48. člen ZDoh-2

V primeru, kot je tožnikov, sta podlagi za zavarovanje dve. Prva izhaja iz njegovega statusa odvetnika zasebnika, druga iz upravičenja do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Glede na dejstvo, da je imel tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz 2. alineje tretjega odstavka 48. člena, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz besedila 2. alineje tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev. Po presoji sodiša sta davčni organ in tožeka prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Poglavitni namen zavarovanja za starševsko varstvo je, da staršem, ki se zaradi skrbi za otroke znajdejo v depriviligiranem položaju glede na ostale družbene skupine, med drugim omogoči lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Navedeno se uresničuje tako, da država zavarovancu, ki zaradi izpolnjevanja starševskih nalog dela krajši delovni čas, zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti.' Tak zavarovanec je torej dejansko zavarovan za polni delovni čas in se tako obravnava v vseh primerih, kjer je za uresničevanje določene koristi ali pravice predpisan pogoj zavarovanosti za polni delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega brez učinka.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, so v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?

Z vidika namena sistema normiranih odhodkov so zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.

Po presoji sodišča je napačno stališče davčnih organov, da je zakonski pogoj izpolnjen le, če je zavezanec bodisi sam iz naslova opravljanja dejavnosti zavarovan kot samozaposlena oseba za polni delovni čas bodisi je druga oseba na podlagi pravnega razmerja z zavezancem (oseba, ki opravlja dejavnost) obvezno zavarovana kot oseba v delovnem razmerju za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev, ker se na tej podlagi domneva, da gre za obseg opravljanja samostojne dejavnosti, za katero se šteje, da gre za opravljanje dejavnost kot izključne. V določbah ZDoh-1 za takšno razlago ni podlage.

Tožnica je o možnosti ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov začela razmišljati šele leta 2020, davčni nadzor pa se je nanašal na leta 2016-2018, po zakonskih predpisih (rvi odstavek 308. in drugi odstavek 297. člena Zakona o davčnem postopku) procesnopravnega pogoja priglasitve ni več mogoče opraviti pravočasno. Tožnici ni bila lastnica tega stanovanja, zaradi česar tudi ne more uveljavljati amortizacije iz tega naslova, saj ne gre za njeno sredstvo. Tožnici so bili potni stroški delno priznani. Kaj konkretno naj bi bilo pri tem narobe, tožnica v tožbi ne pojasni. Prav tako tožnica dejansko niti ne pojasni, kateri stroški točno naj bi bili nedokazljivi oz. glede katerih stroškov naj ne bi mogla pribaviti dokazov. Zato tudi te tožbene navedbe ostajajo nekonkretizirane.

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

V obravnavani zadevi davčni organ in toženka ne upoštevata, da je v tožnikovem primeru druga podlaga v tem, da koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva. Davčni organ in toženka pri razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja iz 59. člena ZDoh-2 v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.

V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.

Na podlagi ZSDP-1 sta podlagi za zavarovanje dve in sicer se zavarovalna podlaga deloma nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Na podlagi 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln delovni čas. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost je s tem tudi obseg obveznega zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj po prvem odstavku 59. člena ZDoh-2 (oz. po tretjem odstavku 48. člena ZDoh-2), da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja p

Tožnik ni obvezno zavarovan pri zavezancu v skladu z ZPIZ-2 (14. člen ali 15. člen ZPIZ-1) za poln delovni čas nepretrgoma najmanj pet mesecev. Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zavarovan na navedeni podlagi le za 20 ur dela in skrajšani delovni čas v skladu s 50. členom in 51. členom ZDSP-1. Zakonskega pogoja ne izpolnjuje oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost ali do sorazmernega dela plačila za izgubljen dohodek zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po ZDSP-1.

Tožnik se je v postopku skliceval na to, da je bil podizvajalec in da ne more predložiti zapisnikov o napakah gradnje na objektih, kjer je opravljal dela kot podizvajalec, zaradi česar se je skliceval na druge posredne dokaze, s katerimi je dokazoval škodo zaradi napak gradnje in posledično nastale odhodke. Davčni organ pa je pri svoji odločitvi izhajal zgolj iz dejstva, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bili razvidni zatrjevani odhodki v skladu s SRS. Vendar pa, verodostojne knjigovodske listine niso edini način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja, saj ima davčni zavezanec za dokazovanje (obstoja) odhodka tudi možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi.

O priglasitvi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov se ne odloča z upravnim aktom - odločbo, takšne vloge nima niti označitev v davčnem registru. Zato sodišče zavrača kot neutemeljeno zahtevo tožnika, da se označba zavezanca v davčnem registru šteje za odločitev v upravni (davčni) zadevi, in posledično trditev, da je bilo v zadevi dvakrat odločeno ter s tem kršeno načelo ne bis in idem. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, kako razumeti zakonsko ureditev, konkretno besedno zvezo „prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju“. Po presoji sodišča je lahko uporaba tega besedila le dobesedna, saj je določba izrecna in kaže na namen zakonodajalca, da se prav v tem in takšnem primeru ugotavljanja prihodkov uporabijo določbe SRS in ne ureditev oziroma uporaba tistih določb zakona (ZDoh-2), ki se nanašajo na ugotavljanje višine davčne osnove. Prav ta izrecno drugačni pristop je odločilen za njihovo (dobesedno) uporabo. Gre za pogoj, ki predstoji ugotavljanju davčne osnove, ki se ugotavlja naknadno in po posebnih pravilih.

Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012. Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.