VSRS Sodba I Ips 56977/2020

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 56977/2020 z dne 26. 5. 2022 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen 4 leta zapora, v katero mu je vštelo čas trajanja pripora. Odločilo je, da se obsojencu odvzame premoženjska korist in da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 56977/2020 z dne 18. 10. 2022 pritožbi okrožnega državnega tožilstva in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da za dogovor o prodaji prepovedane droge B. B. ni nobenih dokazov, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o nujnosti odreditve tajnega delovanja in tajnega opazovanja, da je policija ves čas izzivala kriminalno dejavnost in da sodba nima razlogov o tem, da naj bi bil obsojenec posebej previden pri izvajanju kriminalne dejavnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da ima izpodbijana sodba razumne in obširne razloge v zvezi z zatrjevano nedovoljenostjo dokazov, da pri tajnem delovanju ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti, da se je pritožbeno sodišče v 20. točki razlogov opredelilo do pritožbene trditve v zvezi s posebno previdnostjo obsojenca pri izvajanju kriminalne dejavnosti in da zahteva v pretežnem delu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi ponovil trditve zahteve in poudaril, da je tajni policijski delavec z izjavo, da namerava družbo, ki prihaja k njemu na zabavo, pogostiti s prepovedano drogo, pri obsojencu izzval kriminalno dejavnost.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaze, pridobljene v nasprotju z določili ZKP oziroma na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo obsojenčevih ustavno zagotovljenih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodba temelji izključno na dokazih, pridobljenih na podlagi nezakonito izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišče in državno tožilstvo sta prikrite preiskovalne ukrepe odredila na podlagi komunikacije med obsojencem in B. B. iz katere naj bi bil razviden dogovor o prodaji neznane količine kokaina in dogovor o prodaji 0,5 g kokaina. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da za dogovor o prodaji neznane količine kokaina in za prodajo 0,5 g te prepovedane droge ni bilo nikakršnih dokazov.

6Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da so bili zoper obsojenca odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, ki so bili kasneje večkrat podaljšani: dne 12. 9. 2019 ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem in tajnega opazovanja ter dne 10. 10. 2019 ukrepa navideznega odkupa ter tajnega delovanja.

7Iz odredbe sodišča o odreditvi nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovalnim in snemanjem z dne 12. 9. 2019¹ in odredb Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, s katerimi so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi tajnega delovanja, tajnega opazovanja in navideznega odkupa² je razvidno, da je bil v času odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojenca podan ustrezen dokazni standard za izvajanje teh ukrepov. V odredbi sodišča in odredbah državnega tožilstva je namreč natančno povzeta komunikacija med B. B. in A. A. iz katere so razvidni utemeljeni razlogi za sum, da B. B. izvršuje kazniva dejanja v tesnem sodelovanju z obsojenim A. A.

8Nestrinjanje vložnika zahteve z obširno obrazložitvijo dokaznega standarda, ki je potreben za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov in navajanje, da v času izdaje odredb ni bilo nikakršnih dokazov in "tudi ne utemeljenega suma", da bi moral biti v nasprotnem primeru B. B. zaradi prodaje 0,5 g kokaina svojemu odjemalcu v kazenskem postopku in da je imel B. B., ki je bil obsojen za več kot 50 prodaj droge, drugega dobavitelja, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

9Obsojenčev zagovornik uveljavlja, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o nujnosti odreditve tajnega delovanja in tajnega opazovanja. Kršitev utemeljuje z navedbo, da iz sodbe ni razvidno, zakaj policija z drugimi ukrepi obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne bi mogla odkriti oziroma zakaj bi bilo njegovo odkrivanje povezano z nesorazmernimi težavami.

10Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena.³ Prav tako naknadna sodna kontrola ni namenjena ponavljanju vsebine sodnih oziroma tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti,⁴ ki jo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi zadostno in razumno obrazložilo.

11V obravnavanem primeru je iz odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 12. 9. 2019, s katero je bil zoper obsojenca odrejen prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja⁵ in odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 10. 10. 2019, s katero je bil zoper obsojenca odrejen prikriti preiskovalni ukrep tajnega delovanja⁶ določno razvidno, da je odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov nujna, ker z uporabo klasičnih policijskih ukrepov ne bi bilo mogoče pridobiti dokazov zoper osumljenca. V obeh odredbah je navedeno, da gre za zaprt krog storilcev kaznivih dejanj, ki so pri svojem početju previdni, v komunikaciji uporabljajo raznovrstne komunikacijske naprave, več različnih telefonov in različne telefonske številke ter kriptirano terminologijo. V odredbah je tudi pojasnjeno, da je odreditev obeh prikritih preiskovalnih ukrepov sorazmerna s posegom v zasebnost osumljenega A. A.

12Upoštevaje takšno obrazložitev tožilskih odredb o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ponovno navajati razlogov v zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo ukrepov tajnega delovanja in tajnega opazovanja, s katerima je bilo poseženo v obsojenčevo zasebnost. Do vsebinsko podobne pritožbene trditve pa se je v sodbi opredelilo sodišče druge stopnje⁷.

13Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja, da je tajni policijski delavec pritiskal na obsojenca, da mu priskrbi prepovedano drogo kokain, kar pomeni, da je bila v obravnavanem primeru kriminalna dejavnost izzvana s strani organov pregona.

14Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih so delovali tajni delavci. Za presojo, ali je v določenem primeru prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, so vzpostavljena objektivno - subjektivna merila. Posameznikova pripravljenost izvršiti kaznivo dejanje se na primer ocenjuje na podlagi njegove predkaznovanosti, njegove seznanjenosti z okoliščinami in načini izvršitve kaznivega dejanja, njegove vztrajnosti izvršiti kaznivo dejanje ter samoinicijativnega ravnanja v smeri njegove izvršitve. Poleg tega je treba objektivno oceniti, kakšni sta bili narava in intenziteta ravnanj izvajalcev ukrepov, in sicer ali so osumljenca na primer nagovorili k izvršitvi kaznivega dejanja, mu ponudili bistveno višji znesek od primerljivih plačil, ki se pričakujejo pri določenem kaznivem dejanju, ali so sprožili potek dogodkov in podobno. Izvajalci prikritih preiskovalnih ukrepov torej ne smejo delovati kot provokatorji, ki bi s svojim ravnanjem vplivali na voljo preiskovanega posameznika na način, da bi ga vzpodbudili k izvrševanju kaznivega dejanja, ki sicer ne bi bilo izvršeno, ali k povečanju njegove kriminalne teže, le s ciljem zbiranja dokaznega gradiva za uvedbo poznejšega kazenskega postopka.⁸

15V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti, ki bi v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP izključevala kazenski pregon, prav tako pa delovanje tajnega delavca ni predstavljalo nezakonitega delovanja, ki bi nasprotovalo določbam ZKP. Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe⁹ trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučilo in ugotovilo, da je obsojenec že pred prvo prodajo prepovedane droge tajnemu policijskemu delavcu zaupal, da mu posli s prepovedanimi drogami niso tuji, da je bil že pred prvim stikom s tajnim policijskim delavcem močno vpet v tovrstno dejavnost, da je bil v kratkem časovnem obdobju zmožen preskrbeti večje količine prepovedane droge, da je bil dobro seznanjen z delom policije, tajnemu policijskemu delavcu pa je podrobno opisal, na kakšen način pri njem poteka prodaja, katere vrste droge prodaja in kako je s plačilom in kvaliteto prepovedane droge. Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče napravilo razumen sklep, da obsojenec s strani agentov države ni bil izzvan oziroma napeljan k storitvi kaznivega dejanja, ki ga sicer ne bi bil pripravljen storiti.

16Trditve zahteve, ki so usmerjene v drugačno presojo izpovedbe kriminalista C. C. in drugačno presojo poročila tajnega policijskega delavca, kot izhajata iz razlogov pravnomočne sodbe, ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, temveč ponovno nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še, da sodbi nimata razlogov o trditvah policije in tožilstva, da je bil obsojenec še posebej previden pri izvajanju kriminalne dejavnosti, čeprav je tajnemu policijskemu delavcu že na prvem srečanju razlagal o svoji pretekli kriminalni dejavnosti. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče¹⁰ obdolženčeva previdnost ni odločilno materialnopravno relevantno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče v razlogih sodbe izrecno presojati.

C.

18Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

19Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in premoženja ter oče devetih otrok, na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

20Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Listovne št. spisa 1189 do 1202.
² Listovne št. spisa 2528 do 2533 in 2396 do 2403.
³ Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022.
⁵ Listovna št. 2402.
⁶ Listovni št. 2532 in 2533 spisa.
⁷ 20. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁸ Primerjaj sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ramanauskas proti Litvi z dne 5. 2. 2008 in Grba proti Hrvaški z dne 23. 2. 2018 ter sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 20845/2010 z dne 8. 9. 2016 in I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022.
⁹ 19. do 24. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 17. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
¹⁰ 20. točka razlogov sodbe.