53. člen ZPIZ-2

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, kar je ključno. Samo dejstvo, da je bil umrli zavarovanec uživalec predčasne pokojnine po odločbi bosanskega nosilca obveznega zavarovanja, ne pomeni izpolnjenost pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz 52. člena ZPIZ-2.

Tožnica je bila uživalka vdovske pokojnine od smrti moža do dneva odpada otroka dne 3. 12. 2023. Ta trenutek je ključen za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev ob določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Tožnica tudi na ta dan ni izpolnjevala starostnega pogoja iz 53. člena ZPIZ-2. Skladno s 1. alinejo prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 bi morala tožnica dopolniti starost 58 let ali skladno s tretjim odstavkom 53 let. Tožnica tega pogoja ni izpolnila, saj je dopolnila 52 let in 5 mesecev starosti. Uporaba milejših določb glede starosti po določbah ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ-2 bi bila mogoča le, če bi tožnica zasledovano starost več kot 48 let dopolnila do 31. 12. 2012, kar bi ji omogočilo ugodnejšo obravnavo po 110. členu ZPIZ-1.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi

Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1). Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče z

V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.<

Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.

Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.

Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je treba odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja. Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je žele

Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.

Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno

Odprto je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne bi bil potreben zgolj občasni bolniški stalež, kot to navaja sodni izvedenec, temveč je podana izguba delovne zmožnosti. Sodni izvedenec namreč zgolj hipotetično navaja, kaj se glede na tožničino zdravstveno stanje v bodoče pričakuje. Res je, kot to v obrazložitvi pojasnjuje sodišče prve stopnje, da je glede na sodno prakso za ugotavljanje delazmožnosti izvedenec MDPŠ medicinski strokovnjak, ki lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zavarovančevega zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Vendar je treba vsak primer posebej obravnavati. Sodišče mora glede na konkretno zadevo presoditi, kateri izvedenec oziroma izvedenski organ je najbolj primeren za ugotavljanje vpliva podanih zdravstvenih težav na delovno zmožnost. V obravnavani zadevi je ključen odgovor na vprašanje glede vpliva psihičnih težav na tožničino delovno zmožnost. Tega vprašanja pa sodišče, kljub večkratnim pozivom sodnemu izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja, ni ustrezno razčistilo. V tem primeru je torej treba izvesti dokaz s postavitvijo drugega izvedenca s področja ključnih zdravstvenih te

Po prehodni določbi 392. člena ZPIZ-2 lahko družinski član umrlega zavarovanca, ki do uveljavitve zakona izpolni starost za pridobitev vdovske ali družinske pokojnine po prej veljavnem ZPIZ-1 uveljavi pravico do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi ZPIZ-2, če so izpolnjeni pogoji na strani umrlega in zavarovanega družinskega člana. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

Dejstvo, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila zahtevane starosti po 110. členu ZPIZ-1, tožnici onemogoča ugodnejšo obravnavo, ki jo prvi odstavek 392. člena ZPIZ-2 omogoča družinskim članom umrlega, če bi do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnili zahtevano starost iz predhodno veljavnih določil ZPIZ-1.

Tožnici ni uspelo dokazati, da ji je pokojni uživalec preživnino nakazoval na roke. Tožnica je namreč predložila le fakture za določene mesece, ne pa za celo sporno obdobje. Na fakture pa je kar sama pripisala, da določen znesek, ki naj bi ga prejela na roke, pomeni preživnino. Glede na navedeno sodišče prve stopnje blagajniških zapisov (faktur) utemeljeno ni štelo kot dokaz, da je bila preživnina tožnici plačevana na roke.

Pogoji na strani umrlega zavarovanca, to je pokojnega tožničinega moža, niso bili izpolnjeni in tožnica kot vdova umrlega zavarovanca po prvem odstavku 52. člena ZPIZ-2 že samo iz tega razloga ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.

Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.