VSL Sklep I Cpg 180/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe.

2Tožeča stranka je zoper takšen sklep pravočasno vložila pritožbo in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep odpravi ter predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti (prvi odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če za to obstajajo opravičljivi razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP).

5Prvostopenjsko sodišče je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev nepopolne tožbe. Tožeča stranka je tožbo le delno dopolnila (glede opredelitve vrednosti spornega predmeta in predložitve potrdila državnega odvetništva), v zvezi z manjkajočo trditveno podlago in postavitvijo tožbenega zahtevka pa vložila predlog za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, in sicer na 15 dni po odločitvi o pritožbi zoper sklep o krajevni nepristojnosti sodišča prve stopnje v drugem postopku (VIII Pg 955/2021). Kot razlog za podaljšanje roka je navedla morebitno možnost združitve obeh postopkov, ki se po vsebini deloma prekrivata, in dejstvo, da gre pri zahtevani dopolnitvi tožbe za veliko pravno-formalnega dela in s tem povezanih stroškov.

6Takšnemu predlogu za podaljšanje roka je sodišče prve stopnje delno ugodilo s sklepom z dne 12. 10. 2023, in sicer na način, da je rok za dopolnitev tožbe podaljšalo za 15 dni, iz razloga zahtevnosti zadeve. Pred iztekom dodatnega 15‑dnevnega roka je tožeča stranka podala predlog za dopolnitev sklepa z dne 12. 10. 2023 oziroma predlagala, da sodišče prve stopnje podaljšanje roka veže na dokončno odločitev o krajevni pristojnosti v zadevi IIIV Pg 955/2021, v kateri je tožeča stranka zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Takšen predlog je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

7Ocena sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala opravičenega razloga za vnovično podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, je pravilna. Kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, si tožeča stranka v obravnavani zadevi niti ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Tudi po presoji višjega sodišča takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno in predstavlja neupravičen poseg v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave Republike Slovenije - URS). Takšnega zaključka ne more omajati niti morebitno prizadevanje za združitev dveh pravdnih postopkov in načelo ekonomičnosti, na katerega se je v obravnavani zadevi sklicevala tožeča stranka.

8Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je tudi v drugem pravdnem postopku tožeča stranka tista, ki je vložila tožbo in je torej zavestno in hote postavila dve ločeni tožbi, zaradi česar je zavrnitev predloga tožeče stranke utemeljena tudi z vidika preprečevanja zlorabe procesnih pravic (9. člen ZPP). Potencialna združitev dveh postopkov ter s tem povezano špekuliranje o krajevni pristojnosti sodišča v drugem sodnem sporu ne more predstavljati opravičenega razloga za odložitev obveznosti tožeče stranke, da v konkretni zadevi vlaga razumljive in popolne vloge, vključno s tožbo (prvi odstavek 108. člena ZPP).

9Pritožbena navajanja o domnevni žaljivosti izpodbijanega sklepa so brez vsakršne podlage. Pojem laičnosti je v sodni praksi slovenskih sodišč utrjen ter označuje nastopanje strank v sodnih postopkih brez pomoči pravnega pooblaščenca ter ne vsebuje negativne konotacije. Neutemeljeni so tudi očitki o (faktično točnem) prvostopenjskem povzemanju časovnice vlaganja vlog tožeče stranke, ki je objektivno in nikakor žaljivo. Prav tako so brez podlage pritožbena navajanja, da se prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom poskuša zgolj znebiti neprijetne zadeve, pri čemer se višje sodišče do takšnih navedb zaradi njihove pavšalnosti niti ne more vsebinsko opredeliti.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se izpodbijani sklep opira na neobstoječ pravni temelj, saj da ni nikjer določeno, kolikokrat sme sodišče ugoditi prošnji stranke za podaljšanje roka. Kakor že predhodno pojasnjeno lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZPP sodni rok podaljša, če za to obstajajo opravičljivi razlogi, pri čemer je zlasti do dodatnega podaljševanja rokov potrebno pristopati restriktivno.¹ Stranke torej nimajo pravice do neomejenega podaljševanja sodnega roka, pač pa je odločitev o morebitnem podaljšanju v diskreciji sodišča ter pogojena z objektivnimi in utemeljenimi razlogi na strani predlagatelja, ki jih v konkretnem primeru ni.

11Tudi pritožbena očitki, da se prvostopenjsko sodišče napačno sklicuje na sodno prakso (sklep VSL II Cpg 1072/2014), niso utemeljeni. Gre namreč za sodno prakso, ki pritrjuje stališču, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavzelo v obravnavani zadevi in v skladu s katerim možnost za odpravljanje pomanjkljivosti v dodatnem roku (prvi odstavek 108. člena ZPP) strank ne odvezuje dolžnosti, da pred pristopom na sodišče svojo vlogo skrbno in popolno sestavijo. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja prav nasprotno, tj. pravico do sestavljanja vloge med samim postopkom, pri čemer je takšno stališče neutemeljeno, takšna pravica pa neobstoječa.

12Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (v konkretni zadevi je to bila to procesna določba drugega odstavka 110. člena ZPP), pri čemer tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. - 150. člen), str. 457.