VDSS Sodba Psp 225/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 9. 2022 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da toženec krije stroške postopka v celoti.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj zakonski pogoj obstoja zunajzakonske skupnosti iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹, ni izkazan. Sodišče ni upoštevalo, da je med tožnico in pokojnim v relevantnem časovnem obdobju enega leta pred njegovo smrtjo, prišlo do razpada zunajzakonske skupnosti, kar je bilo ugotovljeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodišče v Ljubljani, opr. št. IV P 1230/2013. Na podlagi navedenega je bilo pokojnemu A. A. naloženo plačilo preživnine za otroka. Nenazadnje tudi sama določitev preživnine predpostavlja predhodno ugotovitev, da zunajzakonska skupnost ne obstaja. Sodišče bi moralo pravnomočno sodno poravnavo upoštevati, še posebej ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je tožnica kot samohranilka vse do smrti A. A. uživala socialne transferje, ki jih je pridobila na podlagi navedene sodne poravnave. Sodišče je napačno materialnopravno presodilo, da predstavlja navidezno sodno uveljavljanje preživnine zgolj nepošteno in zavržno ravnanje tožnice, prezrlo pa je pravne učinke pravnomočne sodne poravnave, ki temelji na ugotovitvi razpada zunajzakonske skupnosti. Nagibi, zaradi katerih naj bi tožnica uveljavljala preživnino in posledično denarno socialno pomoč, niso pravno relevantni in jih tudi sodišče ni pravilno ugotovilo. Izpovedbe tako tožnice kot zaslišanih prič o hudi finančni stiski se namreč nanašajo na obdobje po poškodbi A. A. iz leta 2008, ne pa na relevantno obdobje enega leta pred njegovo smrtjo, to je na čas od 20. 6. 2013 do 20. 6. 2014. Vsi zaslišani so izpovedali, da pokojni v relevantnem obdobju ni potreboval neposredne nege in pomoči tožnice, da je bil pokreten, da je zunaj opravljal lažja dela, si je tudi kdaj sam skuhal, sam se je vozil na zdravniške preglede z vlakom v B. in podobno. To izhaja tudi iz zdravniških izvidov psihiatra. Tožnica bi se lahko v navedenem obdobju zaposlila. Posledično tožnica tudi ne more pridobiti statusa vdove po ZPIZ-2, saj bi ji bila v nasprotnem primeru odobrena zloraba pravic iz javnih sredstev. Nadalje tudi niso podani drugi elementi zunajzakonske skupnosti. Že iz prej omenjene sodne odločitve je razvidna izrecno izražena volja tako tožnice kot pokojnega, da ne želita nadaljevati zunajzakonske skupnosti, kljub nadaljnjemu bivanju v isti hiši. Obnovitev voljnega elementa po ponovnem oblikovanju zunajzakonske skupnosti pa tudi ni izkazana. Tožnica je na zaslišanju sicer izpovedala drugače, vendar njena spremenjena izjava pomeni zgolj sledenje interesu po pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V obravnavanem primeru manjka tudi obstoj ekonomske skupnosti ter prelivanja premoženja. Razpad ekonomske skupnosti in s tem zunajzakonske skupnosti izkazuje tudi potrdilo iz gospodinjske evidence UE C. z dne 21. 7. 2014, pa tudi iz odločbe CSD z dne 14. 7. 2014 je razvidno, da je bila pomoč pri kritju stroškov pogreba po pokojnem odobrena tožničinemu sinu, ne pa tožnici. V obravnavanem primeru manjka tudi navznoter in navzven razvidna obojestranska pristna čustvena, duhovna in intimna povezanost, kar je sprva potrdila tudi zaslišana priča, njun sin D. D. Sodišče je tudi zmotno ocenilo predloženi sklep o dedovanju. Res je bila v sklepu o dedovanju tožnica navedena kot vdova, kar pa nima vpliva na odločitev v tem sporu, saj se zapuščinsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja zunajzakonske skupnosti. Otroka pa tudi nista imela pravnega interesa ugovarjati dedni pravici svoje matere (tožnice). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

3V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe v celoti zavrača. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je tudi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki jih toženec v pritožbi niti ne graja. V izpodbijani sodbi je sodišče konkretno in jasno opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Dogovor o plačevanju preživnine med tožnico in pokojnim je bil zgolj navidezen. Tožnica je namreč reševala hudo finančno stisko družine s tremi otroci. Finančno stisko družine izkazuje tudi potrdilo CSD C. z dne 7. 6. 2023, iz katerega izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 upravičena do denarne socialne pomoči. V navedenem obdobju je namreč morala poskrbeti za preživetje treh otrok ter za poškodovanega in bolnega pokojnega. Omenjeno so izpovedale tudi zaslišane priče. Pokojni je tožnico v izvidih, ki so bili izdani po vložitvi tožbe za določitev preživnine, še vedno omenjal kot svojo ženo in partnerko, česar po logičnem, življenjskem in pravilnem prepričanju sodišča zagotovo ne bi storil, v kolikor bi zunajzakonska skupnost razpadla. Tožnica je ves čas, vse do smrti skrbela za težko bolnega A. A. Tožnica je tudi dokazala vse elemente zunajzakonske skupnosti s pokojnim. Zunajzakonska skupnost tožnice in pokojnega je namreč tudi po sklenitvi dogovora o plačevanju preživnine, kot tudi zadnje leto pred smrtjo pokojnega, temeljila na svobodni odločitvi po skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Obstajala je tudi ekonomska skupnost, kot je to sodišče prve stopnje tudi obširno pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Omenjeno so namreč potrdile tudi zaslišane priče. Če tožnica ne bi bila partnerka pokojnega, tudi ne bi plačala pogrebnih stroškov. Nadalje je tudi obstajala notranja in zunanja obojestransko prisotna čustvena, duhovna in intimna povezanost, kar prav tako izhaja iz izpovedbe zaslišanih prič. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdenem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2022. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 9. 2022. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zahteva za priznanje pravice do izplačila vdovske pokojnine, zavrne.

7ZPIZ-2 v 53. členu določa pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. V tej zadevi je sporno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim A. A. V 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2 je določeno, da pravico do vdovske pokojnine ima ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom, živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Ker ima tožnica s pokojnim dva otroka je zato za presojo te zadeve odločilno, ali je tožnica s pokojnim živela v zunajzakonski skupnosti zadnje leto pred smrtjo pokojnega, ki je umrl 20. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek ter na podlagi izvedenih dokazov, upoštevaje določbo 8. člena ZPP, utemeljeno presodilo, da je tudi v relevantnem obdobju med tožnico in pokojnim obstajala zunajzakonska skupnost.

8Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)³ je v 12. členu določal, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Bistveno enako je urejeno tudi v 4. členu sedaj veljavnega Družinskega zakonika (v nadaljevanj: DZ)⁴.

9Toženec v pritožbi kot ključen argument, da je prišlo do prenehanja zunajzakonske skupnosti, izpostavlja zadevo P 1230/2013-4, ki se nanaša na določitev preživnine. Iz zapisnika z dne 5. 9. 2013 (listovna št. B/12) izhaja, da sta obe stranki (tako tožnica kot A. A. na zapisnik pojasnili, da sta živela v zunajzakonski skupnosti, ki je razpadla. A. A. je bil glede na sklenjeno sodno poravnavo, dolžan za otroka plačevati mesečno preživnino.

10Glede navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za enega od dokazov, ki je tako kot vsi ostali dokazi podvržen dokazni presoji. Kot to izhaja iz drugega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma drugega odstavka 4. člena DZ je v primeru, če je odločitev o pravici ali obveznosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti potrebno ponovno ugotavljati.

11Iz izpovedbe tožnice povsem jasno izhaja, kakšni razlogi so jo vodili v to, da je uveljavljala plačilo preživnine. Tožnica se je skupaj z družino, za katero je v celoti skrbela, torej tako za otroke kot tudi za pokojnega, znašla v finančni stiski. Do finančne stiske je prišlo v času, ko se je pokojni leta 2008 ponovno poškodoval (prva poškodba je bila že v letu 1999). Druga poškodba je bila še težja od prve, saj je pri tožniku poleg fizičnih težav, pustila tudi psihične težave. Pri pokojnem pa je bila podana tudi odvisnost od alkohola. Zaradi stiske je tožnica tudi na CSD dobila nasvet, da naj zaprosi za denarno socialno pomoč ter da naj zahteva preživnino. Kljub izjavi, ki sta jo tožnica in pokojni podala v postopku v zvezi z določitvijo preživnine, torej, da je zunajzakonska skupnost razpadla, pa dejansko do tega razpada ni prišlo. Tožnica in pokojni sta namreč, enako kot pred tem, še vedno živela skupaj. Za pokojnega je bila tožnica še vedno žena, kar izhaja tudi iz zapisov v medicinskih izvidih Psihiatrične klinike B. z dne 19. 3. 2014, 14. 5. 2014. Tožnica je tudi prepričljivo izpovedala, da preživnine od pokojnika nikoli ni terjala. Sam ji je le dvakrat ali trikrat nakazal določena sredstva, da je dokaz o plačilu lahko predložila CSD v zvezi s pridobitvijo denarne socialne pomoči. Kot to navaja sodišče prve stopnje je bilo ravnanje tožnice in pokojnega, ki sta zaradi pridobitve denarne socialne pomoči na zapisnik izjavila, da je zunajzakonska skupnost razpadla, nepošteno in zavržno, vendar pa izjava tožnice v postopku za pridobitev denarne socialne pomoči ne more sama po sebi vplivati na pridobitev pravice do vdovske pokojnine, saj zakon tega ne določa. Sodišče je navedeno izjavo oziroma postopek v zvezi pridobitve preživnine pravilno presojalo skupaj z drugimi dokazi. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da navedeni dokaz ne izkazuje dejanskega razpada zunajzakonske skupnosti.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski.

13Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno za zunajzakonsko skupnost, da torej le-ta ni razpadla. Kot že rečeno, je tudi pokojni tožnico v relevantnem obdobju še vedno omenjal kot svojo ženo. Glede morebitnih neskladij med izpovedbami prič pa že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tudi če nista spala skupaj, je na omenjeno vplivalo zdravstveno stanje pokojnega, ne pa morebiten razpad zunajzakonske skupnosti. Priče so prepričljivo izpovedale, da je bila tudi navzven razvidna čustvena povezanost. Prav tako pa je bila podana ekonomska skupnost. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da sta si s pokojnim stroške za hišo, elektriko in ostale stroške delila in to tudi v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Tako tožnica kot tudi pokojni sta del svojih sredstev namenila za skupno gospodinjstvo, pa tudi za vlaganje v nepremičnino. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo predloženi sklep o dedovanju in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je bila kot zunajzakonska partnerka, torej kot vdova po pokojnem, udeležena pri dedovanju. Iz sklepa o dedovanju D 185/2014 (priloga A/4) izhaja, da so dediči (sinova in tožnica) po pokojnem dedovali vsak do 1/3. Glede dodelitve izredne denarne socialne pomoči za stroške pogreba, pa je vlogo podal sin, kot družinski član, zato je odločba tudi glasila na njegovo ime.

14Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v relevantnem obdobju med tožnico in pokojnim obstajala zunajzakonska skupnost, ki ima kot taka tudi pravne posledice v zvezi s pridobijo pravice do vdovske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izpodbijani odločbi toženca odpravilo in zadevo, skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS‑1, vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo. Pri odmeri je upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)⁵. Na podlagi tarifne št. 16, točka 4 je priznalo 375 točk za vložitev odgovora na tožbo, nadalje 2 % za materialne stroške in 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.