UPRS Sodba in sklep I U 1416/2021-29

I. Tožbi se delno ugodi in se sklep Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije, št. 01414-0029-G/2020 z dne 6. 7. 2021 v I. in II. točki izreka odpravi v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko A. A., ter se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 382,47 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

IV. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije sklenilo, da je tožnik kriv, da je kot član Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju toženka) v letu 2019 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, kar je v nasprotju z določilom 6. in 7. člena Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju ZAID), v nasprotju z določili 2., 3. in 10. člena Splošnega akta o stalnem poklicnem usposabljanju pooblaščenih inženirjev (v nadaljevanju Splošni akt), vse v povezavi s 6. členom Kodeksa poklicne etike članov IZS z dne 15. 6. 2010. Opisana ravnanja, storjena iz malomarnosti, predstavljajo kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika IZS, za kar se je tožniku izrekla disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršil, pod pogojem, da tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve (I. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je bilo nadalje odločeno, da je tožnik dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 100,00 EUR na poslovni račun toženke (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je disciplinski tožilec dne 30. 7. 2020 vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper več domnevnih kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. V zahtevi jim disciplinski tožilec očita, da v letu 2019 niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk (6 točk) iz naslova stalnega poklicnega usposabljanja. Toženka je po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah ugotovila, da domnevni kršitelji niso dosegli zahtevanega števila kreditnih točk, ki je bilo za leto 2019 določeno na najmanj 3 kreditne točke iz obveznih izbirnih vsebin, pri čemer pa bi moral vsak posamezen član doseči vsaj 6 kreditnih točk. Čeprav so določeni domnevni kršitelji v času trajanja tega postopka svoj status spremenili v mirovanje, to ne vpliva na vodenje tega postopka ali na njihovo disciplinsko odgovornost. Pri tem ni pomembno, kdaj je pooblaščeni inženir tekom leta 2019 ponovno aktiviral svoj status v zbornici, saj je moral v skladu z osmim odstavkom 10. člena Splošnega akta že tedaj izpolnjevati pogoj ustreznega števila kreditnih točk za leto poprej. Prav tako v skladu z 78. členom Disciplinskega pravilnika IZS ni relevantno, da so se določeni domnevni kršitelji prostovoljno izpisali iz članstva v zbornici. Stroški postopka so bili odmerjeni na podlagi drugega odstavka 47. člena in drugega odstavka 48. člena Disciplinskega pravilnika IZS.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvenem navaja, da je bila zahteva disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka pavšalna, saj se je nanašala na več članov toženke, ni pa bilo navedeno, koliko kreditnih točk je posamezen član zbral. Toženka bi morala disciplinskega tožilca pozvati na dopolnitev zahteve, vendar tega ni storila, temveč je na njeni podlagi izdala izpodbijani sklep, ki je prav tako neobrazložen. Iz izpodbijanega sklepa po mnenju tožnika ni razvidno, zakaj naj bi tožnik storil disciplinsko kršitev, saj toženka sploh ni ugotavljala, koliko kreditnih točk je tožnik dosegel, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Ker je bila obrazložitev zahteve disciplinskega tožilca tako pomanjkljiva, tožnik ni podal odgovora na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Navaja, da bi morala toženka za vsakega kršitelja izdati ločen sklep. Izpostavlja, da mu je bila odvzeta pravica do sodelovanja v postopku ter kršena pravica do izjave, saj toženka ni razpisala obravnave, kot to določa 61. člen Disciplinskega pravilnika IZS, temveč je v zadevi odločila na nejavni seji. Nadalje navaja, da mu je toženka v postopku dodeljevanja kreditnih točk za usposabljanje zmotno dodelila premajhno število točk, zaradi česar ni zbral zahtevanih 6 kreditnih točk. Tožnik opozarja, da bi morala toženka krivdo ugotavljati za vsakega kršitelja posebej, prav tako pa v zvezi s krivdo ne navaja dejanskih okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožnik ravnal iz malomarnosti. Ne strinja se z izrečeno disciplinsko sankcijo, saj je ta pretirana glede na dejstvo, da tožnik pred tem nikoli ni bil v disciplinskem postopku in da je dosegel premajhno število kreditnih točk zaradi napačnega ravnanja toženke. Nadalje navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti v delu, v katerem nalaga vsakemu od domnevnih kršiteljev plačilo stroškov postopka v višini 100,00 EUR. Opozarja, da disciplinski tožilec in člani disciplinskega sodišča sploh nimajo opravljenega izpita iz upravnega postopka, čeprav se je predmetni postopek vodil po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek pred spremenjen senat disciplinskega sodišča toženke. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka mogoče jasno razbrati, kakšno kršitev disciplinski tožilec očita posameznim domnevnim kršiteljem, pri čemer tožnik sploh ne prereka dejstva, da ni zbral ustreznega števila kreditnih točk. Navaja, da je bil tožnik z vročitvijo obvestila o zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka hkrati obveščen, da mora odgovor na zahtevo podati v roku 8 dni in da bo, če na zahtevo ne bo odgovoril ali v odgovoru ne bo podana izrecna zahteva za izvedbo obravnave, odločitev sprejeta brez vabljenja tožnika na obravnavo. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je toženka tožniku priznala prenizko število kreditnih točk, toženka navaja, da je tožnik zoper odločbo toženke o dodelitvi kreditnih točk vložil tožbo, ki jo je sodišče zavrglo. V zvezi z izrečeno sankcijo navaja, da je bila izrečena za vse kršitelje enako zaradi spoštovanja načela enakopravnosti pri sankcioniranju, tožnik pa ne navaja, katere olajševalne ali obteževalne okoliščine bi morala pri njemu upoštevati toženka. Izpostavlja, da odmera stroškov temelji na določbah Disciplinskega pravilnika IZS. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morali imeti disciplinski tožilec in člani disciplinskega sodišča opravljen izpit iz upravnega postopka, navaja, da je delovanje disciplinskega sodišča v skladu z ZIAD podrobneje uredila z Disciplinskim pravilnikom IZS, ki je bil posredovan v odobritev Ministrstvu za okolje in prostor, ki nanj ni podalo nobenih pripomb. Prereka tudi navedbo tožnika, da se v disciplinskem postopku toženke uporabljajo določbe ZUP.

5Sodišče je stranki z dopisoma, I U 1416/2021-23 in I U 1416/2021-24 z dne 4. 9. 2023 pozvalo, da pojasnita, ali je bil izpodbijani sklep že izvršen ter ali je tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta storil nove disciplinske kršitve. Stranki sta z vlogama z dne 18. 9. 2023 (toženka) in 20. 9. 2023 (tožnik) pojasnili, da izpodbijani sklep še ni bil izvršen.

K I. točki izreka

6Tožba je delno utemeljena.

7Med strankami je sporna zakonitost sklepa Disciplinskega sodišča IZS, s katerim je odločilo, da je tožnik kriv, da je kot član toženke v letu 2019 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, določeno z ZAID in Splošnim aktom, ter da to ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika IZS, za kar se je tožniku izrekla disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršila, pod pogojem, da tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženki za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo (drugi odstavek 27. člena ZAID v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZAID). To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zaradi česar se določbe ZUP v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko.¹

9V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Iz odločbe morajo biti razvidni bistveni razlogi za odločitev oziroma bistvene okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti, ali je bil postopek pravilen in zakonit.

10Kodeks poklicne etike članov IZS v prvem odstavku 6. člena določa, da so inženirji dolžni stalno izpopolnjevati svoje strokovno znanje in se izobraževati ter na ta način zagotoviti ustrezno znanje in sposobnost za prihodnost, ki prinaša nove tehnologije in metode. Opustitev dolžnosti stalnega poklicnega usposabljanja je v skladu s 6. členom ZAID disciplinska kršitev, za katero se v disciplinskem pravilniku predvidi izrek disciplinske sankcije. Na podlagi 10. člena Splošnega akta mora pooblaščeni inženir v koledarskem obdobju enega leta zbrati najmanj šest kreditnih točk s strokovnega področja njegovega pooblastila (prvi odstavek), izpolnjevanje teh pogojev pa preverja pristojna služba IZS vsako leto v mesecu marcu (drugi odstavek). Pristojna služba IZS do konca meseca marca posreduje disciplinskemu tožilcu IZS seznam pooblaščenih inženirjev, ki v preteklem letu niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk (tretji odstavek).

11Disciplinski pravilnik IZS določa krivdo kot enega izmed elementov za obstoj disciplinske odgovornosti. Tako je v skladu z 9. členom član zbornice odgovoren za kršitev, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti. Krivdna oblika malomarnosti je opredeljena v 11. členu Disciplinskega pravilnika IZS. Po tej določbi član zbornice krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi (prvi odstavek), ali če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala (drugi odstavek). Iz navedenega izhaja, da odgovornost za kršitev dolžnosti člana toženke ni objektivna, saj mora biti storjena z določeno obliko krivde (naklepa ali malomarnosti). Okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, morajo biti zato v postopku ugotovljene in v disciplinskem sklepu tudi obrazložene. Povedano drugače: disciplinski organ mora poleg obstoja kršitve ugotoviti oziroma dokazati tudi, da je do nje prišlo zaradi krivdnega ravnanja člana zbornice, v konkretnem primeru tožnika.

12Izpodbijani sklep se nanaša na 17 kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj naj bi sam storil disciplinsko kršitev, saj toženka sploh ni ugotavljala, koliko kreditnih točk je tožnik dosegel, zaradi česar sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da se toženka v obrazložitvi ni opredelila do konkretnih okoliščin tožnika v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, temveč je podala zgolj pavšalno obrazložitev glede ugotovitve obstoja disciplinske kršitve (opustitev obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja) za vse domnevne kršitelje, ki so naslovniki izpodbijanega sklepa. Navedla je zgolj, da je disciplinsko sodišče po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah ugotovilo, da domnevni kršitelji iz izreka izpodbijanega sklepa niso dosegli zahtevanega števila kreditnih točk, ki je bilo za leto 2019 določeno na najmanj tri kreditne točke iz obveznih izbirnih vsebin, pri čemer bi moral posamezni član doseči vsaj šest kreditnih točk. Prav tako se toženka v obrazložitvi splošno sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz zgoraj navedenega 11. člena Disciplinskega pravilnika IZS, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki izkazujejo obstoj navedene oblike krivde pri tožniku.

13Iz navedenega izhaja, da toženka sploh ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se očita tožniku, saj ni navedla, koliko kreditnih točk je v okviru obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja dosegel v letu 2019 dosegel, niti se ni opredelila do tega, zakaj je tožnik pri očitanemu ravnanju ravnal iz malomarnosti. Obrazložitev, ki ne vsebuje konkretiziranih razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali takšno odločitev, ni zadostna, saj ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti.

14Ker je torej obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in nezadostna, sodišče ni moglo presojati ostalih tožbenih navedb, zato se do njih ni opredeljevalo. Neobrazloženost izpodbijane odločitve namreč ne daje podlage, da bi se lahko sodišče po vsebini spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb. Zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v delu, kolikor se nanaša na tožnika, odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek tega člena).

K II. točki izreka

15V preostalem delu je tožba nedovoljena.

16Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Eden izmed teh pogojev je, da tožnik v tožbi uveljavlja svojo pravico ali pravno korist (3. točka). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči. Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora sodišče na te razloge paziti po uradni dolžnosti.

17Sodišče ugotavlja, da se izpodbijani sklep nanaša na 17 kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik, slednji pa v tožbi predlaga, da sodišče odpravi celoten sklep in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

18Po presoji sodišča lahko tožnik v tem postopku uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot član IZS, ne more pa uveljavljati, da je sklep nezakonit tudi glede ostalih kršiteljev - članov IZS, in sicer zaradi kršitve določb ZUP. Tožnik namreč ni zastopnik javnega interesa niti ni zastopnik oseb, na katere se izpodbijani sklep v preostalem delu nanaša. Če se s sklepom niso strinjale, so lahko pravna sredstva zoper sklep vložile same.

19Glede na navedeno je bilo treba tožbo zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na ostale kršitelje - člane IZS, zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

20Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker sta se stranki obravnavi na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z dopisi z dne 10. 2. 2023 in 17. 2. 2023 odpovedali.

K III. in IV. točki izreka

21Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 10 % za pripravljalno vlogo (4. člen Pravilnika), prejeto 22. 9. 2023, vse skupaj povečano za 22 % DDV, torej skupaj 382,47 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodišče ni priznalo stroškov za pripravljalne vloge, prejete 11. 10. 2021, 18. 11. 2021, 31. 12. 2021, 7. 2. 2022, 18. 3. 2022 (4. člen Pravilnika), saj navedbe v teh pripravljalnih vlogah niso bile relevantne za rešitev zadeve. V preostalem delu je sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek tožnika, saj za njegovo priznanje ni podlage v Pravilniku. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

22Stroške postopka je priglasila tudi toženka. Ker v upravnem sporu ni uspela, je sodišče v skladu z načelom uspeha (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

¹ E. Kerševan, V. Androjna: UPRAVNO PROCESNO PRAVO : UPRAVNI POSTOPEK IN UPRAVNI SPOR, GV založba, Ljubljana 2018, str. 36-38.