50. člen ZSDP-1

Kajti pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je za verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika - DZ), zgolj okoliščina, da neko ravnanje ali opustitev ni v otrokovo korist, pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Obstoječ režim izvajanja stikov, ko je določen s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča II N 147/2025 z dne 31. 12. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025, mld. deklice z ničemer ne ogroža, temveč je neizvajanje stikov posledica predlagateljeve zavestne odločitve, da sodno določene lokacije prevzema mld. otroka ne bo upošteval. Takšne okoliščine pa ne zadoščajo za izkaz ogroženosti otroka niti ne zadoščajo za zaključek, da so se okoliščine od pravnomočne dokončne odločitve sodišča v tolikšni meri spremenile, da bi bil dopusten poseg s pravnomočno odločitev o načinu izvajanja stikov oziroma lokaciji prevzemnega mesta otroka.

Med spremembami, ki vplivajo na upravičenost do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS je navedena tudi sprememba vrste periodičnega dohodka. Opustitev tožnika glede sporočanja spremembe v njegovi pravni sferi se lahko odrazi le na že priznane pravice, ki so potekle s februarjem 2024. Le zgolj zaradi tožnikove opustitve pa avtomatično ne nastopi dolžnost CSD iz 42. člena ZUPJS, da bi o že priznanih pravicah odločil na novo z upoštevanjem spremembe periodičnega dohodka s prvim naslednjim mesecem po nastopu spremembe.

V primeru, kot je tožnikov, sta podlagi za zavarovanje dve. Prva izhaja iz njegovega statusa odvetnika zasebnika, druga iz upravičenja do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Glede na dejstvo, da je imel tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz 2. alineje tretjega odstavka 48. člena, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz besedila 2. alineje tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev. Po presoji sodiša sta davčni organ in tožeka prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer tožnica ni dokazala niti nastanka nepremoženjske škode. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek z obrestmi.

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

V obravnavani zadevi davčni organ in toženka ne upoštevata, da je v tožnikovem primeru druga podlaga v tem, da koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva. Davčni organ in toženka pri razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja iz 59. člena ZDoh-2 v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.

Na podlagi ZSDP-1 sta podlagi za zavarovanje dve in sicer se zavarovalna podlaga deloma nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Na podlagi 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln delovni čas. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost je s tem tudi obseg obveznega zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj po prvem odstavku 59. člena ZDoh-2 (oz. po tretjem odstavku 48. člena ZDoh-2), da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja p

ZUTD ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi meseci, v katerih prejme zavarovanec tako plačo kot tudi nadomestilo plače, teh mesecev pa ni mogoče upoštevati niti glede na jasno določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD. Tretji odstavek 61. člen ZUTD se v zvezi s pravicami, ki jih opredeljuje ZSDP-1, nanaša le na delo s krajšim delovnim časom kot načinom izrabe starševskega dopusta. Ta določba zato ne daje podlage za preračun prejete plače na polno plačo (na plačo, ki bi jo delavec prejel v posameznem mesecu, če ne bi bil odsoten z dela) v primeru, ko delavec v posameznem mesecu osemmesečnega obdobja pred nastankom invalidnosti prejme tako plačo za opravljeno delo, kot tudi nadomestilo plače. Tretji odstavek 61. člena ZUTD se ne nanaša na zavarovance, ki delajo krajši delovni čas na podlagi pravice staršev do krajšega delovnega časa po 50. členu ZSDP-1.

Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice del

V obravnavani zadevi je tožnica redno zaposlena. Na podlagi ZSDP-1 je uveljavila pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Ob uveljavitvi navedene pravice je imela registrirano dejavnost s. p. Ta je bila registrirana tudi v času od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015, ko jo je tožnica po lastni izpovedi odjavila v izogib nevšečnostim z delodajalcem. Hkrati je izpovedala, da je dejavnost s. p. opravljala zato, da je kompenzirala nižji dohodek iz delovnega razmerja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. V takšnih okoliščinah konkretnega primera ni dejanske podlage za kritje prispevkov za socialno varnost za krajši delovni čas od polnega iz proračunskih sredstev.

Sporno je obdobje 1. 12. 2014 do 4. 4. 2016, ko je bil tožnik za polovični delovni čas zaposlen v družbi (je imel torej delovnopravni status), za polovični delovni čas pa je imel status zavarovanca po 1. odstavku 50. člena ZSDP-1. Po navedenem določilu je imel kot eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. S tem je imel na podlagi 7. odstavka 50. člena ZSDP-1 pri delodajalcu pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu je do polne delovne obveznosti zagotavljala plačilo socialnih prispevkov od sorazmernega dela minimalne plače. V navedenem spornem obdobju je torej tožnik imel delovnopravni status (kar vključuje tudi status zavarovanca po posebnih predpisih) za polovični delovni čas, za polovični delovni čas pa le status zavarovanca (zaradi plačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je imel tudi za to obdobje priznano zavarovalno dobo za polni delovni čas). Delovnopravni status je torej širši pojem (obsega več pravic in obveznosti) od statusa zavarovanca. Zato tožnik za obdobje, ko ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma, ko ni bil zapo

ZSDP-1 ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve. Deloma se podlaga nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.