VSC Sodba Cp 58/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1S sodbo P 10/2023 z dne 21. 12. 2023 je sodišče prve stopnje v točki I. izreka razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″I. Tožena stranka A. A., ... je dolžna tožeči stranki C. d. o. o. v roku 15 dni po izdaji sodne odločbe plačati znesek glavnice v višini 598,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek 154,00 EUR od 11. 5. 2022 dalje do plačila, za znesek 63,43 EUR od 16. 6. 2022 dalje do plačila, za znesek 63,43 EUR od 16. 7. 2022 dalje do plačila, za znesek 63,43 EUR od 16. 8. 2022 dalje do plačila, za znesek 63,43 EUR od 16. 9. 2022 dalje do plačil, za znesek 63,43 EUR od 16. 10. 2022 dalje do plačila, za znesek 63,43 EUR od 16. 11. 2022 dalje do plačila in za znesek 64,43 EUR od 16. 12. 2022 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila″, zavrne. V točki II. izreka pa je odločilo: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 85,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo.″ Sodišče prve stopnje je predmetno odločitev sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti. Opravilo je narok in na njem zaslišalo pravdni stranki ter pričo in izvedlo listinske dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka dne 13. 4. 2022 podpisala Izjavo, ki se je nanašala na udeležbo A. A., hčerke tožene stranke na ekskurziji v ..., katere pa se kasneje ni udeležila. Tožena stranka tožeči stranki tudi ni posredovala kakšne izjave v smislu odpovedi udeležbe, saj je tožena stranka bila mnenja, da takšna izjava zanjo ni bila zavezujoča, ker to izhaja iz splošnih pogojev in iz izjave predstavnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so splošni pogoji poslovanja sestavni del programa, navedeno pa je tudi, da bodo ti poslani kot priloga računu. Med pravdnima strankama pa je bila sporna vsebina teh splošnih pogojev oziroma dejstvo, kateri splošni pogoji naj bi urejali pogodbene razmere med pravdnima strankama. Tožena stranka se je že kot dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, sklicevala na splošne pogoje poslovanja tožeče stranke in je med drugim navajala, da iz njih izhaja, da je prijava veljavna ob kumulativno izpolnjenih dveh pogojih; plačilo stroškov akontacije za prijavo in prijavnine ter predložitve dokumentov, ki jih zahteva program potovanja. Sodišče prve stopnje pa je nato ugotovilo, da tožeča stranka v dopolnitvi svojega zahtevka, to je v dopolnitvi tožbe 28. 2. 2023 splošne pogoje ni niti navajala oz. povzemala in še manj priložila. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da tožeča stranka takšnih zatrjevanj tožene stranke, izpostavljenih v odgovoru na tožbo, zlasti okoliščine glede veljavnosti splošnih pogojev, ni obrazloženo oporekala oziroma v tožbi dejstva, da svoj zahtevek opira tudi na splošne pogoje poslovanja niti ni navedla, še manj pa jih je opredelila in jih s predložitvijo izkazala (451. člen ZPP). Hkrati pa ni prerekala navedb nasprotne pravdne stranke o veljavnosti in vsebini pogojev, ki urejajo pravna razmerja med pravdnima strankama, katere je predložila tožena stranka v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Zato je sodišče prve stopnje štelo za dokazane tiste splošne pogoje, katere je predložila tožena stranka (442. in 214. člen ZPP). V teh pogojih pa je določeno, da je plačilo akontacije pogoj za veljavnost pogodbe oziroma da se pogodba šteje za sklenjeno z dnem nakazila akontacije. Ker pa v obravnavanem primeru ta akontacija ni bila plačana, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni nastalo. Ni nastalo tisto razmerje, ki bi za pogodbeni stranki ustvarilo pravice in obveznosti (125. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker pa tožeča stranka nanj veže svoj tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje posledično ta zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče je še ugotovilo, da je zakonita zastopnica tožeče stranke izpovedala, da so bili v tem času sestanki s starši preko teamsov, na teh sestankih ni bila navzoča, vendar je bil tam prisoten njen kolega D. D., ki pa je udeležence opozoril, da je prijava zavezujoča. S tem, je po mnenju sodišča prve stopnje priča B. B. potrdila drugačne trditve nasprotne pravdne stranke glede veljavnosti splošnih pogojev. Ker je sama zakonita zastopnica tožeče stranke potrdila trditve tožene stranke o tem, da pri seznanitvi morebitnih udeležencev s pogoji poslovanja sama ni bila prisotna, ji sodišče ni moglo slediti o tem, kaj naj bi govoril nekdo tretji. Tudi iz tega razloga je bilo o dejanskem stanju v obravnavani zadevi po mnenju sodišča prve stopnje zaključiti, tako da to narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje temeljilo na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana sodba za njo ″sodba presenečenja″. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dne 13. 4. 2022 podpisala Izjavo, s katero se je tožena stranka kot zakoniti zastopnik mld. hčerke A. A. zavezala in izjavila, da se bo le-ta udeležila ekskurzije v ... pod pogoji, ki so bili navedeni v Izjavi in glede katerih je tožeča stranka navedla, da naj se le ti v celoti štejejo kot del trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi obrazloženo pojasnila napačno naziranje tožene stranke o tem, da bi bila pogodba sklenjena v trenutku dogovorjenega plačila akontacije v znesku 120,00 EUR, do katere plačila ni prišlo. Tožeča stranka je v tej vlogi z dne 22. 3. 2023 navedla link povezave do splošnih pogojev poslovanja in za potovanje veljavne splošne pogoje poslovanja tudi priložila. Poleg dejstva, da so bili splošni pogoji poslovanja priloženi, je tožeča stranka povzela pogoje tudi v tožbenem besedilu druge pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2023, kjer je navedla, da je v splošnih pogojih poslovanja pod točko prijave zapisano: ″Ob prijavi je potnik dolžan navesti vse podatke in predložiti dokumente, ki jih zahteva program potovanja ter plačati prijavnino in stroške akontacije za prijavo, razen v primeru, kadar gre za zaključene skupine, prijave preko spletnih obrazcev, preko elektronske pošte in za prijave na šolske ekskurzije. Za zavezujočo prijavo se poleg izrecne pisne prijave oziroma kot pisne pogodbe šteje tudi vsako naročilo, posredovano v ustni ali pisni obliki, ki vsebuje ime in priimek potnika ali ostalih udeležencev, ki nakazuje na to, da je potnik posredoval zavezujočo prijavo ali prijavo, ki vsebuje katerega izmed navedenih podatkov″. Ti pogoji, s to vsebino so bili priloženi kot je to ugotovilo samo sodišče prve stopnje. O teh splošnih pogojih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, prav tako sodišče neresnično navede, da tožeča stranka ni prerekala navedb nasprotne stranke o veljavnosti in vsebini pogojev, ki urejajo pravna razmerja med pravdnima strankama. Tožeča stranka se je v prvi pripravljalni vlogi opredelila do navedb tožene stranke glede veljavnih splošnih pogojev poslovanja, ki so vsebovali določbo, da za sklenitev pogodbe za šolske ekskurzije ni pogoj plačilo akontacije. Sodišče prve stopnje je v tem delu kršilo določbo pravdnega postopka, saj je listinski dokaz, ki ga navaja pod točko 9., ko sprejema razlago, da je po trditvah pravdnih strank dopustilo dokazovanje z branjem in vpogledom listin in sicer v Izjavo dne 13. 4. 2022, pogoje poslovanja in listine tožene stranke, to storilo v nasprotju z obrazložitvijo, ki je podlaga izpodbijane sodbe. Sodišče svojo obrazložitev v celoti nasloni na trditev, da tožeča stranka splošne pogoje ni niti navajala, še manj priložila in da se do le-teh niti z besedo ni opredelila. Zakonita zastopnica tožeče stranke je zaslišana kot stranka pojasnila celoten potek sprejemanja prijav na šolsko ekskurzijo. Pojasnila je, da nikoli na tovrstnih potovanjih plačilo akontacije ni pogoj za veljavno prijavo, niti to ni bilo nikjer zapisano, ne v izjavi, ki jo je tožena stranka podpisala in ne v splošnih pogojih. Zakonita zastopnica tožeče stranke je pojasnila, da je prvi kontakt tožene stranke glede tega, da se ne bo udeležila ekskurzije prišel takrat, ko so prejeli obvestilo pred odhodom. Enako je izpovedala tudi tožena stranka, ki je povedala, da hčerke ni odjavila iz potovanja. Sodišče prve stopnje se do teh izjav ni opredelilo in je s tem absolutno bistveno prekršilo pravila pravdnega postopka. Glede na dejstvo, da je bila Izjava, ki se šteje kot pogodba, s strani tožene stranke podpisana, navedeno skladno s 125. členom OZ pomeni, da so se s tem ustvarile pravice in obveznosti za obe pravdni stranki. Pomanjkljiva in pravno zgrešena je obrazložitev sodišča ravno glede veljavnih splošnih pogojev in obveznosti plačila akontacije kot pogoja za prijavo na potovanje in je v tem delu prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je zaslišana kot stranka namreč pojasnila, da se je tožena stranka napačno sklicevala na splošne pogoje individualnih rezervacij in da so splošni pogoji za prijavo skupin ločeni, kot je to v konkretnem primeru in kot je tožeča stranka pojasnila v vlogah, ki naj bi jih sodišče v celoti upoštevalo. Sodišče ne pojasni zakaj, s strani tožeče stranke priloženih splošnih pogojih, ki veljajo za skupine in za prijave na šolske ekskurzije ni upoštevalo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se je tožena stranka pravilno na splošne pogoje poslovanja z veljavnostjo 23. 1. 2013, sklicevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter jih je k ugovoru tudi priložila. Do teh pogojev pa se tožeča stranka v dopolnitvi tožbe dne 26. 2. 2023 sploh ni opredelila, niti jih ni zanikala, zaradi česar je sodišče naziranje tožene stranke glede splošnih pogojev poslovanja na podlagi 212. člena in 214. člena ZPP ter 451. člena ZPP, pravilno štelo za priznane. Tožena stranka se je prvič sklicevala na pogoje poslovanja z veljavnostjo od 7. 2. 2022 v prvi pripravljalni vlogi, pa čeprav bi svoje navedbe morala navesti že v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka se je do navedb tožeče stranke glede splošnih pogojev z veljavnostjo od 7. 9. 2022 opredelila v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2023. Navedla je, da je tožena stranka splošne pogoje, objavljene na spletni strani v celoti natisnila iz njihove spletne strani, tožeča stranka pa se sklicuje na splošne pogoje, ki so bili objavljeni po prejemu računa 6. 5. 2022. Tožeča stranka se zato sklicuje na splošne pogoje, ki pa niso veljali v času podane Izjave. Tožeča stranka je plačilo akontacije kot pogoj za veljavnost pogodbe oziroma zavezujoče prijave izrecno izključila v primeru prijave preko spletnih obrazcev, preko elektronske pošte in za prijave na šolski ekskurziji ter v primeru zaključenih skupin. S tem je tožeča stranka de facto priznala, da je plačilo akontacije pogoj za sklenitev pogodbe oziroma zavezujočo prijavo in je bilo razumevanje tožene stranke glede plačila akontacije popolnoma pravilno. Tožeča stranka se do vprašanja, kateri splošni pogoji poslovanja so uporabljivi v konkretnem primeru sploh ni opredelila, kot se ni opredelila do predloženih splošnih pogojev poslovanja z veljavnostjo od 31. 1. 2014, ki jih je ponovno priložila tožena stranka v odgovoru na tožbo, temveč je zgolj enostransko zasledovala stališče, da so uporabljivi splošni pogoji poslovanja, objavljeni na spletni strani družbe C. d. o. o. z veljavnostjo 7. 9. 2022 dalje. Nato še navaja, da je bilo po vsebini prijave, plačilo akontacije predpogoj za veljavnost prijave oz. posla. Tožeča stranka se je odločila za prvo možnost, torej za plačilo akontacije in sedem zaporednih mesečnih obrokov. Tožena stranka še enkrat poudarja, da bi bila pogodba med strankama sklenjena v trenutku plačila akontacije v znesku 120,00 EUR kot je navedeno na Izjavi z dne 13. 4. 2022, to je najkasneje do 10. 5. 2022, ko je potekel rok za plačilo akontacije. Glede na dejstvo, da akontacija v tem primeru ni bila plačana, pogodba ni bila sklenjena. Splošni pogoji, katere je kasneje predložila tožeča stranka za konkretnem primeru niso uporabljivi. Glede na obrazloženo tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena v celoti zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je tožeča stranka kot upnik dne 20. 12. 2022 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je uveljavljala izterjavo 598,00 EUR s pp. Nato je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 20. 12. 2022 pod opr. št. VL 9498/2022 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo. Zoper ta sklep pa je dolžnik, to je sedanja tožena stranka vložila pravočasen ugovor. V ugovoru je med drugim navedla, da je z upnikom dne 13. 4. 2022 podpisala Izjavo za hčerko A. A. z namenom udeležbe šolske ekskurzije v ..., v organizaciji upnika v sodelovanju s šolo .... Do sklenitve zavezujočega posla - pogodbe ni prišlo, glede na dejstvo, da akontacija sploh ni bila plačana. Po vsebini prijave je bilo plačilo akontacije predpogoj za veljavnost prijave oziroma posla. Dolžnik se je namreč odločil za prvo možnost kot ta izhaja iz prijave, to je za plačilo akontacije in sedmih zaporednih mesečnih obrokov. Na skupnem sestanku staršev z organizatorjem potovanja, je bilo glede izjave s strani organizatorja jasno povedano, da je pogoj za potrditev prijave plačilo akontacije, v primeru izbire prvega načina plačila. Dolžnik ni izpolnil nobenega od zahtevanih pogojev za veljavnost posla in je odstopil od namena sklenitve pogodbe, saj ni plačal akontacije, saj niti ni posredoval kopije potnega listna hčerke, katerega je upnik potreboval za ureditev prijave. Zato prijava ni postala zavezujoča, zaradi česar upniku niso mogli nastati nobeni stroški. Kot dokaz je tožena stranka predložila kopijo Izjave ter kopijo Splošnih pogojev z veljavnostjo od 23. 1. 2014. V teh splošnih pogojih je med drugim navedeno, da je ob prijavi potnik dolžan navesti vse podatke in predložiti dokumente, ki jih zahteva program potovanja ter plačati prijavnino ter stroške akontacije za prijavo. Za zavezujočo prijavo se poleg izrecne pisne prijave oziroma podpisana pogodbe šteje tudi vsako naročilo, posredovano v ustni ali pisni obliki, ki vsebuje ime in priimek potnika in ostalih udeležencev, plačilo prijavnine ali njenega dela, plačilo stroškov prijave ali konkludentno dejanje, ki nakazuje na to, da je potnik posredoval zavezujočo prijavo ali prijavo, ki vsebuje kateregakoli izmed navedenih podatkov. S sklepom z dne 9. 5. 2023 opr. št. VL 95988/2022 pa je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 20. 12. 2022, opr. št. VL 95988/2022 razveljavi ter da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

6Po določbi tretjega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi - ZIZ se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. To pravdno sodišče je nato pozvalo tožečo stranko s sklepom, da v roku 15 dni dopolni tožbo tako, da navede dejstva, na katere opira svoj zahtevek, in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožeča stranka je nato podala dopolnitev tožbe in sodišče prve stopnje je pravilno procesnopravno ocenilo (točka 14. obrazložitve), da v tej vlogi z dne 28. 2. 2023 splošnih pogojev ni niti navajala oz. povzemala in še manj priložila. Na navajanja tožene stranke v odgovoru na vlogo tožeče stranke, ki je splošne pogoje, na katere se je sklicevala, tudi ponovno priložila (priloga B1) pa je tožeča stranka odgovorila, da ta določila splošnih pogojev v konkretnem primeru niso uporabna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožeča stranka zatrjevanj tožene stranke, izpostavljenih že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zlasti okoliščine glede veljavnosti splošnih pogojev ni (obrazloženo) oporekala oz. v tožbi dejstva, da svoj zahtevek opira tudi na splošne pogoje poslovanja, niti ni navedla, še manj pa jih opredelila in jih s predložitvijo izkazala. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno opira na določbo prvega odstavka 451. člena ZPP, ki določa, da v postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Sodišče je še ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala navedb nasprotne pravdne stranke o veljavnosti in vsebini teh pogojev, ki urejajo pravna razmerja med pravdnima strankama, in ki jih je k ugovoru priložila toženka. Zato jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazane. V teh pogojih, ki jih je predložila tožena stranka pa je določeno, da je plačilo akontacije pogoj za veljavnost pogodbe oziroma da se pogodba šteje za sklenjeno z dnem nakazila akontacije. Kot že obrazloženo, je te navedbe tožena stranka navedla v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, tam je tudi predložila kopijo izjave in splošnih pogojev in je tako bila tožeča stranka seznanjena s trditvami tožene stranke o vsebini splošnih pogojev, vendar pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje teh splošnih pogojev v tožbi (in v njeni dopolnitvi) ni prerekala niti ni predložila drugih splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v teh pogojih katere je priložila tožena stranka določeno, da je plačilo akontacije pogoj za veljavnost pogodbe oziroma da se pogodba šteje za sklenjeno z dnem nakazila akontacije. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in do predloženih splošnih pogojev, katere je tožeča stranka predložila s prvo pripravljalno vlogo z dne 22. 3. 2023. Kot že povedano, tožeča stranka ne v izvršilnem predlogu, ki se šteje kot tožba ne v dopolnitvi tožbe z dne 28. 2. 2023, ni predložila po njenem stališču veljavnih splošnih pogojev, ki bi dokazovali, da plačilo akontacije ni bil pogoj za veljavno sklenitev pogodbe. Ker je te trditve navedla šele v naslednji, to je v prvi pripravljalni vlogi, jih sodišče prve stopnje tako pravilno procesnopravno ni upoštevalo (člen 451 ZPP) in je pravilno zaključilo, da ker v obravnavanem primeru akontacija (nesporno) ni bila plačana, pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni nastalo in to tisto razmerje, ki bi za pogodbeni stranki ustvarilo pravice in obveznosti (člen 125 Obligacijskega zakonika - OZ). Ker tožeča stranka nanj veže svoj tožbeni zahtevek, ga je sodišče prve stopnje zato posledično kot neutemeljenega pravilno zavrnilo, saj je pravilno štelo, da ker tožena stranka ni plačala akontacije, kar je bilo določeno v Izjavi z dne 13. 4. 2022, zato posledično pogodba v smislu člena 125 OZ ni bila sklenjena. V tem delu tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjav strank in priče. Sodišče je dokazno ocenilo izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke in je zaključilo, da je tožeča stranka v dokaz svojih trditev, da je ta pravdna stranka na predstavitvi potovanja, ki je bilo organizirano za starše učence Osnovne šole ..., posebej poudarila, da naj starši razmislijo o prijavi učencev na prijavljeno ekskurzijo, saj je prijava zavezujoča. Izpovedala je, da so bili v tistem času sestanki s starši preko teamsov, na teh sestankih pa ona ni bila navzoča. Tam je bil prisoten njen kolega Tadej, ki da je udeležence opozoril, da je prijava zavezujoča. Sodišče prve stopnje je takšno njeno izpovedbo štelo kot takšno, da je tožeča stranka s tem najprej potrdila navedbe tožene stranke, da srečanje staršev sploh ni bilo organizirano v prostorih osnovne šole nadalje, da zaslišana priča ob tem sploh ni bila prisotna in torej se niso potrdile trditve tožeče stranke in je zaslišana priča B. B. potrdila drugačne trditve nasprotne pravdne stranke. Sodišče je še zaključilo, da v primeru, ko je sama zakonita zastopnica tožeče stranke potrdila trditve tožene stranke o tem, da pri seznanitvi morebitnih udeležencev s pogoji poslovanja sama ni bila prisotna, ji sodišče ni moglo slediti o tem, kaj naj bi govoril nekdo tretji. Po stališču sodišča prve stopnje je to nenavadno in je bilo ob ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavani zadevi mogoče zaključiti tako, da torej pravni posel med pravdnima strankama ni nastal in je zato zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

8Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve tožeče stranke, da je pomanjkljiva in pravno zgrešena obrazložitev sodišča glede veljavnih splošnih pogojev in obveznosti plačila akontacije kot pogoj za prijavo na potovanje in je v tem delu prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo pravilnih splošnih pogojev poslovanja. To pritožbeno navedbo sodišče druge stopnje ocenjuje kot nedovoljen pritožbeni razlog izpodbijanja dejanskega stanja (SMV), kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ti splošni pogoji katere je predložila tožeča stranka šele v svoji pripravljalni vlogi, za ta pravdni postopek niso upoštevni, ker so podani izven trditvene podlage v tožbi, torej v nasprotju z določbo člena 451 ZPP. Dejansko stanje pa je takšno kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni plačala ob prijavi akontacije in ker splošni pogoj določajo, da je pogoj za veljavno sklenitev plačilo akontacije, katera pa ni bila plačana, zato pravni posel med pravdnima strankama ni nastal. Sodišče prve stopnje zato niti ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj s strani tožeče stranke priloženi splošni pogoji, ki naj bi veljali za skupine in za prijave na šolske ekskurzije ni upoštevalo, to je pojasnjeno iz razloga procesne strogosti po določbi člena 451 ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo za dokazane splošne pogoje, kot jih je priložila tožena stranka v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe in kjer je določeno, da je plačilo akontacije pogoj za veljavnost pogodbe oziroma, da se pogodba šteje za sklenjeno z dnem nakazila akontacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da akontacija ni bila plačana.

9Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Pritožbene stroške pa krije tudi tožena stranka sama. V odgovoru na pritožbo je priglasila kot svoje pritožbene stroške materialne stroške za fotokopiranje listin v višini 20,00 EUR. Za izkaz takšnih stroškov pa bi morala tožena stranka predložiti račun za fotokopiranje katerega ni priložila, prav tako ni razvidno katere fotokopije je tožena stranka priložila k pritožbi. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin in ker tožena stranka teh stroškov ni izkazala z ustreznim računom, ji zato le-ti ne pripadajo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).