VSRS Sklep II Ips 37/2023

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je s tožbo (po spremembi tožbe) primarno zahteval, naj sodišče razsodi, da so nični notarski zapis SV ... z dne 6. 8. 2007, sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 6. 8. 2007, kreditna pogodba št. 120723 z dne 6. 8. 2007, notarski zapis SV ... z dne 2. 1. 2015, sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 2. 1. 2015 in aneks št. 1 h kreditni pogodbi z dne 2. 1. 2015; da je toženka tožniku dolžna plačati 5.212,12 EUR v roku 15 dni pod izvršbo; da je neveljavna vknjižba hipoteke pod ID pravice ... pri nepremičnini posamezni del stavbe št. 5, stavba št. 2, katastrska občina ... na naslovu ..., ustanovljena za zavarovanje terjatve (107.640 švicarskih frankov, v nadaljevanju CHF z obrestno mero šestmesečni CHF LIBOR + 1,60% letno, z zapadlostjo glavnice 31. 7. 2027) po kreditni pogodbi in povrnitev stroškov postopka. S podrednim zahtevkom je zahteval razvezo istih pravnih poslov, plačilo 5.202,12 EUR, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris, zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in povrnitev stroškov postopka.

2Sodišče prve stopnje je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje

4Sodišči sta presodili, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost tako, da tožnik ni bil le seznanjen z možnostjo spremembe tuje valute in obresti, ampak tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice za svoje prihodnje finančne obveznosti. Za kredit v CHF se je tožnik kljub večji tveganosti od kredita v EUR prostovoljno odločil, ker je bil ob sklenitvi kreditne pogodbe ta zanj bolj ugoden. Toženka je kot strokovna oseba bolje poznala gibanje tečajev valut, a za okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, v trenutku sklenitve ni vedela in ni mogla vedeti. Tožnik je sam zatrjeval, da sprememba valutnega para ni bila neposredno vezana na delovanje finančnih trgov, temveč je nastala v letu 2015 zaradi administrativnega ukrepa švicarske centralne banke, ki ga toženka ni mogla predvideti. Ker je prevzel informirano valutno tveganje, bi moral tudi sam ravnati s potrebno skrbnostjo. Toženka ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere. Ni podana vzročna zveza z znatnim neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih strank le zaradi spremembe deviznega tečaja med izvrševanjem pogodbe. Tožnik ni zahteval pogodbeno predvidene možnosti konverzije kreditne pogodbe, toženkino ponudbo za konverzijo pa je zavrnil. Z izvrševanjem pogodbe ni prišlo do znatnih ekonomskih učinkov, ki bi ustvarili nesorazmerne obveznosti tožnika na eni strani oziroma nesorazmerne dobičke toženke na drugi. Pogodba zato ni oderuška. Pogodbeni pogoj kredita v CHF ni nepošten in kreditna pogodba ni nična. Spremenjena anuiteta v povprečnem višjem znesku za 32,00 EUR ni oteževala izpolnjevanja pogodbenih obveznosti v taki meri, da bi bilo pogodbo nepravično ohraniti v veljavi ali da stranki ne bi mogli uresničiti njenega namena, zato niso izpolnjene predpostavke za razvezo kreditne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Dopuščeni revizijski vprašanji

5Tožnik je predlagal dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 361/2021 z dne 1. 2. 2023 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

1Ali je za presojo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank po členu 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS in slovenskem pravu, ko gre za potrošniške kreditne pogodbe, ki vsebujejo določilo, da je kredit treba vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bil dan, bistveno upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tujih valuti?

2Ali so za presojo prejšnje točke, ko gre za potrošniške kreditne pogodbe, ki vsebujejo določilo, da je kredit treba vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bil dan, bistvene naslednje okoliščine, če bi jih sodišča ugotovila:

- da je toženka tožniku pojasnila, da ima CHF med svetovnimi valutami atribute varnega zavetja in da to lahko vpliva na gibanje tečaja te valute v primerjavi z drugimi valutami ter podatke o tem, kaj vse lahko vpliva na tečajne spremembe CHF in da so te lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene;

- da je toženka tožniku pojasnila, da bi predstavitev okoliščin o gibanjih tečaja CHF v preteklih desetletjih pred sklenitvijo posamezne kreditne pogodbe pri potrošniku ustvarila predstavo o možnih tveganjih glede tečajnih nihanj v času po sklenitvi kreditne pogodbe;

- da je toženka tožniku pojasnila, da sorazmerno majhna nihanja tečaja valutnega para CHF/EUR v relativno kratkih obdobjih pred sklenitvijo kreditne pogodbe niso pokazatelj tveganja v bistveno bolj dolgoročnem kreditnem razmerju, ampak je bistvena projekcija gibanja tečajev z vidika dolgoročnosti kreditnega razmerja in ne samo za krajša obdobja pred sklenitvijo kreditne pogodbe?

Revizija

6Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga, naj mu Vrhovno sodišče ugodi in spremeni izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki plačilo vseh pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma tudi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Ustavnega sodišča zatrjuje, da sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno zmotno presodili, da je toženka opravila pojasnilno dolžnost in ravnala dobroverno. Nista upoštevali, da kreditna pogodba ni vsebovala ustreznih opozoril o neomejenih tveganjih glede celotne tožnikove obveznosti. Ravno tako nista upoštevali strokovnega znanja in izkušenj banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti, in sicer ne zgolj to, kar je toženka vedela, temveč tudi, kar bi kot strokovnjak (objektivno) morala vedeti. Sodišči samovoljno nista dokazno ocenili gradiva Banke Slovenije (v nadaljevanju BS), iz katerega izhaja toženkino vedenje o veliki tveganosti dolgoročnega kredita, ki ga nosi tožnik sam, česar mu toženka ni razkrila, pa bi mu lahko in morala. Materialnopravno zmotna je tudi opustitev vpliva presoje tožnikovega neinformiranega prevzema celotnega neomejenega tečajnega tveganja na neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. To je nastalo, ker je imel neustrezno informiran tožnik na podlagi nižje obrestne mere pri kreditu, vezanem na CHF, utemeljeno pričakovanje, da bo zaradi nižjih predvidenih obrokov tak kredit lažje vračal. Toženka pa je zaradi vtisa ugodnejšega kredita lahko tako tožnikovo izbiro kredita pričakovala.

Odgovor na revizijo

7Toženka navaja, da tožnikove revizijske navedbe glede pojasnilne dolžnosti niso povezane z dopuščenimi vprašanji oziroma se nanašajo na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Za presojo pojasnilne dolžnosti je po sodni praksi SEU iz zadeve C-448/17 z dne 20. 9. 2018 odločilna navedba efektivne obrestne mere oziroma ta omogoča popolno seznanjenost s skupnimi stroški kredita, kar je obravnavana kreditna pogodba vsebovala. Sodišči nižjih stopenj sta se opredelili do listinskih dokazov in glede navedb o CHF kot valuti varnega zavetja, zato tožnik v tem delu nedovoljeno graja dokazno oceno. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ni podano znatno neravnotežje pogodbenih strank, ki ji je pritrdilo sodišče druge stopnje. Tožnik sploh ni zatrjeval posega v svoj pravni položaj. V okviru presoje znatnega neravnotežja je relevantna tudi nadaljnja preprečitev uporabe pogodbenega pogoja, ki jo je toženka omogočala tožniku po 11. členu kreditne pogodbe s konverzijo kredita v evrski kredit, pa tožnik te možnosti ni izkoristil. Sklicuje se na sodno prakso SEU, po kateri je izključena presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki pomeni prenos kogentnega ali dispozitivnega nacionalnega pravila. Ker sta stranki sklenili kreditno pogodbo po določbah tedaj veljavnega kogentnega predpisa, ki je urejal potrošniška kreditna razmerja, je podana izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13, zaradi katere je izključena presoja znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Enako tudi zaradi določila 2. člena kreditne pogodbe, ki določa preračun valute na dan plačila. Ta ustreza dispozitivnemu obligacijskemu pravilu, da se valorizacija denarnih obveznosti opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se stranki ne dogovorita drugače.

O utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

O uporabi Direktive 93/13

9Toženka je v odgovoru na revizijo ob sklicevanju na sodno prakso SEU uveljavljala ugovor izključitve presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13 (v nadaljevanju Direktiva). Izpodbijani pogodbeni pogoj naj bi se opiral na dispozitivno in kogentno nacionalno pravilo, kar izključuje presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Vrhovno sodišče do te zadeve še ni obravnavalo ugovora izključitve uporabe Direktive iz tega razloga. V sodbi II Ips 8/2022¹ z dne 19. 4. 2023 je ponovilo stališče Ustavnega sodišča, da je treba po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) vselej opraviti presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja ob upoštevanju najnižjih meril Direktive in v povezavi z merili, ki jih je oblikovalo SEU.² V citirani sodbi je pojasnilo, da temelji Direktiva na načelu minimalne usklajenosti (harmonizacije), zaradi česar lahko države članice po 8. členu Direktive sprejmejo ali ohranijo določbe, ki pomenijo višjo raven varstva potrošnikov, če ne posegajo v pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Potrošnik je torej po nacionalnih zakonskih določbah, ki pomenijo izvedena pravila avtonomnih pravnih pojmov EU iz Direktive, deležen najmanj varstva po Direktivi v skladu s sodno prakso SEU.

O presoji, ali temelji pogodbeni pogoj na obvezni zakonski določbi

10V skladu z drugim odstavkom 1. člena Direktive določbe Direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Vrhovno sodišče se je moralo najprej opredeliti, ali se pogodbeni pogoj kredita z valutno klavzulo opira na obvezne zakonske določbe. V tem okviru je moralo pojasniti, kaj pomeni pojem obvezne določbe zakona ali predpisa iz drugega odstavka 1. člena Direktive kot avtonomni pravni pojem prava EU. Nato je moralo ugotoviti učinek obveznih zakonskih določb na presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja.

11Po 13. uvodni izjavi Direktive se predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih pogojev. Na tej domnevi in na stališču, da je nacionalni zakonodajalec z določitvijo pogodbenega pogoja v obveznih določbah vzpostavil ravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, kar je bistvo prava varstva potrošnikov, temeljijo merila SEU glede izključitve uporabe Direktive.³ Iz 13. uvodne izjave Direktive izhaja, da izraz obvezni zakoni ali predpisi v drugem odstavku 1. člena Direktive zajema tudi pravila, ki po zakonu veljajo med pogodbenima strankama, če se stranki nista dogovorili drugače, torej dispozitivna pravna pravila. Pojem "obvezni zakoni ali predpisi" iz drugega odstavka 1. člena Direktive je SEU prvič pojasnilo v sodbi C-92/11 z dne 21. 3. 2013 (RWE Vertrieb). Opozorilo je, da ta določba vzpostavlja izključitev presoje nedovoljenosti pogodbenih pogojev, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih, s področja uporabe Direktive.⁴ Večkrat je pojasnilo, da morata biti za izključitev presoje nepoštenosti pogoja zaradi izključitve uporabe Direktive podana dva pogoja, in sicer mora 1.) pogodbeni pogoj temeljiti na določbi iz zakona ali drugega predpisa ter 2.) biti določba obvezna.⁵

12Po ustaljeni sodni praksi SEU pomeni obvezna določba bodisi kogentno bodisi dispozitivno nacionalno zakonsko določbo.⁶ SEU v sodbah poudarja, da mora kogentnost ali dispozitivnost določbe, na katero se opira pogodbeni pogoj, pred vsebinsko presojo nedovoljenosti preučiti nacionalno sodišče.⁷ Nacionalno sodišče mora tudi presoditi, ali obvezna določba, na katero se opira pogodbeni pogoj, velja za vrsto pogodbe, ki ta pogoj vsebuje.⁸

13SEU je tudi poudarilo, da mora ob merilih razlage, ki jih je razvilo glede drugega odstavka 1. člena Direktive, konkretne posledice te določbe izpeljati nacionalno sodišče z uporabo nacionalnega prava.⁹ Nacionalnim sodiščem je naložilo, da zaradi zasledovanja cilja Direktive (torej varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji) izjemo iz drugega odstavka 1. člena Direktive razlagajo ozko.¹⁰ Drugi odstavek 1. člena Direktive ne onemogoča preizkusa (ne)dovoljenosti splošnih pogodbenih pogojev po določbah Direktive v delu, ki odstopajo od zakonskega (kogentnega ali dispozitivnega) prava oziroma ne temeljijo na njem. Namen določbe torej ni izključiti presoje nedovoljenosti pogodbenih pogojev, ki niso omejeni zgolj na obvezne zakonske določbe. Ti niso izvzeti s področja uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena Direktive. Presoji (ne)dovoljenosti so podvrženi v delu, v katerem ne temeljijo na zakonskem pravu.¹¹

Glede kogentne vsebine pogodbenega pogoja

14V času sklenitve kreditne pogodbe je vsebino kreditne pogodbe določal prvi odstavek 7. člena tedaj veljavnega Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK),¹² in sicer mora pisna kreditna pogodba, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, v enostavnem in razumljivem besedilu vsebovati: navedbo čiste vrednosti kredita, način obrestovanja, stroške kredita, plačilne pogoje z datumom zapadlosti, zavarovanja, pravico predčasnega plačila ter pravice in obveznosti ob odstopu od pogodbe. Za kreditne pogodbe s pogodbenim pogojem valutne klavzule (z obračunom, vezanim na uporabo tuje valute) je v 9. točki prvega odstavka 7. člena ZPotK izrecno zahteval še navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti¹³.

15V skladu z drugim odstavkom 17. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) gre za sestavine pogodbe, ki so delno ali v celoti določene z zakonom kot obvezna vsebina pogodbe. Obvezno naravo toženkine predpogodbene pojasnilne dolžnosti iz 7. člena ZPotK odraža 21. člen ZPotK, ki v prvem odstavku določa, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju z ZPotK in je v škodo potrošnika. Določbe ZPotK so torej pravna pravila, ki jih z drugačno pogodbeno ureditvijo ni mogoče izključiti.¹⁴

16Vrhovno sodišče pritrjuje toženki, da je obravnavana kreditna pogodba vsebovala vse izrecno navedene zakonske sestavine iz prvega odstavka 7. člena ZPotK. Že v pretekli sodni praksi v zvezi s krediti, vezanimi na CHF, pa je pojasnilo, da ZPotK ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti. V prvem odstavku 6. člena ZPotK je določena le splošna obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe (torej v predpogodbeni fazi) seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe, v prvem odstavku 7. člena ZPotK pa, da morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku.¹⁵ Po prvem odstavku 6. člena ZPotK je pojasnilna dolžnost banke torej del vsebine pogodbenih pogojev tipske kreditne pogodbe (z valutno klavzulo).¹⁶

17Pomensko odprtost kogentnih določb glede pojasnilne dolžnosti odraža tudi drugi odstavek 7. člena ZPotK. Določa, da če ni mogoč izračun efektivne obrestne mere, skupnih stroškov kredita ali druge obvezne sestavine pogodbe, mora pogodba (poleg izrecno naštetih elementov iz prvega odstavka 7. člena) vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Bistvena značilnost kreditne pogodbe v CHF je v možnosti spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja.¹⁷ Ob sklenitvi pogodbe zato ni mogoč izračun končnih stroškov kredita v nacionalni valuti, v kateri potrošnik praviloma prejema plačo. Ker elementov, od katerih je odvisen izračun, zakon ne določa, jih je treba kot vsebino pojasnilne dolžnosti, ki je sestavina obravnavanega pogodbenega pogoja, šele določiti. Zato za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti.¹⁸

18Obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni torej le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke.¹⁹ Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se pojasnilna dolžnost lahko vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke.²⁰ Povedano ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno obveznost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče. Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ).²¹ Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

19Glede na navedeno niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.

Glede dispozitivne zakonske vsebine pogodbenega pogoja

20Pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti se opira tudi na določbi 371. člena OZ (načelo monetarnega nominalizma) in 372. člena OZ (valorizacija denarnih obveznosti). Po 371. členu OZ mora dolžnik, če je predmet obveznosti vsota denarja, plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se stranki ne dogovorita drugače. Po prvem odstavku 372. člena OZ se lahko pogodbeni stranki dogovorita za izjemo od načela monetarnega nominalizma z valorizacijo denarnih obveznosti z indeksno ali z valutno klavzulo. Pri slednji se nominalna višina denarne obveznosti spreminja v neposrednem razmerju z gibanjem tuje valute.

21Določbi sta dispozitivne narave (2. člen OZ).²² Pogodbeni pogoj valutne klavzule se torej opira na obvezno zakonsko določbo v smislu Direktive, kar je po že pojasnjenih merilih iz sodne prakse SEU po drugem odstavku 1. člena Direktive lahko razlog izključitve njene uporabe. V zadevah C-81/19 z dne 9. 7. 2020 (Banca Transilvania) in C-364/19 z dne 14. 4. 2021, na katero se v odgovoru na revizijo sklicuje toženka, je SEU obravnavalo vprašanje izključitve pogodbenega pogoja kreditne pogodbe, izražene v CHF, vezanega na dispozitivno zakonsko določbo, ki ureja načelo monetarnega nominalizma. Presodilo je, da navedeni pogodbeni pogoj ne spada na področje uporabe Direktive.²³

22Vendar pa iz sodne prakse SEU izhaja še nadaljnji pogoj za izključitev uporabe Direktive, in sicer da obvezna zakonska določba, na kateri temelji pogodbeni pogoj, vsebuje (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank.²⁴ To mora presoditi nacionalno sodišče.²⁵ Če s teleološko (torej namensko razlago) ugotovi, da zakonska določba ne pomeni uravnoteženja pravic in obveznosti pogodbenih strank, lahko šteje, da je ta domneva ovržena, opustitev preizkusa nedovoljenosti pogodbenega pogoja pa ni upravičena.²⁶

23Vrhovno sodišče ugotavlja, da določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.²⁷

24Iz sklepnih predlogov k zadevi C-81/19 izhaja, da so iz presoje nepoštenosti izvzeti zgolj pogoji, ki temeljijo na zakonskih določbah, ki so bile sprejete posebej za obravnavano vrsto pogodbe, ali na zakonskih določbah, ki na take določbe izrecno napotujejo. Nacionalno sodišče mora torej preveriti, ali je (dispozitivna) zakonska določba oblikovana posebej za določeno vrsto pogodbe ali pa pomeni le splošno zakonsko določbo. Ker določba glede monetarnega nominalizma ni oblikovana posebej za pogodbe o potrošniških kreditih, temveč kot splošna civilnopravna določba, je pogodbeni pogoj, ki se nanjo opira, lahko podvržen presoji nedovoljenosti po merilih Direktive.²⁸

25Zaradi kompleksnosti obravnavane problematike in večje preglednosti Vrhovno sodišče povzema, da se nedovoljenosti pogodbenega pogoja po drugem odstavku 1. člena Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

- da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo;

- da je navedena zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava;

- da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank.

26Vrhovno sodišče zaključuje, da presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja po drugem odstavku 1. člena Direktive zaradi dispozitivne določbe o valutni klavzuli iz 372. člena OZ ni izključena, ker ni zadoščeno vsem kriterijem, ki jih je oblikovalo SEU oziroma izhajajo iz namena stališč SEU iz citiranih sklepnih predlogov. Predvsem pa ni izključena, ker valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja obravnavane kreditne pogodbe. Ne ureja pravic in obveznosti pogodbenih strank, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo določa zgolj njen predmet. SEU je v sodbi v zadevi C-243/20 z dne 21. 12. 2021 (Trapeza Peiraios), ki jo Vrhovno sodišče šteje za nosilno glede presoje izključitve uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, opozorilo, da dejstvo, da pogodbeni pogoj temelji na obvezni zakonski določbi, ne pomeni, da nacionalno sodišče ne more preizkusiti veljavnosti druge vsebine pogodbenih pogojev iz iste kreditne pogodbe, na katere se obvezne zakonske določbe ne nanašajo in so zato podvrženi presoji nedovoljenosti.²⁹ Pomeni torej le to, da so kreditne pogodbe z valutno klavzulo dovoljene.³⁰ SEU je tudi že izrecno presodilo, da pogoj v zvezi z valutnim tveganjem ni izključen s področja uporabe Direktive na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena.³¹

27Del vsebine pogodbenih pogojev iz obravnavane kreditne pogodbe je, kot že pojasnjeno, zahteva po izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke, ki je podvržena presoji nedovoljenosti. Vrhovno sodišče zato na toženkin ugovor, da slovenska pravna ureditev ne prepoveduje sklepanja kreditnih pogodb z valutno klavzulo, temveč jo celo izrecno dovoljuje, zgolj pripominja, da dejstvo, da je neko pogodbeno določilo oziroma pogodbeni pogoj dovoljen, še ne pomeni, da je potrošnik tudi seznanjen z njegovo vsebino, torej da vanjo informirano privoli.

Glede uporabe določb nacionalnega prava z višjo ravnjo varstva potrošnikov, kot ga nudi Direktiva

28Po prvem odstavku 1. člena Direktive je njen bistveni cilj približanje zakonov držav članic o nedovoljenih pogojih v pogodbah med ponudnikom in potrošnikom z namenom delujočega skupnega notranjega trga. Minimalna harmonizacija pomeni zagotavljanje minimalnih standardov varstva pravic, države članice pa lahko s pravili nacionalnega prava zagotavljajo višjo raven varstva.³² Višjo raven varstva potrošnikov z nacionalnimi predpisi Direktiva izrecno predvideva v 12. uvodni izjavi, v kateri nalaga nacionalnim sodiščem uporabo in razlago prava, ki je za potrošnika najugodnejša. Zasleduje jo tudi 8. člen Direktive³³, po katerem lahko države članice, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov, sprejmejo ali ohranijo za ponudnika strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Ustaljena je tudi sodna praksa SEU, da lahko države članice zaradi načela minimalne harmonizacije EU zagotavljajo večje varstvo potrošnikov, kot ga državam članicam nalaga Direktiva.³⁴

29Na učinek delne harmonizacije nacionalnih predpisov z Direktivo glede presoje nedovoljenosti pogodbenih pogojev se je SEU sklicevalo tudi v zadevi Trapeza Peiraios in je presodilo, da drugi odstavek 1. člena Direktive ne posega v možnost držav članic iz 12. uvodne izjave in 8. člena Direktive glede zagotavljanja višje ravni varstva od Direktive. Države članice lahko po presoji SEU uporabljajo določbe Direktive celo v primerih, če bi bila njena uporaba zaradi opiranja pogodbenega pogoja na obvezne zakonske določbe, izključena, če je to skladno s cilji Direktive.³⁵

30Izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni bila predmet uskladitve ZVPot z Direktivo in torej ni implementirana v slovenski pravni red.³⁶ ZVPot torej ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. S tem ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi. Ker to ni v nasprotju z namenom in ciljem Direktive, ni sprejemljivo sklicevanje na lojalno (skladno) razlago z uporabo izjeme iz drugega odstavka 1. člena Direktive.³⁷

31Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis,³⁸ slednji ureja širši obseg pravic potrošnika (oziroma obveznosti ponudnika), ki niso izrecno (drugače) urejene z ZPotK.³⁹ Dopustnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev kreditne pogodbe izhaja tudi iz desetega odstavka 1. člena ZVPot, po katerem potrošnikove pravice ne posegajo v določbe, ki jih določajo splošni predpisi o obligacijskih razmerjih. To pomeni, da imajo lahko potrošniki po ZVPot, ki je v razmerju do OZ lex specialis, kvečjemu več pravic in ne nasprotno, da lahko (dispozitivne) določbe OZ omejujejo pravice potrošnikov iz ZVPot. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je torej vselej možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Posledično se ugotovitev, da se obravnavani pogodbeni pogoj kredita, vezanega na CHF, deloma opira na kogentno (po ZPotK) in deloma na dispozitivno (po OZ) zakonsko določbo, za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izkaže kot nebistvena. Toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive je tako neutemeljen. Sodišče bo zato presojo zadeve opravilo skladno z ZVPot, upoštevaje merila SEU⁴⁰ glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Obseg dopuščene revizije

Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj, navedenih v 5. točki obrazložitve in je svojo presojo omejilo le nanje (371. člen ZPP). Zato so neupoštevni revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb postopka. Ravno tako so neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vključno z očitki, ki grajajo dokazno oceno sodišč nižjih stopenj (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Dejanski okvir spora

32Pravno pomembne ugotovitve sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so:

- Tožnik je s toženko 6. 8. 2007 sklenil kreditno pogodbo, ki v 1. členu določa, da daje banka kreditojemalcu namenski stanovanjski kredit v višini 107.640 CHF v evrski protivrednosti 65.027,49 EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB). Po 2. členu se kot osnova za porabo kredita, vračilo kredita in plačevanje obresti, upošteva evrska protivrednost CHF po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila obveznosti. V 3. členu pogodba določa, da bo kreditojemalec vračal kredit v 240 mesečnih anuitetah, pri čemer določa informativni znesek mesečne anuitete na dan sklenitve pogodbe 675,77 CHF v evrski protivrednosti na dan plačila. V 4. členu je določena višina skupne obrestne mere (6-mesečni CHF LIBOR in 1,60 % letno), v 5. členu pa višina efektivne obrestne mere na dan sklenitve pogodbe (4,59 % letno). V četrtem odstavku 9. člena je opozorilo, da je višina čiste vrednosti kredita odvisna od referenčnega tečaja ECB in dneva črpanja kredita.

- Toženkina terjatev je bila zavarovana s hipoteko.

- Tožniku je toženkin uslužbenec enakovredno predstavil kredit v CHF in v EUR, brez vsiljevanja kredita v CHF. Pojasnil mu je prednosti kredita v CHF (nižji mesečni obrok) in slabosti (valutno in obrestno tveganje), kar izhaja tudi iz izjave o prevzemu valutnega tveganja z dne 28. 6. 2007. V izjavi je bil naveden spletni naslov za spremljanje gibanja menjalnega razmerja CHF : EUR in obrestnih mer.

- Toženka in njen svetovalec tožniku nista prikrivala tveganj valutne klavzule in tveganj obrestne mere ter ga nista zavajala.

- Sodišče ni sledilo tožniku, da mu bančni uslužbenec ni omenil valutnega tveganja oziroma da mu je zagotavljal, da bodo nihanja mesečnih anuitet zaradi spremembe tečaja in obrestne mere v višini enega evra ali dveh. Kot prepričljivejši je verjelo izpovedbi toženkinega bančnega uslužbenca, ki je s tožnikom sklenil kreditno pogodbo, da je vsaki stranki (tožnika se sicer ni spomnil) pojasnil, da lahko tečaj zaniha 10-15 % in ne zgolj minimalno ter da je o menjalnem tečaju in možnih nihanjih vselej govoril tudi v kontekstu zagotovitve potrebnega kritja za odplačilo kredita.

- Tožnik je imel že pred obravnavanim kreditom najet kredit v CHF.

- Tožnik se je samostojno odločil za kredit v CHF zaradi nižjega mesečnega obroka kredita ob sklenitvi pogodbe oziroma zaradi predvidenega nižjega preplačila celotnega kredita, saj je izpovedal, da bi moral pri NLB, d. d., kjer je bil zaposlen, plačati 15.000,00 EUR več, kot je bilo predvideno za kredit, ki ga je najel pri toženki. Ob nespremenjeni obrestni meri bi namreč celotno plačilo kredita znašalo 162.184,80 CHF oziroma glede na tečaj ob izplačilu kredita 97.979,10 EUR. Predvideno preplačilo kredita v CHF je torej znašalo 54.544,80 CHF ali 32.951,61 EUR, v primeru sklenitve kredita v EUR pa bi preplačilo znašalo 45.885,38 EUR.

- Toženkini uslužbenci so tudi sami imeli kredite v CHF, s takimi krediti tedaj niso imeli slabih izkušenj, za sklenjene kredite v CHF niso bili posebej nagrajeni in so verjeli, da delajo v dobro strank. Toženka ni mogla predvideti monetarne politike tuje centralne banke in ne hudega padca vrednosti EUR približno sedem let po sklenitvi pogodbe. Tudi predvideno gibanje tečaja iz poročila BS iz leta 2005 se ni uresničilo. Banka je morala in mogla vedeti le za možnost spremembe tečajnega razmerja EUR : CHF, kar je veljalo tudi za tožnika.

- BS je v letih 2005 in 2007 (dopisa z dne 4. 7. 2006 in 19. 12. 1007 ter poročilo o finančni stabilnosti iz junija 2005) opozorila poslovne banke glede izpostavljenosti tveganju komitentov, ker je bil CHF leta 2005 na relativno nizki ravni in je bilo v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo. Opozorila je tudi na upočasnjevanje gospodarske rasti, zato je izrazila pričakovanje, da bodo banke potrošnikom prednostno predstavljale kredite v EUR, za kredite v CHF pa upoštevale manj ugodne kreditne pogoje. Opozorila je na tržno tveganje kredita v CHF, ki bi se lahko odrazilo v večji izpostavljenosti posameznika in s tem spremembi kreditnega tveganja banke.

- Toženka zaradi obveznosti zaprtih deviznih pozicij po Zakonu o bančništvu od kreditov v CHF ni imela dobička, a tudi ni bila izpostavljena tveganju kot potrošniki. Izpostavljena pa je bila posrednemu tveganju zmanjšane sposobnosti gospodinjstev poravnati svoje obveznosti do nje.

- Toženka je tožniku januarja 2013 ponudila možnost spremembe valute kredita brez stroškov spremembe.

- Obrestno tveganje se je (za razliko od valutnega tveganja) uresničilo v tožnikovo korist, saj se je skupna obrestna mera, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 4,410 %, od januarja 2009 zaradi padanja vrednosti referenčne obrestne mere CHF LIBOR zniževala, v januarju 2015 postala celo negativna in je taka ostala do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 15. 12. 2020. Januarja 2009 je bila zgolj 2,447 %, torej bistveno nižja kot ob sklenitvi pogodbe, zaradi česar se je mesečna anuiteta znižala iz 680,00 CHF na 575,90 CHF (za več kot 100 CHF). Zaradi ugotovljenega gibanja obrestne mere CHF LIBOR in posledično skupne obrestne mere so se mesečne anuitete v CHF zniževale vse do zneska 514,22 CHF v juliju 2015 ter na tej ravni ostale do izdaje sodbe. To je pomenilo negativno učinkovanje valutnega tveganja (učinkovanje v smeri višanja anuitet) in pozitivno učinkovanje zniževanja skupne obrestne mere (učinkovanje v smeri nižanja anuitet).

- Povprečna mesečna anuiteta je do 25. 10. 2020 (159 obrokov, ki so zapadli do 25. 10. 2020) znašala približno 444 EUR, kar je za 32 EUR več, kot je znašal prvi obrok, zato izpolnjevanje pogodbe tožniku ni bilo močno onemogočeno.

Izhodišča presoje o glavni stvari

33Po 5. členu Direktive, ki ureja načelo transparentnosti, morajo biti (pisno) sklenjeni pogodbeni pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Ta zahteva se po sodni praksi SEU razlaga široko in je ni moč zožiti zgolj na formalno in slovnično razumljivost pogodbenega pogoja.⁴¹ Pomeni, da mora biti potrošnik, da ima enakovreden položaj v pogodbenem razmerju, seznanjen z informacijami, na podlagi katerih se lahko svobodno odloči, ali se želi zavezati s predhodno sestavljenimi ponudnikovimi pogoji ali ne.⁴²

34Na podlagi drugega odstavka 22. člena ZVPot pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Po četrtem odstavku 22. člena ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena). V skladu s 23. in 24. členom ZVPot so nični nepošteni pogodbeni pogoji, ki:

- v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali

- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v potrošnikovo škodo ali

- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od utemeljenih potrošnikovih pričakovanj ali

- nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (dobrovernemu ravnanju).

35ZVPot pri opredelitvi nepošten0sti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik ravna dobroverno. Pogodbena svoboda ravnanja ponudnika kot informacijsko močnejše stranke je omejena s pričakovanim interesom nasprotne stranke.⁴³ Skladno s 16. uvodno izjavo Direktive je treba dobrovernost strank ocenjevati na podlagi pogajalske pozicije strank in dejstva, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem. Ponudnik izpolni zahtevo dobre vere tedaj, če s stranko, katere interes mora upoštevati, posluje lojalno in pravično ter vestno in pošteno.⁴⁴ Na podlagi 3. člena Direktive je pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, nedovoljen, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

36Vrhovno sodišče je glede problematike kreditov, vezanih na CHF, že poudarilo, da pravo temelji na načelu pogodbene svobode, zato se posameznik sam odloča o vstopu v pogodbeno razmerje, a da je o svobodni posameznikovi odločitvi mogoče govoriti le tedaj, če so mu znana vsa dejstva, ki so pomembna za sklenitev nekega posla.⁴⁵ Izpostavilo je, da je za bančno področje značilna izrazita informacijska asimetrija, saj banka v (pred)pogodbenem razmerju nastopa kot strokovnjak, potrošniki pa praviloma brez področnih znanj in izkušenj. Kot povprečni potrošniki morajo od banke prejeti resnične in popolne informacije, ne glede na to, ali zanje izrazijo interes.⁴⁶ Zato je načelo vestnosti in poštenja (poleg določb 9. člena ZPotK) temeljno izhodišče predpogodbene dolžnosti informiranja šibkejše stranke.⁴⁷ Pomeni zahtevo po posredovanju informacij tiste stranke, ki z njimi razpolaga (ali po strokovni skrbnosti mora razpolagati), slabše informirani stranki, torej pomeni opraviti pojasnilno dolžnost. Tako ravnanje je v povezavi z načelom enakopravnosti strank v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ) tudi skladno z načelom (dejanske) pogodbene svobode iz 3. člena OZ. Pravne posledice sklenitve pogodbe ima lahko le soglasje resničnih volj strank glede bistvenih sestavin pogodbe, med katere spada po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča in SEU⁴⁸ tudi pogodbeni pogoj valutne klavzule. V nasprotnem primeru lahko pride do posega v pravni položaj potrošnika kot slabše informirane stranke.

37Evropsko pravo varstva potrošnikov⁴⁹ s sodno prakso SEU⁵⁰ temelji na domnevi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. Zaradi dejanske informacijske neenakosti (neuravnoteženosti) mora ponudnik skladno z zahtevo transparentnosti ravnati s ciljem nadomestitve formalne enakosti z dejansko enakostjo.⁵¹ Ponudnik zato nosi trditveno in dokazno breme o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s standardom profesionalne skrbnosti.⁵² V nasprotju s pravnim standardom dolžnega ravnanja banke torej niso le primeri zavestnega zamolčanja ali zavajanja potrošnika.⁵³ Merilo skrbnosti pogodbenih strank, predvsem ob upoštevanju poklicnih standardov strokovnega znanja in izkušenj ponudnikov potrošniških kreditov, ni odvisno od konkretnega potrošnika, temveč je objektivno.⁵⁴ O tem sta se tudi že izrekli Ustavno⁵⁵ in Vrhovno sodišče.⁵⁶ Ker je treba dobrovernost ravnanja presojati z objektivnimi merili, to velja tudi za presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti, ki pomeni zunanjo manifestacijo ravnanja, skladnega z zahtevo vestnosti in poštenja.⁵⁷ Pojasnilna dolžnost je tako lahko izpolnjena le, če je izpolnjena vestno in pošteno (dobroverno). Prav tako je ravnanje, ki nasprotuje zahtevi po transparentnosti, neizogibno v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.⁵⁸

38Nejasen in nerazumljiv pogodbeni pogoj (neizpolnjena zahteva po preglednosti) je po ustaljeni sodni praksi SEU⁵⁹, ki sta ji sledili Ustavno sodišče⁶⁰ in Vrhovno sodišče⁶¹, odločilnega pomena za opredelitev nedovoljenega pogodbenega pogoja. V tem primeru je namreč verjetno, da ponudnik ob sklenitvi pogodbe ni upošteval potrošnikovih interesov (ravnal dobroverno) in da dejanski položaj strank ob sklenitvi pogodbe ni bil enak.⁶² Dobroverno opravljena pojasnilna dolžnost banke na drugi strani pomeni uravnoteženje (korekcijo) informacijske asimetrije med strankama bančnega posla. Zato sta obe med seboj povezani prvini (pojasnilna dolžnost in dobra vera) tesno povezani s presojo (ne)ravnotežja pravic in obveznosti strank.⁶³,⁶⁴ Odgovor na vprašanje glede znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank zato najprej zahteva, da sodišče preveri, ali je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost.

39Pri presoji, ali je neizpolnjena pojasnilna dolžnost banke v nasprotju z zahtevo vestnosti in poštenja (dobre vere) povzročila v škodo potrošnika znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, mora sodišče po merilih SEU upoštevati vse okoliščine (vključno z oglaševalsko vsebino), s katerimi je lahko kreditodajalec seznanjen ob sklenitvi pogodbe, upoštevaje njegovo boljše, strokovno znanje glede nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo kredita z valutno klavzulo.⁶⁵,⁶⁶ Ocena nepoštenosti pogodbenega pogoja ni odvisna od dogodkov, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki niso odvisni od volje strank.⁶⁷

40Po ustaljeni sodni praksi SEU ponudnik kreditov v tuji valuti zadosti pojasnilni obveznosti z navedbo mogočih sprememb menjalnih tečajev in pojasnitvijo tveganj kredita v tuji valuti vsaj z opozorilom, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje (depreciacija) nacionalne valute, v kateri potrošnik prejema dohodke (tečajno tveganje), in povečanje obrestnih mer, vezanih na tujo valuto (obrestno tveganje).⁶⁸ SEU je tudi pojasnilo, da zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s posredovanjem informacij potrošniku (tudi grafičnih ali številčnih), ki temeljijo na domnevi nespremenljivosti ali stabilnosti menjalnega tečaja obračunske valute in valute plačila ves čas trajanja pogodbe.⁶⁹

41SEU je sicer štelo, da je zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, če:

- ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in

- je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.⁷⁰

Potrošnik mora torej prejeti opozorilo o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Informacije morajo potrošniku omogočiti ne le (splošnega) razumevanja, da ima lahko nihanje menjalnega tečaja z gibanjem paritete med obračunsko in domačo valuto neugodne posledice za njegove finančne obveznosti. Bistvo pojasnilne dolžnosti, ki uravnotežuje položaj pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, je potrošnikovo zavedanje dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Konkretno delovanje mehanizma pomeni razlago bistvenih lastnosti pogodbenega pogoja, ki določajo obveznost (skupne stroške) kreditne pogodbe.⁷¹

42Obrestne mere, ki jih banke zaračunajo za kredite v tuji valuti, so odvisne od medbančnih tržnih oziroma referenčnih obrestnih mer na svetovnih trgih (pri kreditih v CHF je to LIBOR), ki so lahko precej nižje od obrestnih mer, ki veljajo na evrskem trgu. Potrošnik zaradi nižje zaračunane obrestne mere in nižjega obroka kredita ob sklenitvi pogodbe v primerjavi s kreditom v EUR pričakuje koristi kredita, vezanega na tujo valuto. Zato mora banka kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti:⁷²

- obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero;

- valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico;

- nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.

43Ustavno sodišče je v svojih odločbah izrecno opozorilo, da banka pri potrošniku ne more doseči zavedanja o dejanskih posledicah velike depreciacije domače valute in zvišanju tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita:

- s predstavitvijo alternativnega kredita v domači valuti;

- z izvedbo več sestankov predstavnika banke s kreditojemalcem in njegovim daljšim obdobjem za premislek;

- s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja tečaja (in tuje obrestne mere) oziroma z opozorilom na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega in obrestnega tveganja in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja (v grafični obliki);

- z ugotovljenim dejstvom, da je imel potrošnik že prej najet kredit, vezan na CHF;

- z jasnim besedilom kreditne pogodbe in s podpisano izjavo o (abstraktnem) prevzemu tečajnega tveganja;

- z odsotnostjo (zavajajočih) zagotovil banke glede nespreminjanja tečaja;

- z možnim tožnikovim ravnanjem po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije;⁷³

- s poukom notarja.⁷⁴

Navedena pojasnila po presoji Ustavnega sodišča (sama po sebi) ne izražajo razumljivo dejanskega obsega tveganja potrošnikovih kreditnih obveznosti ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja (in ne zgolj na abstraktni ravni).⁷⁵ Tudi Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v primeru neopravljene pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti vzpostavi (v resnici pa ohrani) v predpogodbeni fazi ustvarjeno dejansko neravnovesje med pogodbenima strankama, ne glede na subjektivni odnos kreditodajalca do izpuščenih informacij.⁷⁶

Presoja konkretnega primera

44V obravnavani zadevi je moralo Vrhovno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali so pri presoji znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank kredita, vezanega na CHF, pomembni toženkino strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v CHF. S strokovnim znanjem in izkušnjami ni mišljeno napovedovanje tečajnih sprememb v prihodnosti, temveč predvsem pojasnila o značilnostih dolgoročnega kredita v CHF z možnimi tveganji, izraženimi po sklenitvi pogodbe, z namenom preprečitve, da si potrošnik na podlagi nepopolnih informacij ustvari predstavo, da gre za (nujno) ugodnejšo vrsto kredita.

45Ker je pri kreditih v tuji valuti pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot (torej tudi obstoja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank), je neutemeljen toženkin ugovor, da se tožnikove revizijske navedbe, ki se nanašajo na izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ne tičejo dopuščenega revizijskega vprašanja. Bistvo pojasnilne dolžnosti banke je ravno v doseganju dejanske (informacijske) enakopravnosti obeh pogodbenih strank.⁷⁷

46Sodišče prve stopnje se je pri presoji obravnavane zadeve pravilno oprlo na ustaljeno stališče SEU,⁷⁸ da se uravnoteženost interesov pravdnih strank izraža skozi mehanizem pojasnilne dolžnosti, ki potrošniku omogoča sprejem zanj najsprejemljivejše rešitve, ter da je v nasprotju z zahtevo dobre vere podano znatno neravnotežje tedaj, ko bi lahko banka razumno pričakovala, da potrošnik v okviru individualnih pogajanj ne bi sprejel spornega pogodbenega pogoja.⁷⁹ Smiselno enako je izhodišče presoje sodišča druge stopnje: ravnotežje v položajih med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank se vzpostavi s toženkino pojasnilno obveznostjo.⁸⁰ Napačen pa je nadaljnji materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da med strankama ob sklenitvi pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje, ker je toženka dobroverno (vestno) izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tožnik pa ni izkazal nesorazmernih ekonomskih posledic in je imel možnost konverzije pogodbe, ki je ni izkoristil.

47Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, iz katerih sta izpeljali materialnopravno posledico o dobroverno opravljeni pojasnilni dolžnosti, niso skladne z merili pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, kot jih je napolnilo SEU in sta jim s svojo sodno prakso sledili Ustavno sodišče in z novejšo sodno prakso tudi Vrhovno sodišče. Sodišči sta sicer ugotovili, da je bančni uslužbenec tožniku pojasnil nižji mesečni obrok kot prednost kredita v CHF ter obrestno in valutno tveganje kot slabost. Ravno tako, da pogodba v četrtem odstavku 9. člena določa, da je čista vrednost kredita odvisna od referenčnega tečaja ECB ter da ji je priložena izjava, v kateri je tožnik s podpisom potrdil, da je s tveganji seznanjen in se jih zaveda, z navedenim spletnim naslovom za spremljanje gibanja tečaja tuje valute in obrestne mere LIBOR. Vendar sodišči nižjih stopenj pravnega standarda izpolnjene pojasnilne dolžnosti nista napolnili z ugotovitvijo o pojasnilu ali gradivu banke, s katerim bi se kreditojemalec lahko seznanil z dejanskimi posledicami velike depreciacije domače valute in možnega zvišanja obrestne mere na višino njegovih kreditnih obveznosti v celotnem (20-letnem) obdobju odplačevanja kredita. Iz odločb sodišč nižjih stopenj tudi ne izhajajo ugotovitve o pojasnjenih bistvenih lastnostih (mehanizmu) kredita, vezanega na CHF, na podlagi katerih bi tožnik lahko ocenil možne ekonomske posledice prevzete obveznosti. Zgolj na pavšalni ravni zato ostaja dejanski zaključek sodišča prve stopnje⁸¹, da je tožnik razumel mehanizem uporabe tuje valute in da se je zavedal valutnega in obrestnega tveganja, iz česar je izpeljana materialnopravna posledica o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Ta je v nasprotju z že navedenimi merili SEU, da za presojo o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ne zadostuje, da je ponudnik potrošnika obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, in rasti obrestne mere.⁸²

48Izrecno stališče SEU, ki mu je sledilo Ustavno sodišče,⁸³ je, da izjava potrošnika, da se v celoti zaveda tveganj posojila, izraženega v tuji valuti, sama po sebi ne more vplivati na ponudnikovo obveznost izpolnjene pojasnilne dolžnosti in ne na presojo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Pomeni konkretizacijo stališča, da za uresničitev zahteve po transparentnosti ne zadošča formalna in slovnična razumljivost pogodbenega pogoja, da je možno zvišanje ali znižanje tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, ampak mora biti potrošnik zmožen oceniti potencialno znatne posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.⁸⁴ Da taka izjava ne pomeni informiranega uravnoteženja položaja pogodbenih strank z zavedanjem njunih pravic in obveznosti ter tveganj, ki so del pogodbenega pogoja, izhaja tudi iz starejših odločb Vrhovnega sodišča s problematiko CHF.⁸⁵ Glede na izhodišča SEU in Ustavnega sodišča za zaključek o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti same po sebi ne zadostujejo ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je tožnik že imel kredit v CHF, da je toženkin uslužbenec tožniku predstavil oba kredita, da nobeni vrsti kredita ni dal prednosti, da ga je opozoril o možnem 10-15 % nihanju menjalnega tečaja (tudi slednje ne odraža možne velike tveganosti obravnavanega kredita) in da je toženka tožniku med obdobjem odplačevanja ponudila možnost konverzije, za katero se tožnik ni odločil. Pravno nepomembne so tožnikove revizijske trditve o vplivu učinka varnega zatočišča valute CHF. Do teh trditev sta se sodišči nižjih stopenj opredelili in pojasnili, da je do vpliva varnega zatočišča, ki sicer ni povzročil take apreciacije CHF kot v letih 2011 in 2015, prišlo v letu 2001, sicer pa se do leta 2011 vrednost CHF zaradi gospodarske krize ni povečala. Ker gre za dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, je Vrhovno sodišče na njih vezano oziroma v zvezi z njimi ne more izpeljati drugačnih dejanskih zaključkov (drugi odstavek 370. člena ZPP).

49Po stališču SEU ponudnik pomanjkljivih relevantnih informacij potrošniku ne more nadomestiti (torej sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe.⁸⁶ Zahteve SEU po preglednosti veljajo tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije.⁸⁷ Vrhovno sodišče zato pojasnjuje, da lahko pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, brez pojasnjenega mehanizma delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.⁸⁸ Iz dosedanjih ugotovitev sodišč nižjih stopenj ni razvidno toženkino pojasnilo tožniku o pomenu in učinku konverzije v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF, samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije pa ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja.

50Pravilna je sicer presoja sodišč nižjih stopenj, da toženka ni mogla predvideti monetarne politike tuje centralne banke in hudega padca EUR približno sedem let po sklenitvi pogodbe, zato takih informacij ni mogla zagotoviti potrošniku. Vendar je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega ukrepa in tveganji, ki izhajajo iz mehanizma kredita v tuji valuti, ki banki kot strokovnjaku ne morejo biti neznana.⁸⁹ Zavedanje banke o tveganosti pogodbenega pogoja izhajajo tudi iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, povzetih iz dopisov BS v letih 2005 in 2007, ter poročila o finančni stabilnosti iz junija 2005, da je bil CHF v letu 2005 na relativno nizki ravni in da je v prihodnosti mogoče pričakovati njegovo apreciacijo, pa tudi iz ugotovitev o predvidenem upočasnjevanju gospodarske rasti, kar bi se lahko odražalo v večji izpostavljenosti posameznika in s tem večjega kreditnega tveganja banke. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da so povzeta opozorila pomembna sestavina informiranja, ki jo zahteva načelo vestnosti in poštenja.⁹⁰

51Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnikov odločilni razlog za najem kredita v CHF v tem, da je bil ob sklepanju pogodbe ugodnejši od kredita v EUR, ker tožnik v EUR ne bi dobil želene vsote denarja. Ker na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj ni mogoče sklepati o pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, sodišči tudi nista mogli presoditi o tožnikovi informirani, torej svobodni odločitvi o kreditu, kot jo je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.⁹¹ Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku predstavila nižji mesečni obrok odplačevanja kredita kot ugodnost kredita, bi v primeru, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti v zahtevanem obsegu, pojasnjena okoliščina nižje obrestne mere lahko pomenila spodbudo tožniku, da sprejme pogodbeni pogoj. To pa lahko pomeni ravnanje v nasprotju z zahtevo dobre vere iz 16. uvodne izjave in 3. člena Direktive. Potrošnikova odločitev, ne da bi bil informiran o značilnostih in tveganjih kredita, namreč ni svobodna, sprejeta v enakopravnem (informacijsko uravnoteženem) razmerju pogodbenih strank.

52Glede toženkinega sklicevanja na zadevo C-448/17 z dne 20. 9. 2018, v kateri je SEU presodilo, da je za uresničitev pojasnilne dolžnosti odločilna navedba efektivne obrestne mere, ki omogoča popolno seznanjenost s skupnimi stroški kredita, Vrhovno sodišče še odgovarja, da merila iz te zadeve glede transparentnosti niso uporabljiva v obravnavani zadevi s problematiko (dolgoročnega) potrošniškega kredita z valutno klavzulo. SEU je namreč v navedeni zadevi oblikovalo merila pojasnilne dolžnosti, izpolnjene pri potrošniškem revolving (kratkoročnem) kreditu v nacionalni valuti⁹².

53Toženkin ugovor v odgovoru na revizijo, da tožnik ni izkazal nikakršnega posega v svoj pravni položaj, očitno temelji na dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, da se je obrestno tveganje, za razliko od valutnega tveganja, uresničilo v tožnikovo korist, tako da se povprečna mesečna anuiteta v EUR (v višini 32 EUR) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v letu 2020 ni spremenila in za tožnika ni pomenila nesorazmernega finančnega bremena. Po merilih SEU presoja znatnega neravnotežja ne sme biti omejena na količinsko (ekonomsko) presojo primerjave skupnega zneska predmeta pogodbe in stroškov, ki jih je na koncu utrpel potrošnik. Lahko je posledica drugega dovolj resnega posega v pravni položaj (sprejema neinformirane odločitve z nepredvidljivim vplivom na njegove pogodbene obveznosti zaradi nelojalnega ravnanja pogodbene stranke).⁹³ Po sodni praksi SEU je namreč lahko znatno neravnotežje podano celo, če bi pogodbeni pogoj potrošniku v drugih okoliščinah (v primeru zanj ugodne realizacije tečajnega tveganja) koristil.⁹⁴ Relevantno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank je torej ne glede na ekonomski učinek pogodbenega pogoja na kreditojemalca lahko podano, če ponudnik ravna v nasprotju s standardom dolžne skrbnosti, ki mu jo nalaga načelo vestnosti in poštenja. Celo tedaj, ko se potrošnikova pričakovanja niso (bistveno) izjalovila.

54Po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot je pogodbeni pogoj nepošten (in s tem po 23. členu ZVPot tudi ničen) že, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da nudi slovensko pravo potrošniku večje pravno varstvo kot Direktiva s tem, da so predpostavke za ugotovitev nepoštenega pogodbenega pogoja iz 24. člena ZVPot, ki povzroči ničnost pogodbe, opredeljene alternativno (in ne zahteva kumuliranja nedobrovernosti in znatnega neravnotežja kot 3. člen Direktive), tako da lahko standardu nepoštenega pogodbenega pogoja ustreza abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej 24. člena ZVPot.⁹⁵ Ugotovitev znatnega (tudi ekonomskega) neravnotežja (ob ugotovljenem morebitnem nevestnem ali celo nepoštenem ravnanju banke) za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja torej ni bistvena.⁹⁶ Nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnosti namreč vzdržuje informacijsko asimetrijo pogodbenih strank, ki pomeni kvečjemu formalno in ne tudi dejanske potrošnikove privolitve v pogodbeni pogoj, s tem pa tudi neuravnotežen poseg v njegov pravni položaj, ki bi se mu potrošnik, če bi banka vestno izpolnila pojasnilo dolžnost, lahko izognil.

Odločitev o reviziji

55Glede na navedeno Vrhovno sodišče na prvo vprašanje odgovarja pritrdilno, torej da je treba pri potrošniških kreditnih pogodbah z valutno klavzulo kot bistveno upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti. Ker odgovor na drugo vprašanje iz pojasnjenih razlogov v dejanskih okoliščinah konkretnega primera, kot sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj (ali pa bi jih morali ugotavljati, vendar jih nista), ni pravno pomemben za presojo obravnavane zadeve, revizijsko sodišče nanj ne odgovarja.

56Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so ostala neugotovljena pravno relevantna dejstva glede pojasnil banke potrošniku o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut ter izpostavljenosti obrestnemu in valutnemu tveganju, ki bi ga lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute ekonomsko težko nosil. Zaradi materialnopravne prepletenosti dobroverno opravljene pojasnilne dolžnosti z uravnoteženostjo pravic in obveznosti pogodbenih strank pa je izostala tudi ugotovitev dejstev, pomembnih za presojo znatnega neravnotežja po prvem odstavku 24. člena ZVPot in 3. členu Direktive. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP s sklepom ugodilo reviziji in odločbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj se zadeva vrne v obravnavanje drugemu sodniku, saj tožnik za to ni navedel razlogov.

57Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej točke 21-25 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
² Glej npr. 36. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, 13. točko odločbe Up-329/19 z dne 26. 10. 2013, 17. točko obrazložitve odločbe Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, in 29. točko obrazložitve odločbe Up-14/21-30.
³ Tako npr. v 28. točki obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-92/2011 z dne 21. 3. 2013 (RWE Vertrieb), glej tudi 47. točko sklepnih predlogov k tej odločbi; ter v 54. točki sodbe SEU v zadevi C-779/18 z dne 26. 3. 2020 (Mikrokasa).
⁴ Glej 67. točko obrazložitve sklepnih predlogov Macieja Szpunarja z dne 10. 9. 2019 v zadevi SEU C-125/18 (Moral Guasch). V 34. točki sklepnih predlogov z dne 13. 9. 2012 v zadevi C-92/11 (RWE Vertrieb) je Verica Trstenjak pojasnila, da se določba drugega odstavka 1. člena Direktive nanaša na stvarno področje njene uporabe.
⁵ Npr. v 28. točki obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), v 31. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-125/18 z dne 3. 3. 2020 (Moral Guasch).
⁶ Glej 26. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-92/2011 z dne 21. 3. 2013 (RWE Vertrieb), 49. točko sklepnih predlogov Verice Trstenjak k tej zadevi, točke 28-31 sodbe v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), 31. in 32. točko obrazložitve sodbe C-125/18 z dne 3. 3. 2020 (Moral Guasch), izrek sodbe in točke 34-36 obrazložitve sodbe v zadevi C-81/19 z dne 9. 7. 2020 (Banca Transilvania), 33. točko sklepnega predloga k tej zadevi, 30., 33., 36. in 40. točko obrazložitve sodbe C-243/20 z dne 21. 12. 2021 (DP), 27. točko obrazložitve sodbe C-364/19 z dne 14. 4. 2021 (SC Credit Europe Ipotecar), sodbo SEU v zadevi C-87/21 z dne 14. 10. 2021 (NSV) in točke 33-36 obrazložitve sodbe C-243/20 z dne 21. 12. 2021 (Trapeza Peiraios).
⁷ Glej 26. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-92/2011 z dne 21. 3. 2013 (RWE Vertrieb), točke 29-31 obrazložitve sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 32. točko sodbe C-125/18 z dne 3. 3. 2020 (Moral Guasch) in tam citirano sodno prakso, 42. točko sodbe SEU v zadevi C-364/19 z dne in 41. točko sodbe C-87/21 z dne 14. 10. 2021 (NSV).
⁸ V zadevi RWE Vertrieb je SEU presodilo, da uporaba Direktive ni izključena zato, ker se pogodbeni pogoj pogodbe o oskrbi z zemeljskim plinom, sklenjene s posebnimi odjemalci, ne opira na obvezno zakonsko določbo nemškega prava. Nanjo se opira druga vrsta pogodb, in sicer za tarifne odjemalce, zato je uporaba Direktive izključena zgolj v takih primerih. Navedeni primer je sicer drugačen od obravnavane zadeve, v katerem obvezna zakonska določna 9. točke 7. člena ZPotK velja za kategorijo kreditnih pogodb z valutno klavzulo. To pa ne pomeni, da ta razlikovalna okoliščina pomeni, da je v obravnavani zadevi izključena presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
⁹ Glej 60. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-84/19, C-222/19 in C 252/19 z dne 3. 9. 2020 (Profi Credit) ter55. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-779/18 z dne 26. 3. 2020 (Mikrokasa).
¹⁰ Glej npr. 31. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 52. točko obrazložitve sodbe v zadevi Mikrokasa, 54. in 66 točko obrazložitve sodbe v zadevi SEU C-51/2017 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank), 37. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-243/20 z dne 21. 12. 2021 (Trapeza Peiraios) in 24. točko C-81/19 z dne 9. 7. 2020 (Banca Transilvania).
¹¹ Glej 43. točko in točke 49-53 sklepnih predlogov Verice Trstenjak k zadevi RWE Vertrieb.
¹² Uradni list RS št. 70/00 s spremembo v Uradnem listu 41/04 (ZPotK-A).
¹³ Naslednik tedaj veljavnega zakona - ZPotK-B (Uradni list RS št. 111/07), ki se je uporabljal od 20. 12. 2007, je v 9. točki prvega odstavka 7. člena kot obvezno sestavino pisne pogodbe dodal še opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil. Dejstvo, da tedaj veljavni zakon tega ni predvideval, ni odločilno, saj tudi izrecen vnos takega opozorila po sodni praksi SEU, Ustavnega sodišča in že po starejši sodni praksi Vrhovnega sodišča (v 29. točki sklepa II Ips 201/2017) za pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost ne zadošča. Vrhovno sodišče je tam tudi izrecno pojasnilo, da pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.
¹⁴ Primerjaj Plavšak, Nina v: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 126-127; Rozman, Rok v: Podjetje in delo št. 3-4/2016, str. 458.
¹⁵ Primerjaj 21. in 22. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018. Glej tudi Rozman, Rok, prav tam.
¹⁶ Poleg tega, da je po sodni praksi SEU, ki sta ji sledili Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče, vselej tudi element (merilo) presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot.
¹⁷ Tako Vrhovno sodišče že v 29. točki obrazložitve sklepa II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
¹⁸ Rozman, Rok, prav tam.
¹⁹ Glej Rozman, Rok v: Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo št. 3-4/2016/XLII, str. 458. Glej tudi 21. in 22. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
²⁰ V 19. točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018. Glej tudi Fakin, Andreja, Splošne predpogodbene dolžnosti informiranja: pravna podlaga vzpostavitve in možne sankcije za njihovo kršitev v: Podjetje in delo 1/2015, preveri str. 92.
²¹ Glej Kranjc, Vesna v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 98.
²² Primerjaj Plavšak Nina v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 516 in 517 ter 520 in 521.
²³ Glej točke 36-42 sodbe SEU v zadevi C-364/19 z dne 14. 4. 2021 (SC Credit Europe Ipotecar) ter 30. točko in točke 36-38 obrazložitve sodbe v zadevi C 81/19 z dne 9. 7. 2020 (SC Banca Transilvania).
²⁴ Glej 57. in 58. točko obrazložitve sodbe v zadevi Mikrokasa in 61. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevah C-84/19, C-222/19 in C-252/19 z dne 3. 9. 2020 (Profi Credit Polska). V zadevah je šlo za poljsko ureditev glede najvišjega dovoljenega zneska neobrestnih stroškov kredita, za katero je SEU prepoznalo, da ne ureja pravic in obveznosti pogodbenih strank. Glej tudi 47. točko obrazložitve sklepnih predlogov k zadevi RWE Vertrieb.
²⁵ Glej 48. točko sklepnega predloga generalne pravobranilke Kokott v zadevi C 81/19 in 26. točko obrazložitve sodbe v tej zadevi.
²⁶ Glede poudarjenega teleološkega vidika presoje učinka drugega odstavka 1. člena Direktive glej točke 37-48 obrazložitve sklepnega predloga generalne pravobranilke Juliane Kokott k sodbi SEU C 81/19. Glede izpodbojnosti domneve uravnoteženosti pravic in obveznosti zaradi vsebine obvezne zakonske določbe glej še 41. točko obrazložitve sklepnega predloga generalne pravobranilke Juliane Kokott k zadevi C-81/19 in točke 28-31 obrazložitve sodbe RWE Vertrieb.
²⁷ SEU v zadevi Mikrokasa, prav tam.
²⁸ Glej točke 41-48 obrazložitve sklepnega predloga Juliane Kokott v zadevi SEU C 81/19. Glej tudi 61. točko sodbe v zadevi C-260/18 z dne 3. 10. 2019 (Dziubak) in točke 27-29 obrazložitve sodbe v zadevi RWE Vertrieb.
²⁹ Glej 39. točko obrazložite sodbe v zadevi Trapeza Peiraios. Podobno SEU tudi v 66. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-51/17 z dne 18. 9. 2018 (OTP Bank Nyrt).
³⁰ To je Vrhovno sodišče že pojasnilo v 15. točki sklepa II Ips 201/2017.
³¹ Glej točke 57-65 in 70. točko obrazložitve sodbe SEU v zadeviC 51/17 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank), kjer je SEU presojalo pogodbeni pogoj kreditne pogodbe v CHF, ki ga je madžarski zakonodajalec nadomestil z menjalnim tečajem, ki ga je določila madžarska narodna banka. Nasprotno pa gre za obvezno zakonsko določbo, ki v delu, v katerem je pogodbeni pogoj valutne klavzule nadomeščen z zakonsko določenim tečajem, po drugem odstavku 1. člena Direktive ne sodi na področje njene uporabe in posledično ne omogoča presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja.
³² Glej 45. točko obrazložitve sklepnih predlogov Verice Trstenjak v zadevi RWE Vertrieb.
³³ Trstenjak Verica, Evropsko pravo varstva potrošnikov, GV Založba, 2005, str. 44-46, imenuje 8. člen Direktive klavzula minimalne harmonizacije, zaradi katere v primerih ugodnejšega varstva potrošnikov ne pride v poštev konsistentna razlaga nacionalnega prava ali celo neposredna uporaba določbe Direktive.
³⁴ Glej npr. 71. in 72. točko Sklepnega predloga generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi C-453/10 z dne 29. 12. 2011 (Perenicova Perenič) ter točke 34-36 te sodbe, 28. in 29. točko sodbe C-484/08 z dne 3. 6. 2010 (Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid), 34. in 35. točko sodbe C-405/21 z dne 30. 6. 2021 (FV proti NKBM d. d.) in 59. točko obrazložitve sodbe C-191/15 z dne 27. 4. 2015 (Verein fur Konsumenteninformation proti Amazon Eu Sarl).
³⁵ V 45., 57., 62. in 63. točki obrazložitve sodbe SEU v zadevi Trapeza Peiraios.
³⁶ Primerjaj Andrić, Andrej, Uveljavitev Direktive 93/13/EGS o nepoštenih klavzulah v potrošniških pogodbah v pravnem sistemu RS, Pravna praksa št. 2/2003, priloga, str. 19-29, glej tudi Možina, Damjan, Kriza slovenskega prava varstva potrošnikov v: Damjan, Matija in Vlahek, Ana, Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov, GV Založba, Ius software, 2015, str. 23.
³⁷ Ker po stališču SEU 49. točko obrazložitve sodbe v zadevi Trapeza Peiraios v primeru, da država članica citirane določbe Direktive ni implementirala v svoj pravni red, ni možna razlaga, da je ta določba v nacionalno ureditev (posredno) vključena, tudi ni možna njena neposredna uporaba.
³⁸ Glej npr. Andrić, Andrej, prav tam.
³⁹ Primerjaj Pavčnik, Marijan, Teorija prava, Cankarjeva založba, 2003, str. 399.
⁴⁰ Ta veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Glej 267. člen PDEU; Trstenjak, Verica in Brkan, Maja, Pravo EU - ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 278, 280 ter npr. sodbi SEU: 44. točka obrazložitve C-347/00 (Barreira Perez) in 58. točka obrazložitve v združenih zadevah od C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset Management SGIIC SA). Glej tudi Avbelj, Matej, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023, priloga, str. III.
⁴¹ 71. in 72. točka obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-26/13 (Kasler), glej tudi odločbe Ustavnega sodišča, npr. 18. točko obrazložitve odločbe Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.
⁴² Glej npr. 44. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-92/11 z dne 21. 3. 2013 (RWE Vertrieb); 70. točko sodbe C-26/13 (Kasler); 76. točko sodbe v zadevi C-51/17 (OTP Bank Nyrt); str. 26 Smernic Evropske komisije C 323/26 in Trstenjak, Verica, Evropsko pravo varstva potrošnikov, GV Založba, 2005, str. 28 in 29.
⁴³ Primerjaj Kranjc, Vesna, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 97. in 98 ter 210; Plavšak, Nina, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 136-139. Glej tudi 36., 37. in 40. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 ter 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.
⁴⁴ Tako tudi SEU v 97. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-776/19 (BNP Paribas).
⁴⁵ Glej predvsem točke 18-20 sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
⁴⁶ Standard izpolnjene pojasnilne dolžnosti z merili, da je pogodbeni pogoj razumljiv povprečnemu potrošniku, izhaja npr. iz 47. točke obrazložitve v zadevi Andriciuc.
⁴⁷ Glej Fakin, Andreja, Splošne predpogodbene dolžnosti informiranja: Pravna podlaga vzpostavitve in možne sankcije za njihovo kršitev, Podjetje in delo 1/2015, str. 97.
⁴⁸ Npr. v 37. točki obrazložitve sodbe v zadevi Andriciuc.
⁴⁹ Primerjaj 5. uvodno izjavo k Direktivi.
⁵⁰ Glej npr. 27. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-484/08 z dne 3. 6. 2010 (Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid), 39. točko sodbe v zadevi C-26/13 z dne 30. 4. 2014 (Kasler), 50. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-125/18 z dne 3. 3. 2020 (Moral Guasch).
⁵¹ Glej npr. 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 329/19 z dne 26. 10. 2023 in 18. točko obrazložitve odločbe Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.
⁵² Glej npr. 84. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19 (BNP Paribas) z dne 10. 6. 2021 ter 14. in 16. točko obrazložitve odločbe Up 329/19 z dne 26. 10. 2023. Primerjaj tudi Rozman, Rok, Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti v: Podjetje in delo št. 3-4/2016, str. 456-458.
⁵³ Glej 66.-77. tč. obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki jo povzema tudi USRS v 20. točki obrazložitve odločbe Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.
⁵⁴ Že v 56. točki sodbe v zadevi Andriciuc, glej tudi 37. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022. Glej tudi Kranjc Vesna v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 101, Smernice Komisije C 323/30 z dne 27. 9. 2019.
⁵⁵ Npr. v 38. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022.
⁵⁶ Glej npr. 54. točko obrazložitve sodbe II Ips 8/2022 in 20. točko obrazložitve sodbe II Ips 54/2023.
⁵⁷ Plavšak, Nina, Obligacijsko pravo splošni del, GV založba, 2009, str. 136.
⁵⁸ Primerjaj 56. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 in 22. točko obrazložitve sodbe II Ips 54/2023.
⁵⁹ Glej npr. 46-47 točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-125/18 z dne 3. 3. 2020 (Moral Guasch) in 62. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas), 94. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas), v katerih je ponovilo stališče iz 49. točke v zadevi C-621/17 z dne 3. 10. 2019 (Kiss z dne 3. 10. 2019) in 28. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (NKBM d. d.).
⁶⁰ Glej 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, 17. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, 13. točko obrazložitve odločbe Up 329/19 z dne 26. 10. 2023 in 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21 z dne 8. 9. 2022.
⁶¹ Glej jedro in 78. točko obrazložitve sodbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter 11. in 14 točko obrazložitve sodbe II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
⁶² Npr. v 69. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-609/19 (BNP Paribas). Glej točko 3.4.6. Smernic Evropske komisije C 323/34. Primerjaj tudi točko 3. 4. 6. Smernic z dne 27. 9. 2019, 11. točko obrazložitve sodbe II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 in 78. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
⁶³ Glej točko 3.4.2. Smernic Evropske komisije C 323/30. Tam je v 215. opombi opozorjeno na stališče pravobranilca Hogana v točki 56.-62 sklepnega predloga zadeve C-35/18 z dne 21. 3. 2019 (Lovasne Toth), da presoja odsotnosti dobre vere ni ločen pogoj presoje znatnega neravnotežja.
⁶⁴ Za primerjavo, prvi odstavek 307. člena nemškega civilnega zakonika Burgerliches Gesetzbuch (BGB) celo vzpostavlja neposredno povezavo med nevestnim ravnanjem zaradi neopravljene pojasnilne dolžnosti in neuravnoteženim položajem pogodbenih strank: "Določbe v splošnih pogojih so brez učinka, če uporabnikovega sopogodbenika v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja postavijo v nesorazmerno slabši položaj. Nesorazmerno slabši položaj sopogodbenika lahko izhaja iz tega, da določba ni jasna in razumljiva."
⁶⁵ Primerjaj 47. in 58. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 67. in 68. točko obrazložitve ter 99. in 100. točko obrazložitve obeh sodb v zadevah BNP Paribas. Podobno tudi v 17. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, 38. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in v 14. in 15. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 329/19 z dne 26. 10. 2023.
⁶⁶ Glej npr. 45. in 46. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas proti VE).
⁶⁷ SEU o tem izrecno npr. v 59. točki obrazložitve sodbe v zadevah C-229/19, C-289/19 (Dexia Nederland BV).
⁶⁸ Glej npr. 49. in 50. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 86. točko obrazložitve sodbe v zadevi Moral Guasch, 74. in 75. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-51/17 (OTP Bank Nyrt) z dne 20. 9. 2018, 43. in 44. točko in točke 48-51 sodbe v zadevi BNP Paribas proti VE ter točke 71-73 obrazložitve sodbe v zadevah BNP Paribas. Enako glede pojasnilne dolžnosti povzema Ustavno sodišče v svojih odločbah, npr. v 14. in 15. točki obrazložitve odločbe Up 329/19 z dne 26. 10. 2023, 19. točki obrazložitve Up 54/19 in 10. točki obrazložitve odločbe Up-810/20 z dne 4. 1. 2024. Glej tudi 19. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, 38. točko sodbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in 21. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.
⁶⁹ Glej 74. točko sodb C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas) ter 47. in 53. točko sodbe C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas proti VE).
⁷⁰ Glej jedro sodbe v zadevi C-227/18 z dne 8. 11. 2018 (VE proti WD).
⁷¹ Primerjaj predvsem 38., 45. in 47. točko obrazložitve sodbe v zadevi Andriciuc.
⁷² Take informacije je npr. vsebovalo gradivo Združenja bank Slovenije, september 2008 (v pravdnem spisu pod prilogo A 11).
⁷³ Izrecno v 16. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-329/19 z dne 26. 10. 2013, v 20. točki obrazložitve Up-54/19 z dne 6. 7. 2023 in 11. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-810/20 z dne 4. 1. 2024.
⁷⁴ Izrecno v 11. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-810/20 z dne 4. 1. 2024 in v 16. točki odločbe Up-329/19 z dne 26. 10. 2023.
⁷⁵ Glej 34. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, 13. in 14 točke obrazložitve odločbe Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, 20. točko obrazložitve odločbe Up-54/19 z dne 6. 7. 2023 in dodatno točke 14-16 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-329/19 z dne 26. 10. 2023.
⁷⁶ V 22. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 in v 13. točki odločbe II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023.
⁷⁷ Glej Rozman, Rok, prav tam, str. 462.
⁷⁸ Npr. v sodbah C-226/12 ter C-621/17 in C-415/11.
⁷⁹ V 46. točki obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.
⁸⁰ V 12. točki obrazložitve sodišča druge stopnje.
⁸¹ V 35. točki obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.
⁸² Glej jedro sodbe SEU v zadevi C-227/18 z dne 8. 11. 2018 (VE proti WD).
⁸³ Glej točke 30-40 obrazložitve sodbe C-670/20 z dne 6. 12. 2021 (ERSTE Bank Hungary) in 11. točko obrazložitve odločbe Up-810/20-27 z dne 4. 1. 2024.
⁸⁴ Glej npr. 71. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-26/13 z dne 30. 4. 2014 (Kasler) in 51. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).
⁸⁵ Glej npr. 32. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in 25. točko obrazložitve sklepa II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
⁸⁶ Primerjaj 55. točka obrazložitve sodbe SEU v zadevi RWE Vertrieb.
⁸⁷ Glej točke 73-75 obrazložitve sodbe SEU v zadevi Kasler.
⁸⁸ Zlasti v primerih, ko je pogodbena konverzija v diskreciji banke, kot izhaja iz 11. člena kreditne pogodbe v obravnavani zadevi.
⁸⁹ Glej točke 69-71 sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022.
⁹⁰ Glej 72. točko obrazložitve sodbe II Ips 8/2022.
⁹¹ V 29. točki obrazložitve.
⁹² V slovaški kroni.
⁹³ Glej 68. in 69. točko obrazložitve sodbe v zadevi SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas), 101. točko obrazložitve sodbe v zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas), točke 21-25 obrazložitve sodbe v zadevi C-226/12 z dne 16. 1. 2014 (Alvarez), 51. točko obrazložitve sodbe v zadevi C-621/17 z dne 3. 10. 2019 (Kiss) in 92. točko obrazložitve sodbe v zadevah C-84/19, C-222/19 in C-252/19 z dne 3. 9. 2020 (Profi Credit Polska).
⁹⁴ Glej 60. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-229/19 z dne 27. 1. 2021 (Dexia).
⁹⁵ Glej npr. 23. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023.
⁹⁶ Iz 69. in 101. točke obrazložitve sodb v zadev BNP Paribas izhaja stališče SEU, da je pogodbeni pogoj v primeru kršitve zahteve po transparentnosti nepošten zlasti, kadar nacionalno sodišče ugotovi, da povečanje neodplačane glavnice ni uravnoteženo z razliko med obrestno mero za tujo valuto in obrestno mero za nacionalno valuto, kar je sicer lahko primerjalna prednost kredita z valutno klavzulo v primerjavi s kreditom v nacionalni valuti. SEU torej nacionalnim sodiščem dopušča presojo ekonomskega učinka pogodbenega pogoja kot (dopolnilno) merilo tehtanja znatnega neravnotežja, če je to skladno z nacionalni predpisi.