VSM Sodba I Cp 979/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo posameznih zneskov: 0,01 EUR, 5,20 EUR, 6,74 EUR, 12,04 EUR, 13,70 EUR, 11,55 EUR, 7,71 EUR in 6,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do izpolnitve obveznosti ter povračilo pravdnih stroškov (točka I. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki vse stroške pravdnega postopka (točka II. izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju navaja, da je sodba obremenjena s kršitvijo nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in kot bistvo izpostavlja, da temelji izvedensko mnenje na popolnoma napačnih predpostavkah ter da je izvedenec za izdelavo mnenja razlagal določila pogodbe z dne 10. 9. 2013 nepravilno. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: izpostavlja, da izvedenec ni bil imenovan za razlago relevantnega prava, konkretno pogodbe, dejansko pa je delno izvajal pravno presojo določil pogodbe. Gre za relativno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je na to opozarjal že pred sodiščem prve stopnje, a sodišče na njegove navedbe ni odgovorilo, zato je sodba obremenjena tudi s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba obsežno graja zaključke izvedenca ter način izdelave izvedenskega mnenja, konkretno formule za izračun variabilnega dela obračuna toplotne energije. Podaja svojo formulo za izračun. Nadalje podaja svojo razlago določb pogodbe, in sicer, da sta pogodbenika določila uredbe vključila dispozitivno in le v obsegu, za katerega sta se dogovorila, in sicer, da se pri izračunu variabilnega dela in pri spremembah variabilnega dela ne bi upoštevale postavke, ki v uredbi niso predvidene. Poudarja, da je toženka na pogodbo pristala in jo podpisala, način izračuna se med izvajanjem pogodbe ni spremenil. Izvedenec bi moral zgolj preveriti, ali je izračun tožnika, ki ga je podal v dopolnitvi tožbe, pravilen in ali formula, ki jo tožnik uporablja za izračun variabilnega dela cene, vsebuje element, ki takrat v veljavni uredbi ni zajet. Izvedenec je na prvo vprašanje odgovoril, do drugega se ni želel opredeliti. Zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Poudarja, da je ceno porabljene toplotne energije izračunala na podlagi formule in določil pogodbe z dne 10. 9. 2013. Cena je bila fiksirana, nadaljnje spremembe niso bile možne, ker s toženko ni dosegla soglasja. Izračun se opravi na podlagi internih procesov poslovnega modela in način transporta ter dobave zemeljskega plina pri tožniku, česar tožnik ni dolžan razkrivati, in sicer podrobnosti izračuna po elementih, ki jih vsebuje formula za izračun iz 6., 7. in 8. člena pogodbe. Nepravilna uporaba prava je imela za posledico nepravilno ključno ugotovitev, da naj bi tožnik toplotno energijo obračunaval po napačnem postopku.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po določbi 443. člena ZPP. Po določbi 458. člena ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, glede na dejanske ugotovitve v postopku, pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik z obsežnimi pritožbenimi navedbami, ki pa se v pretežni meri nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne more biti uspešen, saj izpodbijanje dejanskih ugotovitev v sporu majhne vrednosti, ni dovoljen pritožbeni razlog. Tožnik tudi v pritožbi ponavlja svoje nasprotovanje zaključkom izvedenca, a s tem pritožba dejansko izraža svojo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v sporu majhne vrednosti ne more biti utemeljen pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje se zato do navedb, s katerimi pritožba graja zaključke izvedenskega mnenja, ki jih je sodišče ustrezno ocenilo v točki 14 in 15, ne opredeljuje¹, temveč povzema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter na podlagi dokaznega postopka sprejete zaključke.

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba potrebne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, zato je njen preizkus mogoč. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja sicer lahko preide v kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v primeru, če dokazne ocene zaradi njene nejasnosti, nerazumnosti in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preveriti. V obravnavanem primeru ni tako, saj je sodišče za svojo odločitev v točkah od 12 do 17 obrazložitve navedlo razloge, ki niso nejasni in niso med seboj v nasprotju. Pritožba tudi ne more biti uspešna z očitki, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker v sporih majhne vrednosti tudi ta pritožbeni razlog ni dopusten. Tudi sicer ne drži, da je izvedenec prekoračil nalogo, ki mu je bila s strani sodišča naložena, kot tudi ne, da je razlagal določila pogodbe. Tega ni bilo potrebno storiti niti sodišču, saj so določila Pogodbe, ki se nanašajo na določitev cene (členi od 6 do 12) dovolj jasna. Za ugotovitev spornega dejstva ali je bila cena toplotne energije, upoštevaje določbe Pogodbe, pravilno obračunana, pa je bilo potrebno angažirati izvedenca, ki je odgovoril na zastavljena vprašanja.

7Ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero sta dogovorili način obračuna toplotne energije, ki jo bo toženka plačevala tožniku. Iz pogodbe - 8. člena pogodbe izhaja, da se obračunska cena za toplotno energijo na odjemnih mestih določi na podlagi formule v tem členu, iz 10. člena pogodbe pa izhaja, da tožnik pri izračunu variabilnega dela upošteva, da se variabilni del cene spreminja skladno z metodologijo, ki jo predvideva Uredba o oblikovanju cen². V skladu z določbo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je potrebno upoštevati, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot glasijo. Med pravdnima strankama torej sama sklenitev pogodbe in povzeta določila niso bila sporna, sporno pa je bilo in je še, ali je tožnik glede na določila pogodbe pravilno zaračunal dobavljeno toplotno energijo. Za ugotovitev tega dejstva se zahteva posebno strokovno znanje, zato je sodišče angažiralo izvedenca in cenilca za strokovno področje stroji in oprema, čigar zaključke je ustrezno ocenilo. Presodilo je, da v mnenju ni nasprotij, da je dovolj jasno in strokovno argumentirano, zato mu je utemeljeno sledilo.

8V nadaljevanju je, upoštevaje določila Pogodbe ter določbe Obligacijskega zakonika glede obveznosti, ki jih s sklenitvijo pogodbe prevzameta pogodbeni stranki, materialnopravno pravilno presodilo, da je tožnik v spornem obdobju, na katerega se nanašajo računi, na podlagi katerih temelji tožbeni zahtevek, za znesek 66,96 EUR, preveč obračunal toplotno energijo za toženkino stanovanje in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

9Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

10Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154. in 165. člena ZPP).

¹ Določba 360. člena ZPP.
² Druga alineja prvega odstavka 10. člena Pogodbe (priloga B1): Variabilen del cene se spreminja v skladu z metodologijo, ki jo predvideva Uredba o oblikovanju cen proizvodnje in distribucije pare in toplotne vode za namene daljinskega ogrevanja za tarifne odjemalce.