostavi Upravno sodišče v izpodbijani sodbi, ZPIZ-2 potrebno podlago predvideva v drugem odstavku 19. člena, kjer je izrecno določeno, da se obvezno zavarujejo osebe, za katere tako določajo predpisi, ki urejajo starševsko varstvo. Zavarovanec, ki koristi pravico iz zavarovanja za starševsko varstvo (konkretno pravico do dela s krajšim delovnim časom), je obvezno zavarovan na podlagi zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prav tako pa je zavarovan za polni delovni čas skladno z določbo šestega odstavka 50. člena ZSDP-1.

15Revidentkini ugovori, da v tem primeru oseba ni zavarovana le pri zavezancu in bi se torej moralo upoštevati samo obvezno zavarovanje na podlagi 14. in 15. člena ZPIZ-2 so povsem neutemeljeni. Iz nobene upoštevne zakonske določbe ne izhaja, da bi se za izpolnjevanje pogoja polnega delovnega časa zahtevalo obvezno zavarovanje izključno na eni podlagi (opravljanju dejavnosti). Revidentka je s svojo razlago ustvarila dodatni pogoj, ki ne izhaja iz zakonske ureditve. Zmotna je tudi njena obrazložitev tega pogoja, da oseba, ki koristi pravico iz zavarovanja za starševstvo, ni v enakem položaju kot drug zavezanec, ki samostojno opravlja dejavnost v polnem obsegu delovnega časa in mora biti zato njuna obravnava drugačna. Tak zavarovanec, ki opravlja naloge starševstva, je (glede sposobnosti opravljanja polnega delovnega časa) primarno v neenakem položaju do zavarovanca, ki jih ne. Namen zavarovanja za starševsko varstvo pa je ravno v tem, da ju pravno izenači.

16Priznanje manjšega obsega učinka pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za samozaposlene, za kar se dejansko zavzema revidentka, prav tako nima nobene zakonske podlage. Glede na to, da so samozaposleni v enaki meri zavezanci za plačilo zavarovanja kot drugi zavarovanci, bi moral biti učinek omejevanja zagotovljene pravice jasno predviden v zakonski določbi in temeljito obrazložen v zakonodajnem gradivu, v čem obstoji ustavno dopustna podlaga za takšno razlikovanje. V nobenem primeru ni mogoče razlikovanja graditi na besedici "pri" zavezancu, kot to želi revidentka. Nenazadnje pa sedmi odstavek 50. člena ZSDP-1 zahteva opravljanje najmanj polovične delovne obveznosti, kar pomeni, da je v vsakem primeru oseba zavarovana tudi pri zavezancu. Revidentkino stališče je tako nedopustno posega v načela enotnosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

17Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor, da pravica do uveljavljanja normiranih stroškov ni pravica socialne narave, temveč gre za davčno pravico. To seveda drži, vendar je bistveno, da se ta davčna pravica uresničuje (med drugim) ob ugotovljenem izpolnjevanju pogoja obveznega zavarovanja za polni delovni čas vsaj ene osebe. Glede presoje o njegovi izpolnjenosti pa se morajo upoštevati socialne pravice, ki se nanj nanašajo. Skladno z uporabo sistemske razlage zakonskih določb teh ni mogoče razlagati izolirano od preostalih zakonov, ki v pravnem sistemu urejajo isto vsebinsko materijo. Pravni sistem je preplet medsebojno učinkujočih zakonskih norm in jih je treba tako tudi razlagati. Revidentkino stališče je nepravilno, tudi če se upoštevajo zgolj določbe ZPIZ-2, kot predlaga sama, saj že omenjeni 19. člen ZPIZ-2 neposredno ustvarja podlago za uporabo zakonov, ki urejajo socialne pravice pri določitvi pravne podlage za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato ti zakoni ne morejo biti izključeni pri presoji izpolnjevanja pogojev iz 48. in 59. člena ZDoh-2.

18Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej negativen. Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Presoja v obravnavanem primeru

19V obravnavanem primeru je nesporno, da sta pogoja petih mesecev in vsaj ene obvezno zavarovane osebe izpolnjena. Tožnik izpolnjuje tudi pogoj zavarovanja pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas. S tem v celoti izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2 in se mu priznajo normirani odhodki v višini 80 % prejetih prihodkov do višine 80.000 EUR. Izpodbijana sodba Upravnega sodišča je torej pravilna in zakonita.

20Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno(92. člen ZUS-1). Ostale revizijske navedbe pa so za odločitev nebistvene.

K II. točki izreka:

21V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker revidentka z revizijo ni uspela, je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tako za vložen odgovor na revizijo tožeči stranki priznalo stroške v višini 450,00 EUR (750 točk, tar. št. 34 Odvetniške tarife; OT) in 2 % zahtevanih materialnih stroškov v znesku 9 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 559,98 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Glasovanje

22Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasovala vrhovna sodnica mag. Tatjana Steinman.

¹ Povzeto po Poročevalcu Državnega zbora, Predlog zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, EVA 2013-2611-0042, 11. 10. 2013.
² Republika Slovenija plačuje prispevke zavarovanca in delodajalca za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, za starševsko varstvo, za zdravstveno zavarovanje pa prispevke za primer bolezni in poškodbe izven dela, za pravice do zdravstvenih storitev in povračila potnih stroškov (šesti odstavek 50. člena ZSDP-1).