UPRS Sodba IV U 9/2023-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1613/2022 z dne 15. 12. 2022, se odpravi in vrne v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka, organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je zavrnil prošnjo prosilca za dodelitev BPP. Pri izpolnjevanju finančnih pogojev za dodelitev BPP v skladu s 13. in 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter na podlagi 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSvarPre) je namreč ugotovila, da tožnikovi dohodki dosegajo oz. presegajo 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je višino 20.250,72 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik v gospodinjstvu prebiva sam in nima družinskih članov, ki bi se poleg njega upoštevali pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja, je nezaposlen in prejema denarno nadomestilo. Po podatkih iz evidence Finančne uprave Republike Slovenije o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb (v nadaljevanju FURS) izhaja, da denarno nadomestilo, ki ga prejema, znaša 647,02 EUR neto mesečno. Iz iste uradne evidence je razvidno tudi, da je prosilec v letu 2021 prejel dividende v skupni neto višini 11.887,29 EUR, kar se upošteva na mesečni ravni v višini 990,60 EUR. Prav tako je v letu 2021 ustvaril dohodek v obliki obresti pozitivnega stanja na TRR, v neto višini 195,37 EUR, kar je sodišče na mesečni ravni upoštevalo v višini 16,28 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da znaša tožnikov lastni dohodek neto 1.653,90 EUR na mesec, tako ugotovljeni dohodek pa presega z zakonom določen cenzus (ki znaša 843,78 EUR na družinskega člana na mesec). Nadaljnjih prilivov, ki so razvidni iz tožnikovega transakcijskega računa tožena stranka ni obravnavala, saj že zgoraj navedeni ugotovljeni dohodki presegajo z zakonom določen cenzus.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter izpostavlja, da tožena stranka ni v celoti in popolno ugotovila dejanskega stanja. Opozarja, da tožnik ni bil seznanjen s pridobljenim podatkom iz uradnih evidenc, iz katerih naj bi izhajalo, da bi naj tožnik v letu 2021 prejel tudi dividende v skupni neto višini 11.887,29 EUR, kar bi na mesečni ravni znašalo skupno 990,60 EUR. Navedeno pa je bila podlaga za zaključek, da tožnik presega cenzus, saj naj bi njegovi prihodki na mesečni ravni znašali 1.653,90 EUR. Dejstvo je, da tožnik izplačila dividend nikoli ni prejel in posledično nikoli ni prejel izplačila v višini 11.887,29 EUR. Slednje je potrjeno z izpiski iz transakcijskega računa, ki jih je tožnik priložil svoji prošnji. Opozarja, da je tožnik v svoji prošnji označil, da iz predmetnega naslova, torej iz naslova izplačila dividend oz. dobička, v obdobju zadnjega leta pred vložitvijo le-te ni prejel nobenega izplačila, tožena stranka pa tožnika ni seznanila s podatki, ki jih je prejela od FURS. Tako mu ni omogočila, da se do le-teh podatkov opredeli. Pri tem ne gre spregledati, da je sicer razpolagala z izpiski tožnikovega transakcijskega računa, vendar se s slednjimi ni ukvarjala, niti jih v tem zvezi ni upoštevala. Poudarja, da tožnik iz naslova dobička kot družbenika družbe B., d.o.o. ni prejel izplačanega nobenega zneska. Res je bil dne 20. 10. 2021 sprejet sklep, da se dobiček razdeli med družbenike, pri čemer tožniku iz tega naslova ni bilo izplačanega nič. Družba B., d.o.o. je namreč predmetni znesek pobotala s fiktivnimi nasprotnimi terjatvami, kar je tudi predmet sodne presoje v postopku Okrožnega sodišča v Celju I Pg 411/2021. Na podlagi sklepa družbenikov je dne 31. 3. 2022 tudi izdala nezakonito - nično izjavo o pobotu. Poudarja, da je tožena stranka dejansko stanje nepopolno ugotovila, pri čemer je tudi kršila tožnikovo že z ustavo zajamčeno pravico do izjave, je izpodbijana odločba nepravilna. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in tožniku (spremembo upravnega akta) dodeli BPP oz. podredno, odločbo odpravi.

3Tožena stranka je po pozivu sodišča posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavanem primeru je sporno ali je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, oziroma ali ima tožnik lastni dohodek neto 1.653,90 EUR na mesec.

6Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja oprla na podatke pridobljene iz uradni evidenc FURS glede izplačila dividend, pri čemer pa z navedenimi ugotovitvami pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila tožnika, medtem ko je tožnik v svoji vlogi navedel, da ni prejel prihodkov iz naslova dividend. Sodišče ugotavlja, da tožnik ugotovitvam tožene stranke glede obsega tožnikovega premoženja nasprotuje, ter da v postopku ni imel možnosti, da bi se o navedenem izjasnil. Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz določbe 14. člena ZBPP, na podlagi katere je tožena stranka ugotavljala tožnikovo premoženje. Po določbah 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega in premoženjskega pogoja prosilca uporabljajo določbe ZSVarPre. V skladu z določbo prvega odstavka 27. člena ZSVarPre se BPP ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega vrednost 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša trenutno 20.250,72 EUR.

7Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS¹ je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.

8Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je vpogledala v uradne evidence FURS, vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika o navedenem ni seznanila, niti ni zahtevala od tožnika, da bi priložil ustrezna potrdila iz uradnih evidenc. V konkretnem primeru tako tožnik v postopku ni imel niti možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9S tem, ko tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti z ugotovitvami glede obsega tožnikovega premoženja in mu dati možnost, da se o tem izjavi, šele nato ponovno odločati o prošnji za dodelitev BPP.

10Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti upravni organ, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter podatkov iz upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

11Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

¹ Primerjaj sklep VSRS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.