VSRS Sodba I Ips 37275/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 480,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo II K 37275/2016 z dne 23. 2. 2022 obsojenca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listine po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi te določbe in ob uporabi omilitvenih določil iz druge alineje 50. člena KZ-1 in 5. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 ter v zvezi s 47. členom KZ-1, mu je izreklo denarno kazen v višini šestdeset dnevnih zneskov po 12,00 EUR oziroma 720,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odmerilo mu je stroške pričnine v višini 7,20 EUR in plačilo sodne takse v višini 250,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 37275/2016 z dne 31. 8. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka v višini 450,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi absolutnih bistvenih kršitev kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da Vrhovno sodišče drugostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja, da vložnik z očitki nižjima sodiščema o tem, da zapisnik občnega zbora z določenimi formalnimi pomanjkljivostmi ne predstavlja ponarejene listine, dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Glede očitka o pomanjkljivi obrazložitvi krivde, predvsem zavesti o protipravnosti, pa ocenjuje, da je ta s strani tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča zanesljivo obrazložena.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj ocenjuje, da niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listine. Meni, da sta nižji sodišči, pri čemer poseben očitek namenja pritožbenemu sodišču, nepravilno povzdignili formalne pomanjkljivosti pri izvedbi občnega zbora in pri uporabi žiga na raven objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja. Dodaja, da je v konkretnem primeru pri vprašanju (ne)pristnosti listine ključno predvsem to, ali je pri sestavi listine dejansko šlo za zapisnik občnega zbora A. (v nadaljevanju: A.), ki se je vodil dne 20. 9. 2013, kar je v dokaznem postopku bilo potrjeno. Navaja, da je zapisnik sicer nepravilno izvedenega dejanja še vedno pristen zapisnik tega dejanja.

6Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je ponarejeno listino uporabil kot pravo s tem, ko je Upravni enoti Radovljica vlogi za spremembo zastopnika A. predložil zapisnik izrednega občnega zbora, katerega izdajatelj ni A., saj občni zbor ni bil sklican skladno s pravili kluba, njegovi člani pa o sklicu niso bili niti obveščeni. Prav tako predložen zapisnik ni bil žigosan s pristnim žigom kluba.

7V postopku pred nižjima sodiščema so bila v konkretnem primeru pravnomočno ugotovljena naslednja pravnorelevantna dejstva:

- da je obsojenec kot ustanovni član (in s tem upravičeni sklicatelj) dne 20. 3. 2013 sklical izredni občni zbor A.;

- da je bil občni zbor sklican v nasprotju s pravili 6. člena Pravil A. z dne 28. 2. 1997 (v nadaljevanju: Pravilnik), saj člani na občni zbor niso bili vabljeni in na njem niti niso sodelovali, sklic izrednega občnega zbora pa ni bil ustrezno objavljen na oglasni deski v klubskih prostorih in tudi ne v sredstvih javnega obveščanja, zato izdajatelj zapisnika ni A.;

- da sodelujoči na izrednem občnem zboru, razen obsojenca, niso bili člani A., pri čemer na izrednem občnem zboru ni sodelovala niti tedanja predsednica A. in njegova zakonita zastopnica, B. B., ki nanj prav tako ni bila vabljena oziroma o njem ni bila obveščena, zato so sklepi, sprejeti na izrednem občnem zboru, ki so del zapisnika, neveljavni;

- da se je o izrednem občnem zboru vodil sporni zapisnik, katerega je obsojenec dne 25. 9. 2013 predložil k vlogi za spremembo vpisa zastopnika A. pri Upravni enoti Radovljica;

- da je zapisnik bil žigosan z nepristnim, za ta namen posebej naročenim žigom A., saj sta z originalnim žigom takrat razpolagala B. B. in njen mož C. C. kot sekretar društva.

8Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Za nepravo oziroma ponarejeno listino gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj,¹ tj. fizična ali pravna oseba.² Za presojo nepravilnosti v kontekstu 251. člena KZ-1 ni pomembno, ali je vsebina listine resnična ali ne (materialna falsifikacija); kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi, ko je vsebina izjave na ponarejeni listini resnična. Bistveno je, da se s ponarejeno listino vzbuja napačen vtis, da je listino izdelala druga oseba, in ne tista, katere misel je v listini dejansko materializirana. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine.³ Sodna praksa je že sprejela stališče, da ponareditev listine nedvomno predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa,⁴ smiselno enako pa velja tudi za ponarejen (na primer skeniran, predrugačen, nepristen) žig pravne osebe, ki pri naslovniku v pravnem prometu lahko povzroči zmoto o tem, kdo je listino izdal.⁵

9Uporaba ponarejene listine kot tretja izmed alternativnih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja se nanaša na tako ravnanje storilca, s katerim napravi listino dostopno osebi, ki naj bi bila s tako izpostavitvijo listine preslepljena. To lahko storilec doseže na primer s predložitvij0, izročitvijo ali deponiranjem listine. Pri tem se ne šteje že vsaka izročitev listine v obtok za uporabo po 251. členu KZ-1, temveč mora iti za tako spravljanje listine v pravni promet, pri katerem pride do izraza njena pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva.⁶

10Ob upoštevanju navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča predmetni zapisnik izrednega občnega zbora A. predstavlja ponarejeno listino in nasprotnim trditvam vložnika ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre samo za formalne pomanjkljivosti pri izvedbi izrednega občnega zbora, kot to v zahtevi skuša prikazati vložnik, s čemer v bistvu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče. Nižji sodišči sta namreč na podlagi zgoraj navedenih dejanskih okoliščin sprejeli razumen zaključek, da zapisnik ni bil izdan s strani pravne osebe - A., ki ga je obsojenec Upravni enoti Radovljica prikazoval kot njegovega izdajatelja in za to podali tehtne razloge v točkah 8 do 11 prvostopenjske in v točki 7 drugostopenjske sodbe. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, so zapisnik in v njem vsebovane sklepe namreč izdale osebe, ki niso člani A., prav tako pa na občnem zboru ni bila prisotna niti tedanja zakonita zastopnica B. B., iz česar sledi, da zapisnika niso izdale osebe, ki bi ga v imenu pravne osebe - v okviru občnega zbora - lahko oziroma morale izdati in je tako prepričljiva ugotovitev, da njegov izdajatelj ni A.. Sicer drži, da vsebina zapisnika izraža dejanski potek tega "nepravilno izvedenega" dogodka, s čemer vložnik smiselno zatrjuje, da je njegova vsebina resnična, vendar pa to za presojo pravnega vprašanja, ali gre za ponarejeno listino, ni odločilnega pomena. Kot je bilo pojasnjeno uvodoma, je listina ponarejena ker je na njej označeno, da jo je izdal A., preslepitveni akt se tako nanaša zgolj na identiteto izdajatelja listine .

11Temu sta nižji sodišči v konkretnem primeru zadostili, Vrhovno sodišče pa njune razloge v celoti sprejema. Zapisnik namreč (i.) ni bil izdan s strani A. in (ii.) bil je žigosan z nepristnim žigom, ki je po svojem značaju in lastnostih (na njem je razločno navedeno ime pravne osebe - A.) pri naslovniku vsekakor lahko - in tudi je - povzročil zmoto o identiteti izdajatelja. Z drugimi besedami, zapisnik je s tem lažno izkazoval, da izvira od A., ki ni njegov izdajatelj. Navedeno po oceni Vrhovnega sodišča izpolnjuje vse kriterije za napolnitev pravnega standarda "ponarejene listine", obsojenec pa je takšno listino z namenom spremembe vpisa zastopnika kluba in torej z namenom dokazovanja dejstva, da je novi zastopnik kluba ravno on, predložil pri Upravni enoti Radovljica ter jo s tem tudi uporabil. Tako je s svojimi ravnanji izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja.

12Drugi očitek vložnika se nanaša na postopanje pritožbenega sodišča, kateremu očita, da ni v zadostni meri presojalo, ali je prvostopenjsko sodišče zadostno pretreslo dejstva, ki izkazujejo, da se je obsojenec zavedal ponarejenosti listine. S temi navedbami meri na nezadostno obrazloženost odločbe pritožbenega sodišča o krivdi obsojenca, natančneje zavesti o protipravnosti in direktnem naklepu kot elementoma krivde, s čemer mu smiselno očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

13Drži, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. V (ustavno) sodni praksi pa je že utrjeno stališče, da je procesnemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe, ki je nižji kot standard obrazložitve prvostopenjske sodbe, zadoščeno tudi, kadar višje sodišče ne ponavlja obširnih argumentov prvostopenjske sodbe (ti morajo biti razumni, izčrpni in prepričljivi), če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi, s čemer se zasleduje tudi načelo smotrnosti postopka.⁷

14V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče skladno z zgoraj navedenimi standardi svojo odločitev o tem, da se je obsojenec zavedal protipravnosti svojega ravnanja, povsem zadostno in v bistvenih vprašanjih obrazložilo v točki 10 drugostopenjske sodbe, kjer je potrdilo obširne in zanesljive argumente sodišča prve stopnje iz točke 14 prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče pri svoji presoji ne opravi ponovne dokazne ocene, za kar se v zahtevi zmotno zavzema vložnik, temveč samo preveri pravilnost dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Nižji sodišči sta tako prepričljivo pojasnili, da se je obsojenec kot nekdanji predsednik A. zavedal, da je izredni občni zbor bil sklican v nasprotju s pravili, ki so ostala nespremenjena, in da zapisnik ni bil izdan s strani pristojnih oseb. Prav tako mu je bilo znano, da žig, ki so ga uporabili za žigosanje zapisnika ni pristen, kar je nenazadnje tudi sam povedal v zagovoru, saj so ga ravno za ta namen posebej naročili. Posledično se je obsojenec zavedal tudi, da takšna listina ni pristna. Tako sta razumno zaključili, da se je obsojenec protipravnosti svojega ravnanja, ko je takšno (ponarejeno) listino predložil Upravni enoti Radovljica z namenom spremembe zastopnika kluba (kar je po spremembi postal ravno on) zavedal, pri tem pa je ravnal z direktnim naklepom, saj je dejanje storil zavestno in hote.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

16Izrek o plačilu sodne takse v višini 480,00 EUR temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter v zvezi s tarifnimi številkami 7152 in 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

17Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali Barbara Zobec, Marjeta Švab Širok, Mitja Kozamernik in dr. Primož Gorkič.

¹ J. Stajnko: 251. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 2. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1395.
² Da je izdajatelj listine po določbi 251. člena KZ-1 lahko tako fizična kot tudi pravna oseba, izrecno izhaja iz definicije, da je listina v ožjem smislu "pisna izjava, ki jo izda določena fizična ali pravna oseba in katere vsebina je pravno pomembna" (Glej M. Deisinger v komentarju 251. člena KZ-1, v: Kazenski zakonik - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., Maribor 2017, str. 555 in v: Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Založba WD, Maribor 2020, str. 426); enako izhaja tudi iz nemške literature, ki izdajatelja listine (t.i. Austeller) posebej definira kot "fizično ali pravno osebo ali oblast", pri čemer je nemška določba kaznivega dejanja ponarejanja listine v prvem odstavku 267. člena nemškega Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch - StGB) v bistvenem enaka kot določba prvega odstavka 251. člena KZ-1 (glej na primer Satzger, Schmitt, Widmaier: 267. člen, v Strafgesetzbuch - Kommentar, Carl Heymanns Verlag 2009, str. 1850 in 1851 ter MüKo-StGB/Erb: 267. člen, 4. izdaja, C.H. Beck 2022, odstavek 130).
³ J. Stajnko: 251. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 2. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1395.
⁴ Odločba Vrhovnega sodišča I Ips 38357/2015 z dne 22. 12. 2022.
⁵ Prim. z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 24661/2010-200 z dne 2. 3. 2017; enako stališče je zavzelo tudi nemško zvezno sodišče (v nadaljevanju: BGH) že v sodbi z dne 11. 1. 1955 - 5 StR 290/54; enako BGH tudi v novejših sodbah z dne 10. 11. 2022 - 5 StR 283/22 in z dne 3. 6. 2023 - 4 StR 225/22.
⁶ J. Stajnko: 251. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 2. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1398 in 1399.
⁷ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 53457/2011-72 z dne 8. 1. 2015, I Ips 52008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 345/2008 z dne 23. 10. 2008; prim. z odločbama Ustavnega sodišča Up-191/16 z dne 9. 12. 2019 in Up-590/05 z dne 17. 4. 2008; enako tudi A. Galič v: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 297.