VSC Sodba Cp 24/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugi tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

III. Prva toženka sama krije svoje pritožbene stroške, drugemu tožniku pa mora v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 85,40 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov zoper toženki na ugotovitev, da je oporoka z dne 24. 4. 2012 pokojnega A. A. nazadnje stanujočega ..., neobstoječa in nična ter podredni zahtevek za razveljavitev te oporoke kot tudi za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je, da so tožniki dolžni v roku 15 dni nerazdelno povrniti prvi toženki stroške pravdnega postopka v višini 1.942,04 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se drugi tožnik B. B. po pooblaščencu C. C. pravočasno pritožuje. Sodbo le v stroškovni odločitvi pravočasno pritožbeno izpodbija prva toženka po (ob vložitvi pritožbe še) pooblaščencu D. D.¹.

3Drugi tožnik v pritožbi uvodoma navaja, da sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obliko notarske oporoke, ki se v tem postopku izpodbija, napačno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja 33. člen Zakona o notariatu (ZN) in navaja, da je iz vpogleda v oporoko jasno razvidno, da se v oporoki nahajajo podpisi A. A. oz. zapustnika med vrsticami in sicer na strani 2 oporoke, prav tako se med vrsticami nahajajo podpisi obeh oporočnih prič na strani 3 oporoke, kot tudi podpis in žig notarke. Ne glede na njeno pojasnilo, da je med notarji v Sloveniji glede mest podpisov različna praksa, to ne more izničiti navedene zakonske norme, ki jo sodišče enostavno prezre. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da so podpisi zapustnika, obeh prič kot tudi podpis in žig notarke neobstoječi, notarski zapis pa po svoji obliki neveljaven in nima učinka notarske listine. Pomanjkljiv je tudi iz drugih razlogov. Manjkajo mu parafe udeležencev in notarja na vsaki strani te notarske listine (36. člen ZN). Na prvi strani oporoke manjka parafa notarke, na drugi strani manjka najmanj ena parafa, na zadnji strani pa vsaj dve parafi. Oporoka je tudi v nasprotju s 37. členom ZN in že hiter pogled na oporoko pokaže, da sporni notarski zapis ne izpolnjuje niti pogojev iz 37. člena ZN, saj na koncu zapisa ni vseh podpisov, ampak le domnevni podpis zapustnika. Gre torej za takšne napake v obliki notarskega zapisa, da je ta zaradi obličnostnega lapsusa ničen. Napačno vstavljanje podpisov na notarski listini ima takšno posledico, da ti podpisi dejansko ne obstojijo. Namen zakonske določbe 33. člena ZN je ravno v tem, da se preprečijo naknadni vpisi na notarski listini in s tem preprečijo zlorabe. To normo oziroma posledico, ki iz te norme izhaja, je treba razširiti tudi na situacijo, ko bi udeleženci želeli takšno kršitev sankcionirati s tako imenovano konverzijo te listine v listino po 64. členu Zakona o dedovanju (ZD). V kolikor bi sodišče, kot je ob napačni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru dopustilo takšno konverzijo v navadno pisno oporoko pred pričami, bi izničilo pomen 33. člena ZN, ki je ravno v tem, da se zagotovi ustrezna varnost in prepreči zloraba volje udeležencev posla. ZD v 64. členu za veljavnost oporoke ne zahteva tako stroge obličnosti kot ZN, vendar pri tem ne gre spregledati, da je tudi po izjavi priče F. F. prav zaradi varnosti želel zapustnik strogo obličnost oporoke. V kršitvi obličnostnih pravil notarske listine je torej nedvomno najti razlog, zaradi katerega je potrebno odreči konverzijo te oporoke v oporoko po 64. členu ZD. Iz oporoke na strani 2 sicer izhaja, da je oporočitelj po branju te oporoke izjavil, da je to njegova oporoka in jo podpisal, na strani 2 je ena parafa in dva podpisa na pravilnem mestu, vendar iz podpisov ni mogoče razbrati, kateri osebi sta se pod tem besedilom podpisali, v posledici 33. člena ZN pa so vsi podpisi in znaki (žig notarke) na strani 3 oporoke neobstoječi. Tako listina dejansko nima podpisov prič, ki bi potrjevali to okoliščino, ki je potrebna tudi za veljavnost oporoke po 64. členu ZN. Nobena od oporočnih prič med zaslišanjem tudi ni potrdila, da je izjavo, da gre za njegovo oporoko, oporočitelj pred njima kot oporočnima pričama v UKC dejansko tudi izustil, zato tudi ni mogoče notarski oporoki priznati konverzije v oporoko po 64. členu ZD. Tožniki so tekom postopka tudi zatrjevali, da so podpisi oporočitelja na sporni oporoki ponarejeni. Svojo navedbo so utemeljevali predvsem s primerjavo podpisa na izjavi pacienta v UKC Ljubljana, ki se nahaja na B 19 in A 20. Podpis pokojnega na tej listini se bistveno razlikuje od vseh podpisov na oporoki. Tožniki so okoliščine o ponarejenem podpisu utemeljevali z okoliščinami, ki same po sebi res ne predstavljajo dokaza o ponareditvi podpisa, kot sicer pravilno navede sodišče, so pa zagotovo okoliščine, ki kažejo na to, da je v zvezi s predmetno oporoko bilo prisotnih toliko nenavadnih stvari, da le-te ne dajo več podlage, da bi lahko šlo zgolj za golo naključje, da so se odvile prav vse (prva toženka je v preteklosti že ponaredila podpis A. A. notarski zapis oporoke je bil razpenjan, notarska oporoka je bila shranjena v kuverti brez oznake in številke vpisnika - 32. člen ZN, na kuverti je bil star nepravilen naslov notariata, oporoka je bila šele po letu dni prijavljena v centralni register oporok). Izvedenec E. E. zaključka, da sledov ponarejanja na oporoki ni ugotovil, ni ustrezno obrazložil niti po zaslišanju na obravnavi, kar so tožniki opozorili na naroku in iz tega razloga tudi zahtevali novega izvedenca. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo, je tožnikom onemogočilo dokazovanje in s tem kršilo načelo kontradiktornosti, posledično pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec je dejstvo, da na oporoki podpisi niso ponarejeni, potrdil le na nivoju verjetnosti, kar pa ne zadostuje za sodno odločitev, ki terja stopnjo prepričanja. Tožeče stranke so izpostavile nepravilnosti oz. nedoslednosti v njegovem izvedenskem mnenju. V zvezi z oblikovnimi pisalnimi značilnostmi je sicer opisoval nekatere podobnosti podpisa oporočitelja, vendar tožniki njegovega mnenja v tem delu ne sprejemajo, saj se že sporni trije podpisi na oporoki razlikujejo in ni jasno, od kod izvedencu podlaga za zaključek, da so si vsi podpisi glede na to karakteristiko tako podobni, da lahko z visoko stopnjo verjetnosti oceni, da gre za podpise oporočitelja. Glede podpisa na izjavi pacienta na prilogi B 19 izvedenec ugotovi razliko, pojasni pa jo z okoliščinami, kot so starost oporočitelja in stres, pri čemer pa se tudi s tem pojasnilom tožniki ne strinjajo, saj ni skladno z izpovedjo prič, da naj bi bil oporočitelj ob podpisu oporoke dobre volje, razpoložen in nasmejan, kar ne govori v prid predvidevanju izvedenca. Podpisi oporočitelja se med sabo razlikujejo, že laičen pogled na slikovni del mnenja to pokaže, saj se razen zaključka črke -k- v priimku podpisa vsi trije podpisi močno razlikujejo, izvedenec pa nejasnosti na obravnavi ni odpravil. Glede očitnih razlik v primerjavi podpisa na izjavi pacienta (priloga A 20 in B 19) in vseh treh podpisov na oporoki izvedenec ne pojasni z zadostno stopnjo prepričanja, katere so tiste skupne značilnosti vseh podpisov, da bi bilo možno zaključiti, da jih je napisala ista oseba. Izvedenec ni dovolj natančno pojasnil svojega mnenja in je mnenje v tolikšni meri neobrazloženo, da sodišče nanj ne more opreti sodbe. Ob izpostavljenih nejasnostih so tožniki v skladu z določili ZPP zahtevali dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur je sodišče sledilo, vendar izvedenec tudi pri zaslišanju svojega mnenja ni ustrezno dopolnil. Tožniki so zato zahtevali imenovanje novega izvedenca grafološke stroke, saj bi le z novim izvedenskim mnenjem lahko dokazovali svoje navedbe in dokazali svoje utemeljene očitke v zvezi z ugotovitvami izvedenca, sodišče pa je je ta dokazni predlog kljub izčrpnemu pojasnilu tožnikov zavrnilo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka, saj je tožnikom odvzelo možnost dokazovanja ter s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, zaradi katerih je sodba nezakonita, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava oporoko z dne 24. 4. 2012 prepoznati kot neveljavno in primarnemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Drugi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter zahtevku ugodi ter toženim strankam naloži v plačilo vse pravdne stroške. Zahteva tudi pritožbene stroške.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Prva toženka izpodbija stroškovno odločitev v II. točki izreka.

Navaja, da so jo v tem postopku zastopali trije odvetniki in kot sprejemljivo šteje odločitev sodišča, ki ji je priznalo le stroške zastopanja za enega odvetnika, nerazumljiva in nepravična pa je odmera stroškov le za eno obravnavo, ko je bilo izvedenih kar 7 narokov, od tega 6 časovno relativno dolgih. Ob vložitvi tožbe 5. 3. 2014 je veljal Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je veljal od 1. 1. 2009 do 23. 9. 2014, ko je bila na skupščini OZS sprejeta odvetniška tarifa (OT/2014) z modifikacijami stare OT z dne 5. 4. 2003 (OT/2003). Po drugem odstavku 20. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) se stroški obračunavajo po tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere in z odvetniško tarifo odločeno drugače. V prehodni določbi OT, ki je nasledila ZOdvT, je v členu 20/2 res določeno, da se odvetniški stroški v tem in v vseh nadaljnjih postopkih odmerjajo po ZOdvT, če se je sodni postopek začel pred uveljavitvijo OT. Glede na prehodno obdobje v času trajanja tega pravdnega postopka, ko je sprva veljal ZOdvT in na zadnji obravnavi OT, je pooblaščenec prve toženke v sodni spis vložil dva stroškovnika, enega po ZOdvT in drugega po OT. Ob izdaji sodbe 30. 5. 2023 je veljala OT, ki ne vsebuje izrecne določbe za odmero odvetniških stroškov po ZOdvT. Po stališču pritožbe bi sodišče moralo priglašene pravdne stroške odmeriti prvenstveno po OT. Tudi pri odmeri pravdnih stroškov po ZOdvT je sodišče te odmerilo skopo, saj je poleg nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT od sedmih narokov (od tega en procesni in šest vsebinskih) po tar. št. 3102 ZOdvT priznalo stroške le ene obravnave za enega odvetnika. Tarifna številka 3102 ZOdvT določa količnik 1,2 nagrade za narok, pri čemer to velja za vsak narok in ne le za en narok. Če je zakonodajalec pri določitvi nagrade za narok hotel to nagrado omejiti le na en narok, bi to moral izrecno zapisati, saj se sicer razume, da nagrada za narok velja za vsak narok, kar sicer izhaja tudi iz nadaljnjega besedila te tarifne številke. Z argumentom a contrario je zapis ″nagrada za narok″ bližje razumevanju, da ta velja za vsak narok in ne zgolj za en narok. Prva toženka višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da stroške prve toženke na novo odmeri po OT ali po ZOdvT po že priglašenem stroškovniku s priznanjem vseh stroškov za vsak izvedeni narok. Zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

6Na pritožbo prve toženke je odgovoril drugi toženec po pooblaščencu. V odgovoru se obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo in popravlja tudi svoj stroškovni predlog za povrnitev stroškov njegove pritožbe zoper glavno stvar.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v delih, ki se s pritožbama izpodbijajo in v mejah razlogov, ki so v pritožbah navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v drugem odstavku 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

O pritožbi zoper glavno stvar

9Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe², na podlagi izvedenih dokazov³, zavrnilo tako primarni zahtevek tožnikov zoper toženki na ugotovitev, da je oporoka z dne 24. 4. 2012 pokojnega A. A. (rojenega ... in umrlega ...) neobstoječa in nična, kot tudi podredni zahtevek na razveljavitev oporoke.

10Sporna oporoka, ki je predmet presoje, je notarska oporoka⁴. Po določbi 46. člena Zakona o notariatu (ZN) ima notarska oporoka, ki jo v obliki notarskega zapisa notar sestavi po ustni izjavi oporočitelja (kar je sodišče ugotovilo v obravnavanem primeru) ali na podlagi oporočiteljeve že zapisane izjave poslednje volje, ki jo notarju v potrditev predloži oporočitelj, ima enake učinke kot sodna oporoka. Sodno oporoko ureja 65. člen Zakona o dedovanju (ZD), če je oporočitelj ne zna ali ne more prebrati, pa 66. člen ZD.

11Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno in prepričljivo zaključilo, da tožnikom ni uspelo dokazati, da je oporoka zato, ker po trditvah tožnikov ne izpolnjuje formalnih pogojev za veljavnost notarskega zapisa, nična in neobstoječa.

12Vsebino notarskega zapisa določa 43. člen ZN. Po določbi 45. člena ZN notarski zapis, pri katerem niso upoštevana določila 5. in 7. točke prvega odstavka 43. člena tega zakona⁵ nima učinka javne listine. Po določbi 33. člena ZN, na katerega se sklicujejo tožniki, v notarski listini v fizični obliki ne sme biti besed ali znakov nad začetkom besedila, med vrsticami ali ob robu besedila; vsaka beseda, znak ali podpis, ki se nahaja nad, ob ali med vrsticami besedila, se šteje za neobstoječ.

13Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kje točno so na sporni oporoki v notarskem zapisu podpisi oporočitelja, obeh zapisnih prič ter žig in podpis notarke⁶ niso pritožbeno sporne in jih tudi sicer potrjuje obravnavana listina - notarski zapis SV 134/2012 z dne 24. 4. 2012⁷.

14Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker se podpisi oporočitelja (na 2. strani) ter oporočnih (zapisnih)⁸ prič (na 3. strani) ter podpis notarke (na 3. strani) z žigom nahajajo v vmesnih prostorih med dvema črtama, s črtami pa se po določbi prvega odstavka 32. člena ZN morajo zapolniti prazna mesta v notarski listini v fizični obliki, tudi upoštevajoč prej citirano določbo 33. člena ZN, ne pomeni, da je podpis na takšnem mestu neobstoječ sam po sebi. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da navedeni podpisi niso edini podpisi na listini in so podpisi oporočitelja in obeh prič (tudi notarke) tudi na koncu strani, torej na mestu, ki ni izpolnjeno s črtami. Povsem prepričljiv je po presoji sodišča druge stopnje tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je po tem, ko je notarska prebrala oporoko, le-to najprej podpisal zapustnik, nato pa še zapisni (oporočni) priči⁹. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da podpisov na predmetni oporoki, sestavljeni v obliki notarskega zapisa, ne gre šteti za neobstoječih samo zato, ker so zapisani med vrsticami na mestu, kjer je z besedilom predvideno, da jo tako oporočitelj, kot tudi vsaka od prič lastnoročno podpiše, podpisi pa so tudi na koncu strani v notarskem zapisu na mestih, ki niso izpolnjeni s črtami. Vpogled listine ob obrazloženem tudi pokaže, da se podpisi tudi ne nahajajo nad, med ali ob besedilu, kot opredeljuje 33. člen ZN in tako ob ugotovljenem že sama jezikovna razlaga ne daje podlage za zaključek, da bi bila listina sestavljena v nasprotju z navedeno določbo, na katero se sklicujejo in na kateri formalno nepravilnost oporoke kot notarskega zapisa gradijo tožniki, tudi drugi tožnik kot pritožnik.

15Prepričljivi, dokazno podprti in celoviti so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnikom ni uspelo dokazati, da je podpis pokojnega ponarejen. Ti zaključki ne temeljijo zgolj na izvedenskem mnenju v pravdi določenega izvedenca za preiskave podpisov in rokopisov forenzično kriminalistično tehnične stroke dr. E. E., na katerega se s pritožbeno kritiko osredotoča pritožba, ampak tudi na v bistvenih okoliščinah skladnih izpovedbah zaslišanih prič, ki so bile ob podpisu oporoke po zapustniku tudi prisotne (notarke in obeh prič). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita in celostna, saj se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh relevantnih navedb pravdnih strank, torej tudi tožeče stranke in ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP¹⁰.

16Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, pri čemer pritožba očitno meri na postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo predlogu tožnikov, ki so tudi po neposrednem zaslišanju izvedenca za preiskave podpisov in rokopisov na glavni obravnavi vztrajali pri določitvi novega izvedenca iste stroke, sodišče pa je ta predlog zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov, tako njegovo pisno mnenje in ustna dopolnitev, strokovno argumentirano in da je izvedenec podal izvedensko mnenje v skladu z navodilom ter celostno in argumentirano odgovoril tudi na vse podane pripombe tožnikov. Zato se sodišču prve stopnje utemeljeno ni porodil dvom v njegovo strokovnost in postavitev novega izvedenca iste stroke ni bila potrebna. Temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec je na podlagi sklepa sodišča izdelal najprej pisno izvedensko mnenje,¹¹ nato pa na pripombe tožnikov na vsako od pripomb tudi odgovoril na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi.¹² Izvedenec je argumentirano pojasnil tudi različnost zapustnikovega podpisa na oporoki v primerjavi z njegovim podpisom na listini B19 v spisu, kar so posebej izpostavljali tožniki že v pripombah pred sodiščem prve stopnje in kar ponovno izpostavlja pritožba¹³. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedenec zadostno in povsem sprejemljivo pojasnil, da gre pri podpisovanju oporoke in podpisovanju privolitve v poseg za nedvomno drugačne okoliščine, da je imel izvedenec na voljo še 23 drugih primerjalnih podpisov in da je lahko na v mnenju opisanem strokovnem nivoju visoke verjetnosti (med 80 % in 95 %) ugotovil, da je sporne podpise na oporoki (trikrat) podpisal sam pokojni, prepričljivo in argumentirano pa je odgovoril tudi, da ne gre za ponaredek.

17Sodišče prve stopnje je z neposrednim zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi poskrbelo, da je bil strankam omogočen neposredni dialog z izvedencem in s tem tudi za celovito razjasnitev pripomb tožeče stranke, čemur je po presoji pritožbenega sodišča izvedenec tudi v celoti zadostil. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča stranka nima apriorne pravice do drugega izvedenskega mnenja. Nestrinjanje stranke s strokovnimi zaključki izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca, niti ni razlog lastna ocena stranke, da je mnenje nepopolno. Če izvedenec svoje delo opravi v celoti in je mnenje jasno, je izjemoma utemeljen predlog za postavitev drugega izvedenca iste stroke le, če se pojavi indic, da v dokazni temi obstaja realno znanstveno tveganje za napako, česar pa v obrazloženih stališčih izvedenca, podprtih tudi s pravili stroke, v pisnem mnenju, dopolnjenim tudi z neposrednim ustnim zaslišanjem na glavni obravnavi, ni zaslediti.¹⁴ Ob opisanem izvajanju dokaza z izvedencem tako tudi ni pritrditi očitku o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožnikov po določitvi novega, drugega izvedenca iste stroke. Pritožba s pritožbenimi navedbami, v katerih ponuja lastno parcialno kritiko izvedenskega mnenja in izraža nestrinjanje s strokovnimi zaključki, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka, da so podpisi na oporoki oporočiteljevi in da tudi ne gre za ponaredek. Kot je že pojasnjeno, pa so dejstvo, da so podpisi na oporoki zapustnikovi, potrdile tudi tri v dokaznem postopku zaslišane priče (obe oporočni zapisni priči in notarka).

18Zaključek, da predmetna oporoka zaradi neizpolnjevanja obličnostnih zahtev za veljavnost notarskega zapisa, ki jih zatrjujejo tožniki, ni nična niti neobstoječa, je materialnopravno pravilen. Pritožbena razlogovanja o nepravilni uporabi 33. člena ZN niso utemeljena, pritožbene navedbe glede nepravilnosti po 36. in 37. členu ZN pa so nove in ker pritožba ne pojasni, čemu teh trditev ni podala že pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku niso upoštevne (člen 337/1 ZPP). Ne glede na to pa je dodati, da zatrjevano nezadostno število paraf in podpisov na koncu notarskega zapisa, ob že pojasnjenem, da je podpis notarke z žigom šteti za obstoječ, enako pa tudi podpise oporočitelja ter obeh prič, so tudi takšne navedbe neutemeljene.¹⁵

19Pritožba vsebinsko ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti podrednega zahtevka za razveljavitev oporoke zaradi po tožnikih zatrjevane oporočne nesposobnosti oziroma napak volje oporočitelja. Tudi sicer so tudi v tem delu razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni.

20Ob pritožbenem razlogovanju, da predmetna oporoka tudi ne bi mogla konvertirati v oporoko pred pričami iz 64. člena ZD, pa je pojasniti, da se sodišče prve stopnje na to določbo sicer ni oprlo, zato argumenti pritožbe o tem ob zgoraj že obrazloženem niti ne morejo biti odločilni. Ne glede na to in zgolj podredno pa je ob načelu in favorem testamenti in ob tem, ko je dokazano, da je podpis na sporni listini - oporoki oporočiteljev, da je oporoko podpisal v prisotnosti dveh oporočnih prič, ki sta oporoko tudi podpisali in ob tem, ko je sodišče prve stopnje prepričljivo v okviru trditev ugotovilo tudi okoliščine glede podpisa in sestave oporoke, tudi ni slediti pritožbenim navedbam, da takšna oporoka ne bi zadostila pogojem za veljavnost oporoke pred pričami po 64. člen ZD. Iz predmetne listine tudi jasno izhaja, da je bila oporoka pred pričama oporočitelju prebrana in da je oporočitelj tudi pred njima izjavil, da je to njegova oporoka, nasprotnega tožniki niti niso zatrjevali, zato tudi če zaslišani oporočni priči o tem nista posebej izpovedovali, ne pomeni, da tega nista potrdili, kot z lastno dokazno oceno skuša predstaviti pritožba.

21Ob obrazloženem se tako pritožba drugega tožnika zoper glavno stvar pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni očitki o kršitvah postopka so neutemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbah zoper stroškovno odločitev

22Obrazložene stroškovne odločitve drugi tožnik v ničemer vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo zoper glavno stvar, s katero pa, kot je zgoraj že obrazloženo, ni bil uspešen.

23Zoper stroškovno odločitev se vsebinsko pritožuje prva toženka. Izpodbija višino priznanih ji potrebnih stroškov, vendar neutemeljeno.

24Pritožbeno ni sporno, da je bila tožba vložena 5. 3. 2014, torej v času, ko je za odmero odvetniških stroškov veljal Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da drugi odstavek 20. člena veljavne Odvetniške tarife (OT - Ur. list, RS, št. 2/2015 s spremembami¹⁶ določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi. Zato ni pritrditi pritožbi prve toženke, da sodišče za odločanje po ZOdvT ni imelo materialnopravne podlage.

25Sodišče prve stopnje je prvi toženki tudi pravilno priznalo nagrado za narok v višini 822,00 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT. Ta tarifna številka določa enotno nagrado za narok ne glede na število opravljenih narokov in vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej. Zato je sodišče prve stopnje nadaljnjih priglašenih nagrad za vsak posamezni narok pravilno ni priznalo. Takšno stališče je tudi ustaljeno v sodni praksi¹⁷. Pri priznanju potrebnih stroškov prve toženke in odmeri odvetniških stroškov je torej pravilno uporabilo materialno pravo.

Sklepno

26Ob obrazloženem se obe pritožbi pokažeta za neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče po tem, ko pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

27Ker drugi tožnik s pritožbo ni bil uspešen, mora svoje stroške pritožbe kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

28Ker prva toženka s pritožbo zoper stroškovno odločitev ni bila uspešna, mora na podlagi istih zakonskih določb svoje pritožbene stroške kriti sama, prvi toženki pa mora povrniti potrebne pravdne stroške odgovora na pritožbo. Ti po tar. št. 3220 ZOdvT znašajo 50,00 EUR, ker gre za odgovor na pritožbo le zoper stroškovno odločitev in ne za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Priznati je še priglašene materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj predstavlja 85,40 EUR. To je znesek stroškov, ki ga mora prva toženka povrniti drugemu tožniku v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.¹⁸

¹ Prva toženka je z vlogo z dne 6. 2. 2024 sodišče obvestila, da odvetniku G. G. preklicuje pooblastilo.
² 1. do 5, točka obrazložitve.
³ 10. točka obrazložitve.
⁴ Priloge A11, A17, B2, original v spisu D 293/2013 Okrajnega sodišča v Velenju - SL 32/2013).
⁵ 5. točka: navedba, da je notar notarski zapis udeležencem prebral in da so udeleženci notarski zapis odobrili; 7. točka: podpis oseb iz 1. in 2. točke prvega odstavka 43. člena ter pečat in žig notarja, ki je sestavil notarski zapis.
⁶ 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Priloge A11, A17, B2 ter tudi original oporoke pod SL 32/2013 v spisu Okrajnega sodišča v Velenju D 293/2013, ki je priložen in je bil v dokazne namene tudi pregledan.
⁸ Določba prve točke prvega odstavka 51. člena ZN.
⁹ Obrazložitev v točkah 20, 21, 23 in 26.
¹⁰ Točke od 25 do 37 obrazložitve.
¹¹ Pisno izvedensko mnenje dr. E. E. z dne 31. 8. 2021, list. št. 660-676.
¹² Zapisnik glavne obravnave z dne 1. 2. 2022 pred Okrožnim sodiščem v Celju v ter prepis zvočnega posnetka istega datuma na list. št. 704 - 707 v spisu.
¹³ 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁴ Prim. npr. odločba VS RS II Ips 171/2017.
¹⁵ Drugi odstavek 38. člena ZD; npr. tudi sodba VSRS II Ips 24/2002.
¹⁶ Ta je bila sprejeta na skupščini OZS 23. 9. 2014.
¹⁷ Primerjaj odločba VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.
¹⁸ Načelno pravno mnenje, Občna seja VSRS, 13. 12. 2006.