VSM Sklep IV Kp 71716/2022-26

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 15. 5. 2023 zoper obdolženega B. B., sodnika na Okrajnem sodišču na Ptuju, zaradi storitve dveh kaznivih dejanj protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo še je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Oškodovanec kot tožilec v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ne obrazloži, saj ne pojasni, katero kršitev iz 371. in 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, niti tega ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5S preostalimi pritožbenimi navedbami pa oškodovanec kot tožilec graja dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb oškodovanca kot tožilca, namreč višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da opis dejanja v obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca ne vsebuje zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj in tudi ne kakega drugega kaznivega dejanja, oziroma da dejanji, ki sta predmet obtožnega akta, nista kaznivi dejanji (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Zato je obtožni predlog utemeljeno zavrglo.

6Kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali neupravičeno dal prednost. Za izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 288. člena KZ-1 se, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zahteva nekaj več, in sicer zavestna in posebej motivirana kršitev zakona ali izkrivljanje prava. Eventualna nepravilnost odločitve sodišča namreč sama po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.¹ Enako velja tudi za morebitno nekontinuirano oziroma pozno odločanje in v zvezi s tem očitek sojenja v nerazumnem roku.

7Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo zapis očitkov kaznivih dejanj s strani oškodovanca kot tožilca, saj da je slednji konkretno očital obdolžencu zavestno ravnanje in konkretiziral posledico. Razlogovanju oškodovanca kot tožilca, da opis pod točko a) obtožnega predloga konkretizira tako ravnanje kot posledico, ko navaja, da zaradi obdolženčevega ravnanja v nepravdni zadevi N 7/2006 oškodovanec ni mogel vložiti tožbe zaradi ugotavljanja močnejše pravice v pravdnem postopku, zaradi česar mu je nastala škoda, pri čemer je zgolj pavšalno navedeno, da je sodnik tako ravnal, da bi oškodovancu kot tožilcu škodoval in istočasno dajal prednost nasprotnemu udeležencu, namreč ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zavestne, namerne kršitve zakona in oškodovalnega, maščevalnega namena obdolženca do oškodovanca kot tožilca. Tudi opis dejanja pod točko b) obtožnega predloga, da v nepravdni zadevi N 8/2010 in N 11/2013 ni bilo nobene reakcije na oškodovančeve zahteve po izvajanju postopkovnih dejanj in da je to trajalo nedopustno dolgo, obdolženec pa je tako ravnal z namenom, da oškodovancu kot tožilcu škoduje zaradi nezmožnosti urejanja drugih postopkov in mu povzroči škodo na zdravju, po oceni višjega sodišča ne obsega nobenih okoliščin, ki konkretizirajo očitano zavestno kršitev zakona in izkrivljanje prava ter izkazujejo obdolženčev namen, da bi škodoval subsidiarnemu tožilcu kot stranki v postopku. Iz tega razloga višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v točkah 7 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu vsebuje zgolj abstraktne navedbe, manjkajo pa mu konkretne okoliščine, iz katerih bi bila razvidna zavestna kršitev zakona in obdolženčev namen škodovati oškodovancu kot tožilcu. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno obtožni predlog na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo.

8Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da kazenska norma prvega odstavka 288. člena KZ-1 ni blanketna norma,² vendar je sicer potrebno pritrditi pritožbeni kritiki, da ne more biti ključnega pomena, da v izreku očitka ni citirano, katera norma je s tem kršena. Vrhovno sodišče je namreč v zvezi z blanketnimi normami že v več odločbah³ zavzelo stališče, da se vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis kaznivega dejanja jasen in razumljiv, presoja po tem, ali iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, navedeni v blanketni in dopolnilni normi, saj blanketna kazenskopravna norma sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tako tvorita pravno celoto, ki jo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabi. Zato tudi ni treba, da so pravne norme pripisane v izrek pravnomočne sodbe, razen, če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev).⁴ Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Ocena sodišča prve stopnje o nezadostni konkretizaciji zakonskega znaka namreč temelji predvsem na pravilni ugotovitvi, da v opisu dejanja ni konkretizirana zavestna kršitev zakona, prav tako ni konkretizirano zatrjevanje, da je obdolženec oškodovancu kot tožilcu namerno škodoval, na ravni posplošenega zatrjevanja pa je ostala tudi navedba, da je istočasno neupravičeno dajal prednost nasprotni stranki.

9Po vsem navedenem in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih višje sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 8414/2016 z dne 13. 11. 2018.
² Dežman Z., v Korošec, D., et al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 348.
³ Sodbe VSRS I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994; I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016; I Ips 95/2010 z dne 2. 12. 2010; I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010 in I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016.
⁴ Sodba VSRS I Ips 4442/2015 z dne 10. 6. 2019.