VSK Sodba III Kp 55851/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi D. D. spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Na podlagi iste zakonske določbe mu je sodišče izreklo kazen treh let in šestih mesecev zapora, v tako izrečeno zaporno kazen pa na podlagi šestega odstavka 308. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vštelo čas, prebit v priporu od 1.9.2022 od 4:55 ure dalje. Sodišče je obtožencu izreklo stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma v skupnem znesku 3.000,00 EUR. Za tako izrečeno denarno kazen je sodišče sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 48a. člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo petih let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, čas prebit v zaporu pa se v čas trajanja te kazni ne všteva. Sklepno je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžan na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2Zoper to sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge po 2., 3. in 4. alineji prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik sodišču prve stopnje najprej očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnem dejstvu in sicer o tem, da je obtoženec pri izvrševanju kaznivega dejanja zasledoval pridobitev premoženjske koristi. Ta pritožbena trditev ne drži. Sodišče o obtožencu kot članu hudodelske združbe, ki je ilegalne prehode državne meje organizirala in izvajala z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, razloguje v točkah 29 in 35 izpodbijane sodbe, pri čemer je svoje sklepe oprlo predvsem na izpovedbo priče B. B.

5Zagovornik tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik navedeno kršitev vidi v tem, da naj bi sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na nedovoljen dokaz in sicer na rezultate hišne preiskave, ki je bila opravljena, ne da bi bila obtožencu pred začetkom preiskave vročena odredba o tem, tako kakor to zapoveduje določba drugega odstavka 215. člena ZKP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila hišna preiskava stanovanja in drugih pripadajočih prostorov, ki jih je uporabljal obtoženec opravljena na podlagi odredbe zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru I Ks 55851/2022 z dne 2.9.2022. Kakor je videti iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča (A3/2 prilog) z dne 3.9.2022 je bila odredba o hišni preiskavi, pred pričetkom le-te, vročena obtožencu in njegovi tedanji zagovornici, odvetnici A. A., da je bil obtoženec skupaj z zagovornico ob preiskavi navzoč in da sta oba zapisnik o hišni preiskavi tudi brez kakršnihkoli pripomb podpisala. O zakonitosti hišne preiskave in tedaj tudi o zakonitosti pridobitve dokazov pri tem procesnem opravilu ni nikakršnega dvoma, tako da se izkaže zagovornikova pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

6Nadalje zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič E. E., F. F., G. G. in H. H.. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za opravo poizvedb pri družbi I. d.o.o., kjer naj bi se obtoženec dogovarjal za zaposlitev in predlog obrambe za zaslišanje direktorja te družbe J. J. Z zagovornikom se ni moč strinjati, ko meni, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov prekršilo obtožencu pravico do obrambe. Vsi navedeni dokazni predlogi so bili podani na predobravnavnem naroku dne 7.3.2023. V zvezi z očitano kršitvijo pravice obtoženca do obrambe je potrebno povedati, da sodišče pri oceni o tem, ali bo posameznemu dokaznemu predlogu ugodilo ali ne, ni vezano na nikakršna dokazna pravila, temveč le na oceno o tem, v kolikšni meri bo lahko izvedba posameznega predlaganega dokaza prispevala k razčiščevanju dejanskega stanja oziroma objektivnih in subjektivnih znakov dejanja samega. Ob tem, ko je imelo sodišče prve stopnje zakonsko podlago za zavrnitev dokaznih predlogov, nobene procesne kršitve ni zagrešilo, še manj s tem poseglo v obtoženčevo pravico do obrambe, je pa lahko zavrnitev posameznega dokaza predmet izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

7Obtoženčev zagovornik nadalje sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje predmetne kazenske zadeve zmotno ugotovilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. V okviru tega pritožbenega razloga zagovornik v bistvu ponavlja obtoženčev zagovor in povzema, da ni niti enega personalnega ali materialnega dokaza o tem, da je kritično noč belo vozilo Citroen C3, ki naj bi imelo vlogo predhodnice vozil ravno obtoženec, da ni enega personalnega ali materialnega dokaza, ki bi kazal na to, da je obtoženec del hudodelske združbe, ki naj bi se ukvarjala z nezakonitim prevažanjem tujcev in tudi ne niti enega personalnega ali materialnega dokaza o tem, da je več tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v državo nezakonito spravljal na ozemlje in jih prevažal preko njenega ozemlja z namenom pridobitve premoženjske koristi zase. Sodišče prve stopnje je o vseh pritožnikovih pomislekih popolno in prepričljivo razlogovalo v točkah od 23 do 25 in 29 spisa, pritožbeno sodišče pa o teh sklepih prvostopenjskega sodišča nikakršnih pomislekov nima. Ob vsem je potrebno povedati še to, da je bil istega kaznivega dejanja kot sostorilec obtožen tudi Č. Č., ki pa je na predobravnavnem naroku dne 7.3.2023 kaznivo dejanje priznal, na glavni obravnavi zoper obtoženega D. D. pa bil zaslišan kot priča, tako da je lahko sodišče tudi na izpovedbo že obsojenega sostorilca oprlo svojo sodno odločbo in v zvezi s tem posebej opozorilo na to, da je bil prav obsojeni Č.Č. tisti, ki je policiste napotil h obtoženemu D. D. kot sostorilcu obravnavanega kaznivega dejanja in v nadaljevanju obrazložitve v točki 25 tudi prepričljivo ovrglo pričevanje Č. Č. o tem, da si je sostorilstvo obtoženca preprosto izmislil v strahu pred nekim oderuhom E.E. Kolikor pa zagovornik navaja, da je sodišče dejstveni sklep, da je obtoženec ravnal kot član hudodelske združbe oprlo na to, da je bilo pri hišni preiskavi najdenih pet praznih škatel za telefone, pa je iz vsebine točke 29 obrazložitve videti, da je sodišče to ugotovitev oprlo tudi na pričanje dveh prebežnikov in sicer B. B. in C. C., ki sta oba govorila o tem, da je bila pot organizirana, pri njeni organizaciji in realizaciji pa udeleženo več deležnikov. Nenazadnje pa tudi ni moč mimo tega, da sta se tako obsojeni Č. Č., kakor tudi obtoženi D že pred obravnavanim dogodkom, tj. dne 4.7.2022, nahajala na območju Gradina, tj. v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje, kar glede na to, da sta tujca in jima je kot takima bila mikrolokacija, kjer sta bila ustavljena in legitimirana povsem neznana, kaže na to, da ju je tja nekdo moral napotiti. O tem, da je šlo pri vsem skupaj za organizirano početje tako ne more biti nikakršnega dvoma.

8Zagovornik se pritožuje tudi zoper izrečeno kazensko sankcijo, pri čemer je iz vsebine pritožbe razbrati, da ima pri tem v mislih samo glavno kazen treh let in šestih mesecev zapora. Zagovornik v zvezi s tem posplošeno navaja, da je glavna kazen absolutno pretirana in da je mogoče v sodni praksi za storitev tovrstnih kaznivih dejanj zaznati nižje določene zaporne kazni. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine za izbiro in odmero kazenskih sankcij pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima, pri čemer je sodišče tudi ustrezno ocenilo obtoženčevo predkaznovanost v Republiki Srbiji in pa to, da pri njem ni zazreti prav nikakršne okoliščine, ki bi imela tako težo, da bi opravičevala izrek kazni izpod predpisanega specialnega minimuma treh let zapora. Pri tem pa je sodišče tudi pravilno upoštevale vse okoliščine, ki so narekovale tudi izrek denarne kazni in kazni izgona iz Republike Slovenije za dobo petih let.

9Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo s posebnim sklepom odmerilo sodišče prve stopnje.