VSM Sodba IV Kp 9166/2023

I. Pritožbi zagovornice obdolžene A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obdolženo A. A. (osebni podatki kot v izpodbijani sodbi)

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je s tem, ko je dne 18. 7. 2022 na pregledu pri sodni izvedenki za področje psihologije dr. B. B., mag. psih. spec. klin. psih, v prostorih njene ambulante na naslovu ..., za opis obdolženca v pogovoru z izvedenko uporabila besedo "psihopat", s čimer je izrazila splošno in nekonkretizirano negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu z namenom zaničevanja, ki jo je nato sodna izvedenka zapisala v svojem izvedenskem mnenju pod točko 4.1, kjer je v okviru Kliničnopsihološko usmerjene eksploracije opisovala vedenje obdolženke med pregledom. Zasebni tožilec se je nato ob branju predmetnega izvedenskega mnenja z dne 2. 8. 2022 dne 8. 8. 2022 počutil razžaljenega zaradi obdolženkine negativne vrednostne sodbe zoper njega, ki jo je le-ta izrazila z besedo "psihopat",

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika.

II. Po drugem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku je zasebni tožilec C. C. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, sodno takso v višini 300,00 EUR, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 9166/2023 z dne 28. 6. 2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati sodno takso v višini 300,00 EUR ter stroške kazenskega postopka, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi 52. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati sodno takso za vložitev zasebne tožbe v znesku 120,00 EUR.

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji pritožuje obdolženkina zagovornica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca C. C., ki pritožbi nasprotuje in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijano sodbo, obdolženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, ker ni jasno, za koga je obdolženka sploh uporabila besedo psihopat. Ni ji mogoče pritrditi. Čeprav iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženka "za opis obdolženca v pogovoru z izvedenko uporabila besedo psihopat", pa zaradi takšne očitne napake izrek ni nerazumljiv, niti ni v nasprotju sam s seboj. Izrek sodbe je namreč nerazumljiv, če se ne more zanesljivo sklepati, na kaj in koga se ta nanaša ter o čem je sodišče v bistvu odločilo, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Iz nadaljnjega opisa kaznivega je tako jasno razvidno, da se obdolženki očita, da je z izrečeno besedo izrazila splošno in nekonkretizirano negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu z namenom zaničevanja, ki jo je nato sodna izvedenka zapisala v svojem izvedenskem mnenju pod točko 4.1, kjer je v okviru kliničnopsihološko usmerjene eksploracije opisovala vedenje obdolženke med pregledom, in da se je zasebni tožilec počutil razžaljenega zaradi njene negativne vrednostne sodbe zoper njega, ki jo je le-ta izrazila z besedo psihopat. Tako ni nobenega dvoma, da se obdolženki očita, da je besedo psihopat uporabila za zasebnega tožilca C. C., zaradi česar uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, preostalih pritožbenih navedb zagovornice, navedb pooblaščenca zasebnega tožilca ter podatkov kazenskega spisa pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ki v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje, da beseda psihopat ni žaljiva, ker ne škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. S tem utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

7V obravnavani zadevi je zasebni tožilec obdolženki očital storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki naj bi ga obdolženka storila s tem, ko je dne 18. 7. 2022 na pregledu pri sodni izvedenki za področje psihologije dr. B. B. za opis zasebnega tožilca v pogovoru z izvedenko uporabila besedo psihopat.

8Kaznivo dejanje razžalitve stori, kdor kogar razžali. Razžalitev na splošno je izraz podcenjevanja in pomeni zaničevanje, neupoštevanje dostojanstva druge osebe, posmehovanje, pritikanje negativnih značajskih lastnosti drugemu oziroma izražanje negativne sodbe o njegovi vrednosti. Ali je treba izjavi pripisati žaljivi pomen, vedno izhaja šele iz njene razlage. Pri razlagi je treba upoštevati tako besedilo izjave kot tudi vse prepoznavne spremljevalne okoliščine posameznega konkretnega primera, vključno s pogovornim tonom v okolju prizadetih, krajevnimi in jezikovnimi posebnostmi ter družbenim okoljem. Tako se upoštevajo morebitna druga žaljiva ravnanja, način in okoliščine, v katerih je dejanje storjeno, odnos med storilcem in oškodovancem itd. Navedene okoliščine sodišče ocenjuje po objektivnih merilih, to je po večinsko priznanem družbenem razumevanju časti. Upoštevati je torej treba razumevanje povprečnega prejemnika sporočila, zaradi česar ni odločilno, kako je izjavitelj subjektivno hotel, da se njegova izjava razume, niti kako jo je njegov komunikacijski partner dejansko razumel.¹

9Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnice, da obdolženka z očitanim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Pravilno je namreč njeno sklicevanje na primerljivo sodno prakso, v skladu s katero beseda psihopat, ki v svojem laičnem in objektivnem pogledu označuje nekaj nenormalnega, ne more že vnaprej in brez presoje vseh okoliščin pomeniti žalitve v objektivnem smislu.² Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 razlogov izpodbijane sodbe sicer upoštevalo nekatere spremljevalne okoliščine obravnavanega primera, katerim pa ni dalo ustreznega pomena. Tako je izpostavilo, da sta obdolženka in zasebni tožilec bivša partnerja, med katerima je tekel nepravdni postopek zaradi spremembe odločbe o zaupanju mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitvi preživnine in ureditvi stikov, da je bila v tem postopku postavljena sodna izvedenka za področje psihologije dr. B. B. in da je obdolženka v pogovoru z izvedenko o zasebnem tožilcu rekla, da je psihopat, pri čemer je ta izraz uporabila v boju za skrbništvo za njuno skupno hčerko. Kljub takšnim dejstvom pa je sodišče prve stopnje, ne da bi tudi ocenilo ostale relevantne okoliščine, katere bo pritožbeno sodišče izpostavilo v nadaljevanju, obdolženko spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja razžalitve.

10Z besedo psihopat Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje značajsko, osebnostno neuravnovešenega človeka. Iz zaslišanja priče dr. B. B., sicer sodne izvedenke za področje psihologije, izhaja, da je beseda psihopat pogovorni izraz, da pa se uradno (diagnostično) takšna beseda uporablja za ljudi, ki imajo antisocialno osebnostno motnjo. Po prepričanju pritožbenega sodišča besedi psihopat ni mogoče dati zgolj enega pomena, torej zgolj negativnega pomena, kot je to smiselno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe. Kljub nadaljnji izpovedbi priče dr. B. B., da si laična populacija z besedo psihopat razlaga največje zločince, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da beseda psihopat v splošnem označuje nekaj nenormalnega. Takšno besedo je treba presojati z veliko mero kritičnosti. Označevanje nekoga z nenormalnim ne more a priori in brez presoje vseh okoliščin pomeniti žalitve v objektivnem smislu. Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi in da je tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, mogoče razžaliti - in nasprotno.³ Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno ali ne, je treba dve kolidirajoči pravici, t. j. pravico do svobode izražanja ter pravico do časti in dobrega imena, tehtati na podlagi vseh okoliščin primera kot celote, upoštevaje merila, ki so nastala v sodni praksi. Navedeno tudi utemeljeno izpostavlja pritožnica. Pravilno je namreč njeno razlogovanje, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo vseh okoliščin, v katerih je obdolženka zasebnega tožilca označila kot psihopata.

11Pregled obravnavanega izvedenskega mnenja dr. B. B. iz nepravdnega postopka pokaže, da je obdolženka ob razgovoru z izvedenko glede odnosa z zasebnim tožilcem navedla, da je od začetka njuna veza šla lepo, nato pa je kmalu ugotovila, da je zasebni tožilec zelo ljubosumen, saj ni dovolil, da bi okrog hodila sama. Prav tako je o zasebnem tožilcu povedala, da ko je šla roditi, jo je vprašal, če mora iti ravno zdaj, da ji po rojstvu hčerke D. ni nič pomagal in da sta se razšla, ko je bila D. stara eno leto. V nadaljevanju je obdolženka izvedenki še povedala, da s psihopatom ni mogla živeti, da je zasebni tožilec že takrat vsem grozil, da jih bo uničil, ko pa sta se razšla, jo je zasledoval, čakal in opazoval, kam hodi. Pri tem ji je natančno opisala dogodek, zaradi katerega je bil zasebni tožilec na škodo obdolženke tudi pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 (zadeva II K 2933/2017 Okrajnega sodišča na Ptuju), in sicer da jo je zasebni tožilec, ko se je peljala k partnerju, z avtom zrinil s ceste ter jo nato udaril, ji zbil očala, ustavil pa se je šele, ko je videl hčerko D. Takšna celovita presoja izvedenskega mnenja, ki je v razlogih izpodbijane sodbe umanjkala, pa je bistvena. Še zlasti, ker je iz nje razvidno, da je obdolženka v pogovoru z izvedenko (poleg prvotno lepega odnosa z zasebnim tožilcem) opisala več okoliščin, na podlagi katerih je podajala svoje zaključke, in kritizirala zanjo problematična ravnanja zasebnega tožilca. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno in dejstvo, da je obdolženka besedo psihopat za zasebnega tožilca uporabila v postopku boja za skrbništvo nad skupno hčerko, kaže, da obdolženkina kritika ravnanj zasebnega tožilca ni prešla na osebno raven in da v njenih besedah ni zaznati podcenjevanja, zaničevanja, nespoštovanja dostojanstva, posmehovanja ali sramotenja. Pritožbeno sodišče, nasprotno kot sodišče prve stopnje, obdolženki verjame, da ni imela namena razžaliti zasebnega tožilca. Obravnavano izjavo je tako mogoče razumeti kot komentar in izražanje lastnega pogleda na nastalo situacijo. Pritožbeno sodišče sicer razume zasebnega tožilca, da je bil ob branju izvedenskega mnenja šokiran, kot se je to sam izrazil med svojim zaslišanjem, vendar navedeno še ne pomeni, da izjava obdolženke v objektivnem smislu pomeni razžalitev. Subjektivno doživljanje zasebnega tožilca tako ni odločilno. Bistvena je presoja izjave v konkretnem dogajanju, kot je to pritožbeno sodišče že pojasnilo.

12Svoboda izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Prav tako svoboda izražanja zajema možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokaciji, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje,⁴ česar pa pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Vse spremljevalne okoliščine zadeve so namreč pokazale, da je obdolženka svoje prepričanje gradila na dejanski podlagi in da je rezultat svojih razmišljanj povedala izvedenki v nepravdnem postopku, zaradi česar ni nedopustno posegla v osebnostne pravice zasebnega tožilca.

13Ob pravilnem vrednotenju okoliščin primera in ob upoštevanjem širšega konteksta, v katerem je obdolženka za opis zasebnega tožilca uporabila besedo psihopat, po oceni pritožbenega sodišča očitana izjava ni objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca, zaradi česar dejanje, kot se očita obdolženki, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (1. točka 358. člena ZKP). Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženko na podlagi citirane določbe oprostilo obtožbe.

14Izrek oprostilne sodbe je imel za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Po drugem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je zasebni tožilec C. C. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v višini 300,00 EUR (tarifna št. 7212 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah), potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice.

¹ Marko Šorli in Rok Čeferin v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 1. knjiga, str. 848 in 854.
² Primerjaj sodbo VSK II Kp 14443/2020 z dne 4. 3. 2021.
³ Glej odločbo US RS Up-345/01 z dne 5. 2. 2004.
⁴ Odločba US RS Up-515/14-43 z dne 12. 10. 2017 in sodba VS RS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019.