UPRS Sodba I U 413/2021-25

I. Tožbi se ugodi in se sklep Občinske uprave Občine Horjul, št. 0392-0004/2020-10 z dne 22. 12. 2020 in sklep Občinske uprave Občine Horjul, št. 0392-0004/2020-11 z dne 22. 12. 2020 odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Občinska Uprava Občine Horjul (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s prvim sklepom, št. 0392-0004/2020-10 z dne 22. 12. 2020, zavrgel pritožbo tožnika zoper njegovo odločbo, št. 0392-0004/2020-2 z dne 6. 10. 2020. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti ukinil status javnega dobra za nepremičnine parc. št. 1697/2, k. o. ... ter parc. št. 1731/2, 1731/3 in 1732/4, vse k. o. ... Zoper to odločbo je tožnik dne 15. 12. 2020 vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ zavrgel z izpodbijanim sklepom kot prepozno, saj se je rok za njeno vložitev iztekel dne 21. 10. 2020.

2Z drugim z izpodbijanim sklepom, št. 0392-0004/2020-11 z dne 22. 12. 2020, pa je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in za obnovo postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj naj bi iz opravičenih vzrokov zamudil rok za vložitev pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 0392-0004/2020-2 z dne 6. 10. 2020, vsebinsko povezano pa je vložil tudi predlog za obnovo postopka. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik za nobenega od predlogov ne izkazuje pravnega interesa, saj predmetne nepremičnine, na katerih se je ukinil status javnega dobra, niso bile nikoli v lasti tožnika, temveč je njihova izključna lastnica Občina Horjul.

3Zoper oba sklepa prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo pri Županu Občine Horjul (v nadaljevanju toženka), ki je obe pritožbi zavrnil.

4Tožnik se z izpodbijanima sklepoma ne strinja in v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvenem navaja, da ima pravni interes za sodelovanje v zadevnem upravnem postopku, saj je nepremičnini na parc. št. 1731/3 in 1732/4, obe k. o. .., dejansko uporabljal. Odločba o ukinitvi javnega dobra je bila dne 6. 10. 2020 objavljena z javnim naznanilom, zato se z njo ni mogel pravočasno seznaniti. Navedena odločba neposredno posega tudi v njegovo lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1005/9 in 1009/2, obe k. o. ..., ki sta predmet razlastitvenega postopka, ki se vodi pri toženki. Navaja, da nepremičnine parc. št. 1731/2, 1731/3 in 1732/4, vse k. o. ..., predstavljajo javno pot JP ..., ki bi lahko dosegla isti namen kot tožnikove nepremičnine, kar pomeni, da bi z uspehom v postopku o ukinitvi javnega dobra lahko dosegel, da njegove nepremičnine ne bi bile predmet razlastitve. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijana sklepa odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma predlogu za obnovo postopka ugodi, toženka pa sprejme v obravnavo pritožbo tožnika z dne 14. 12. 2020. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvenem navaja, da predmet odločbe o ukinitvi javnega dobra niso nepremičnine, ki so v lasti tožnika. Pri tem ni relevanten ugovor tožnika, da je nepremičnini parc. št. 731/3 in 1732/4, obe k. o. ..., dejansko uporabljal, saj sta imeli status javnega dobra, zato ju je v skladu z njunim namenom ob enakih pogojih lahko uporabljal vsakdo. Navaja, da v postopku izdaje sklepa o ukinitvi javnega dobra ni predvideno sodelovanje oseb, ki imajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) položaj stranke. Prereka tudi navedbo tožnika, da bi lahko nepremičnine, na katerih je bil ukinjen status javnega dobra, predstavljale drugo nepremičnino za dosego istega namena, zaradi česar ne bi bilo treba razlastiti nepremičnin, ki so v lasti tožnika. Na delih nepremičnin parc. št. 1005/9 in 1009/2, obe k. o. ..., je pot namreč že zgrajena in je evidentirana v katastru gospodarske javne infrastrukture. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podredno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7Predmet upravnega spora sta sklepa organa, ki sta vsebinsko povezana. Razlogi organa za zavrženje so sicer različni, s sklepom 0392-0004/2020-10 je organ zavrgel pritožbo, ker je ugotovil, da je prepozna. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje in obnovo s sklepom 0392-0004/2020-11 z dne 22. 12. 2020 pa zaradi pomakanja pravnega interesa tožnika, kot pritožnika.

8Bistvo spora v obravnavani zadevi je, ali ima tožnik pravni interes za sodelovanje v postopku ukinitve javnega dobra, ker kolikor ga ima, je posledično nezakonit (ali vsaj preuranjen) tudi sklep 0392-0004/2020-10, s katerim je organ zavrgel pritožbo kot prepozno, saj je tožnik s pritožbo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je organ zavrgel, ker je tožniku pravni interes odrekel.

9Toženka je odločbo 0392-0004/2020-2 z dne 6. 10. 2020, s katero je ukinila status grajenega dobra na več nepremičninah, izdala na podlagi drugega odstavka 245. člena in 247. člena ZUreP-2.

10Drugi odstavek 245. določa, da Vlada ali občinski svet izda sklep iz prejšnjega odstavka na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan. Takšni zahtevi mora biti priložena navedba določbe zakona oziroma predpisa, v katerem je podlaga, da lahko določena vrsta zemljišča, objekta, oziroma njegovega dela pridobi status grajenega javnega dobra, uporabno dovoljenje, kadar je to predpisano, in izpis iz zemljiškega katastra, katastra stavb ali katastra gospodarske javne infrastrukture. Prvi odstavek 245. člena ZUreP-2 pa, da se status grajenega dobra lokalnega pomena pridobi z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa občinskega sveta po uradni dolžnosti izda občinska Uprava. Navedene določbe je toženka uporabila po analogiji, na podlagi prvega odstavka 247. člena ZUreP-2, ki določa, da se grajenemu javnemu dobru status lahko odvzame smiselno po postopku iz 245. člena tega zakona.

11V tretjem odstavku 247. člena ZUreP-2 (določba, ki kot podlaga za prenehanje statusa grajenega javnega dobra izhaja iz odločbe) je določeno, da status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če se uredi zemljišče ali zgradi drug objekt z enakim namenom splošne rabe, zaradi česar se status na prvotnem lahko odvzame. Sporno v obravnavani zadevi je, kot je sodišče že zgoraj navedlo, ali ima tožnik pravni interes za sodelovanje v postopku prenehanja statusa javnega dobra, ni pa sporno, da ni lastnik nepremičnin katerim je status grajenega javnega dobra prenehal.

12Iz prvostopenjskega sklepa 0392-0004/2020-11 izhaja, da tožnik v postopku ukinitve statusa javnega dobra ni mogel imeti položaja stranke, ker ni oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, saj se je postopek začel po uradni dolžnosti in ni potekal zoper nikogar, čemur drugostopenjski organ pritrjuje. Navedeno, torej da tožnik ni imel (in ne more imeti) statusa stranke po 42. členu ZUP (torej biti aktivna ali pasivna stranka), tudi za tožnika ni sporno. Zatrjuje pa, da bi moral imeti v postopku status stranskega udeleženca zaradi varstva svoje lastninske pravice in v zvezi s tem utemeljuje svoj pravni interes. Sodišče s to sodbo presoja stališče organa, da v postopku prenehanja statusa grajenega javnega dobra uporabnik ne more imeti pravnega interesa za sodelovanje v postopku, tudi ne kot stranski udeleženec.

13Sodišče ugotavlja, da v zvezi s statusom uporabnikov za sodelovanje v postopkih prenehanja grajenega javnega dobra obstaja obširna sodna praksa v zvezi z 23. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), pogoji za ukinitev statusa grajenega javnega dobra. Četrti odstavek 23. člena ZGO-1 določa, da status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če je objekt, oziroma njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba, ali pa, če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt, oziroma njegov del, ki ima pridobljen takšen status in se ga zato lahko opusti. Primerjava zakonskega besedila četrtega odstavka 23. člena ZGO-1 z drugim in tretjim odstavkom 247. člena ZUreP-2 pokaže, da so pogoji za ukinitev statusa po obeh zakonih vsebinsko skoraj enaki, vsebinskih razlik, ki bi kazale na zahtevo po drugačnem poteku postopka prenehanja statusa grajenega javnega dobra, pa tudi iz primerjave ostalih določb poglavja 3. Grajeno javno dobro (ZGO-1) in poglavja 6. Raba javnih površin in grajenega javnega dobra (ZUreP-2), tudi ni najti.

14Sodišče se zato pri vprašanju pravnega interesa uporabnikov sklicuje na sodno prasko Vrhovnega sodišča in svojo, ki jo je v zvezi z ukinitvijo statusa grajenega javnega dobra izoblikovalo na podlagi določb ZGO-1. Gre za vprašanje, ali imajo uporabniki nepremičnin, ki jim je bil ukinjen status javnega dobra, pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev občinske uprave oziroma župana o ukinitvi javnega dobra. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 353/2013 z dne 2. 10. 2014 izhaja, da sta tako Upravno sodišče, kot Vrhovno sodišče tožbo tožnika zoper odločbo, s katero se ukinja status javnega dobra, presojala po vsebini, kar pomeni, da sta presodila, da imajo stranke možnost ugovora (pravnega sredstva) zoper tako odločitev, kolikor ta posega v njihove pravice ali pravne koristi. Enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 777/2006 z dne 3. 2. 2010 in sodb Upravnega sodišča III 85/2018, III U 89/2017, I U 544/2013 in I U 2213/2011, ter iz sodbe Upravnega sodišča I U 599/2021 z dne 29. septembra 2022, ki jo je sodišče sprejelo že na podlagi ZUreP-2.

15Na podlagi navedenih sodb je razvidno, da je sodišče uporabniku na podlagi splošne ali posebne rabe grajenega javnega dobra, priznavalo pravni interes za vložitev pravnih sredstev zoper odločbe o ukinitvi statusa, kar posledično pomeni, da mu je priznavalo pravni interes za sodelovanje v postopku ukinitve statusa, kot stranskem udeležencu po 43. členu ZUP. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ upoštevati stališče sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo določb postopka in o vloženih pravnih sredstvih ponovno odločiti.

16Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo, kljub predlogu tožnika, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe iz izpodbijanih sklepov ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.